Profesor Damir Marjanović: Najdragocenejša blagovna znamka na današnjem trgu je ideja

Profesor Damir Marjanović je novoimenovani rektor univerze Burch v Sarajevu. Je dolgoletni profesor v BiH in tujini ter nekdanji minister za izobraževanje v vladi Kantona Sarajevo.

V intervjuju za Patrijo govori o kakovosti izobraževanja v BiH, zasebnih in javnih fakultetah v državi, odnosu mladih do znanosti, odnosu oblasti do izobraževanja v BiH.

Življenje ste posvetili izobraževanju, tako sebi kot drugim. In pri tem ste uspešni. Kako težko je ukvarjati se z izobraževanjem v Bosni in Hercegovini? Koliko oblasti namenjajo znanosti v primerjavi z državami v okolici ali v primerjavi z evropskim povprečjem?

MARJANOVIĆ: Biti profesor v katerikoli državi pomeni, da imate veliko mero strasti, energije, želje po komunikaciji in prenosu znanja.

V Bosni in Hercegovini se poleg omenjenega zdi, da je potrebna določena mera avanturizma in dodatnega „profesionalnega“ angažmaja, saj se profesorji, asistenti, učitelji in vsi zaposleni v izobraževalnih institucijah poleg svojih delovnih nalog vsak dan srečujejo z izzivi, ki jih pred njih postavljajo ti nelogični bosanskohercegovski izobraževalni sistemi, teh 13,1, ki jih imamo danes na sceni.

Vsekakor je eden največjih izzivov tudi nezadostno, neravnomerno in zelo pogosto nelogično vlaganje v znanost in izobraževanje na teh prostorih. Daleč smo pod želenimi 3 % BDP za vlaganja na področju raziskovalne dejavnosti. Uradne ocene pred nekaj leti so nakazovale, da so vlaganja v BiH tudi pod 0,1 % BDP, in bojim se, da se je ta odstotek v zadnjih nekaj „kriznih letih“ še dodatno zmanjšal. Dokler se bomo držali tega trenda in tega modela, v katerem vsako, celo tako minorno vlaganje v znanost, v proračunu in v javni percepciji vodimo pod postavko „potrošnja“, ne moremo kot država in kot družba pričakovati napredka v znanosti, pa tudi v izobraževanju in drugih sferah.

Oblasti v BiH nenehno govorijo o napredku v državi, reformah, zagonu, ki naj bi sprožil družbo... Nedavno se je govorilo o tem, kako bodo državljani BiH v relativno kratkem času začeli živeti vsaj kot povprečni državljani Evropske unije? Je res mogoče doseči napredek v družbi brez ogromnih vlaganj v znanost?

MARJANOVIĆ: Ni mogoče in brez tega segmenta se ne bo zgodilo. Najdragocenejša blagovna znamka na današnjem trgu je ideja, najpomembnejši in najbolj iskani zaposleni pa so tisti, ki jo imajo in jo lahko uresničijo ter zagotovijo končni rezultat.

Na eni strani smo lahko srečni, ker glede na skupno število prebivalcev in glede na odstotek (ne)vlaganj v znanost lahko trdimo, da eden naših najmočnejših virov še vedno predstavljajo mladi ljudje z briljantnimi idejami. In, na žalost, tu se ustavimo. Kot vedno čakamo, da nekdo drug te ideje spremeni v resničnost. Kot na mnogih drugih področjih redko preidemo od besed k dejanjem!

Tako se zlahka odpovemo prav tistemu, kar je najdragocenejše, in tako zlahka dovolimo, da nam druge države z modrejšimi voditelji dobesedno ukradejo te mlade ljudi, jim ponudijo odlične pogoje za razvoj in realizacijo teh idej, ki nam jih bodo kasneje prodale kot drage izdelke.

Torej, poleg pomanjkanja materialnih vlaganj se že leta trudimo, da ne razvijemo jasne in izvedljive strategije razvoja znanstveno-raziskovalnega dela v BiH. Da ne bo pomote, strategije in dokumenti obstajajo, vendar imam občutek, da naši voditelji niso niti pošteno prebrali tega seznama lepih misli in želja, kaj šele da bi pomislili na njihovo izvajanje.

Na drugi strani obstoječi gospodarski kapaciteti večinoma niso usmerjeni in stimulirani s strani države, da bi del svojih vlaganj usmerili v raziskovalno dejavnost, in se ustvarja vtis, da smo obupali nad tistim, kar je bilo nekoč jasno in natančno razdelano v velikih bosanskohercegovskih podjetjih. Prevedeno, imam občutek, da smo se tako zlahka odločili, da končne rezultate bosanskohercegovske pameti in inovacij kupujemo po znatno višjih cenah od drugih, ki so bili pripravljeni vanjo vlagati.

Bili ste nekaj časa minister za izobraževanje v vladi KS. V kratkem času ste si pridobili veliko priljubljenost med državljani. Pogosto se sliši mnenje, da so učenci in študenti obremenjeni z gradivom, ki jim ne bo prav pogosto služilo v življenju? Je za takšne komentarje prostor?

MARJANOVIĆ: Današnji model bosanskohercegovskega izobraževanja, če sploh kaj takega edinstvenega obstaja na terenu, je obremenjen s političnimi spletkami, nezadostnim vlaganjem, zastarelo metodologijo in stihijskimi „t.i. reformami“, ki se nenehno sprožajo, a nikoli ne končajo.

Na žalost, naši dečki in deklice, v katerikoli starosti v največji meri, razen v majhnem številu pozitivnih incidentov, skozi uradne izobraževalne institucije ne dobijo zadostne količine in kakovosti informacij, ki bi jih morale pripraviti za vključitev v sodobne tokove EU in sveta 21. stoletja.

Vendar to ne bi smelo presenetiti, izobraževanje je ogledalo stanja družbe v vseh njenih vidikih, hkrati pa je tudi generator vsega dobrega in slabega v tej družbi. Izobraževanje, pa tudi vzgoja, sta se prva znašla na udaru naših političnih „elit“, ker je v trenutno vladajočem konceptu zaželeni državljan, prebivalec, še posebej pa volivec, tisti, ki ne zna procesirati informacij, ampak jih sprejema tako, kot mu jih postrežejo. Zato ne preseneča, da našim dolgoletnim voditeljem ta izobraževalni sistem še kako ustreza in ga ne želijo resneje spreminjati, ker dokler je takšen, jim ni treba skrbeti za svoje položaje!

Kako zainteresirani so mladi v BiH sploh za znanost? Ustvarja se vtis, da se mnogi izobražujejo samo zaradi diplome. In zaradi sosedov. Po šoli tudi tisti študenti, ki so imeli dobre ocene, pogosto niso usposobljeni za delo v stroki?

MARJANOVIĆ: Na to vprašanje sem že delno odgovoril, vendar dovolite, da omenim, da od mladih ne morete pričakovati, da bodo zainteresirani za nekaj, če se ne potrudite, da jim pokažete lepoto, pomen in vse koristi, ki jih znanost prinaša s seboj. V preteklih desetletjih smo našim mladim zgradili povsem napačen sistem vrednot in ustvarili podobo idolov, ki so vse, samo ne znanstveniki in prosvetni delavci. Da poudarim, te podobe niso sami ustvarili, ampak prav generacije staršev, tako tistih, ki so nas vzgajali, kot tistih, ki zdaj vzgajajo svoje otroke. O znanosti je treba govoriti, v znanost je treba vlagati, znanost je treba promovirati.

Treba je mladim ljudem dati priložnost, da spoznajo in vidijo, da na naših univerzah obstajajo tudi drugi profesorji in znanstveniki, ki vredno delajo, ki objavljajo, ki dosegajo velike stvari v svetu znanosti, ne le tisti, o katerih se večinoma piše, ki plagirajo, sprejemajo podkupnine ali ki s svojim odnosom do študentov to častno profesijo profesorja, mentorja, vodje spuščajo na nizke veje.

Moramo spremeniti javno percepcijo in vizualno identiteto bosanskohercegovskega profesorja ali znanstvenice, in to se najlažje naredi s promocijo vsega dobrega, kar imamo v znanosti, in verjemite, da imamo veliko takšnih primerov, le da ne pridejo do naslovnic spletnih portalov in drugih medijev. Zdi se, da nimamo časa zanje zaradi naših političnih „resničnostnih zvezd“.

V BiH je praksa, da starši dvigujejo kredite in šolajo otroke. Nekateri starši gredo do te mere, da za svoje otroke preverjajo na študentskih referatih, kdaj so izpitni roki. Stopnja študentov, ki iz BiH odhajajo na izmenjave študentov po Evropi, je zelo majhna, medtem ko študenti iz drugih držav med študijem zamenjajo več fakultet in celo držav. Ali moramo te navade spremeniti?

MARJANOVIĆ: Vidite, tu se ne strinjam z vami. Imam občutek, da smo v BiH pripravljeni vlagati v vse, razen v svoje izobraževanje. V svetu je praksa, da se dvigujejo študentski krediti, ki jih je mogoče odplačati šele v poznih 30-tih ali 40-tih letih življenja. Povprašajte v bančnem sektorju in videli boste, da ljudje pri nas veliko lažje dvignejo kredit, da bi kupili avto, mobilni telefon ali šli na dopust, kot pa da bi si zagotovili dodatno izobraževanje. In, moram priznati, da me to ne čudi, ker po splošnem mnenju, pa tudi po statistiki zavodov za zaposlovanje, dodatno izobraževanje vam danes ne zagotavlja, da boste našli zaposlitev in da se bo vaša naložba vanj povrnila.

Tu se srečujemo z osnovnim problemom hiperprodukcije nepotrebno izobraženega kadra ali pa produkcije tistih poklicev, ki izginjajo ali so že izginili s trga dela. Šele ko bomo skozi jasne analize trga, jasne strategije družbe, modificirali tudi jasne vpisne politike, lahko pričakujemo, da se bodo spremenile navade tudi običajnega državljana Bosne in Hercegovine. Do takrat bomo še vedno več časa porabili za izbiro motorja našega prihodnjega avtomobila kot za izbiro fakultete, ki jo bodo obiskovali naši otroci. Žalostno, a zdi se resnično!

Predavali ste na državni, sarajevski univerzi. Že nekaj časa ste rektor mednarodne univerze Burch, prav tako v Sarajevu. Je razlika med javnimi in zasebnimi fakultetami v državi v kakovosti izobraževanja. Včasih se lahko sliši, da ima BiH celo preveč zasebnih fakultet, katerih diplome so vprašljive?

MARJANOVIĆ: Naredil bi le manjšo korekcijo vaše zadnje trditve in rekel bi, da ima BiH celo preveč fakultet (ne le zasebnih), katerih diplome so vprašljive kakovosti. Kot ste že rekli, že vrsto let predavam tako v BiH kot v tujini, tako na zasebnih kot na državnih institucijah.

Prav te izkušnje mi dajejo pravico, da vse visokošolske ustanove v regiji lahko jasno razvrstim v dve osnovni kategoriji: kakovostne in nekakovostne. Obe proizvajata diplome, le pri tistih, ki so kakovostne, za diplomo stoji znanje in veščine, pridobljene med študijem, za diplomami nekakovostnih pa ne stoji nič posebnega, razen papirja, ki vam ga je v tem, čudnem sistemu zaposlovanja v državnih institucijah lahko koristno za izpolnjevanje pogojev razpisa.

Vem, da mi mnogi ne bodo verjeli, vendar problem kakovosti visokošolskih institucij je izjemno lahko rešiti. Z uspešnim procesom akreditacije postavite zelo visoke standarde, ki jih mora institucija izpolniti, da bi bila akreditirana, in teh standardov ne znižujte za živo glavo.

Nato naredite jasno razliko med diplomami akreditiranih in neakreditiranih institucij pri zaposlovanju, še posebej v državnih institucijah, in to je to. Takrat nihče ne bo hrlil tja, kjer se samo tiskajo diplome, ampak bo iskal mesto za študij, kjer za to diplomo stoji vse, kar je potrebno za nadaljnje poklicno napredovanje.

Sedanji model akreditiranja institucij v BiH tega še ni dosegel, vendar upam in verjamem, da bodo ljudje v odgovornih agencijah zmogli dovolj poguma in strokovne ter politične neodvisnosti (ki jim jo nenehno kratijo), da končno vzpostavijo takšen sistem. Prepričan sem, da jim iskreni in strokovni člani akademske skupnosti lahko in želijo, vendar morajo, pomagati pri tem! 

Ne glede na splošno oceno izobraževanja v BiH, v državi vendarle obstajajo nadarjeni učenci in študenti. To se vidi na različnih mednarodnih tekmovanjih, kjer osvajajo prestižne nagrade. Zakaj država nima sklada za financiranje takšnih učencev. Pri odhodu na mednarodna tekmovanja morajo učenci in študenti pogosto sami zbirati donacije.

MARJANOVIĆ: Kot sem že rekel, zaradi dnevno-političnih spletk večina naših voditeljev nima časa in ima pomembnejše prioritete od mladih in pametnih. Še več, ustvarja se vtis, da s svojim političnim delovanjem in vodenjem te države že desetletja podpirajo mlade ljudi v njihovi želji, da svoje najboljše rezultate dosežejo daleč izven BiH, natančneje dovolj daleč, da ne bi predstavljali neposredne nevarnosti za obstoječi politični establišment. Dokler imamo in izbiramo takšne voditelje, ne moremo pričakovati drugačnega stanja. Vendar se tudi to lahko hitro spremeni, kajne? 

Zvezno ministrstvo za izobraževanje je zavrnilo podelitev letnih nagrad najboljšim učencem šol Bosna Sema v BiH. Razlog je politične narave. Ministrica iz SDA se obračunava s šolami, ki jih turška vlada povezuje s Fethullahom Gulenom. Kako lahko takšni potezi oblasti škodijo Bosni in Hercegovini?

MARJANOVIĆ: Že prej sem podal komentar na to in rekel sem, da želim verjeti, da gre za neko administrativno, birokratsko napako, ker ne želim sprejeti in nikoli ne bom sprejel dejstva, da je normalno, da so posamezne politične opcije pripravljene svoja politična prepucavanja iz parlamentarnih in strankarskih klopi prenesti v šolske in to preko hrbta uspešnih mladih ljudi. Vsako vpletanje te mladosti v kakršnekoli politične in osebne obračune je zame nesprejemljivo.

Obstajajo modeli in institucije, kjer se „obračunavajo“ politične ambicije in ustvarjajo uradne strankarske, kantonalne, entitetne in državne politike. Šole niso mesto za kaj takega. In tu izhajam iz sebe. Namreč, sebe smatram osebo, ki je izjemno zainteresirana in vpletena v politična dogajanja v Bosni in Hercegovini, vendar vsako jutro, ko prestopim prag univerze ali ko vstopim v učilnico, tam politiko pustim pred vrati, ker naj bi šole in fakultete predstavljale tempelj znanja in ustvarjanja sposobnih mladih ljudi, ne pa „lovno področje“ za prihodnje „usposobljene kadre“.

Torej, nimam nič novega povedati o tem vprašanju. 

Glede česa ste se kot minister najpogosteje spopadali v vladi KS? Bi se ponovno vrnili na delo kot minister?

MARJANOVIĆ: Tu ni bilo nekih velikih spopadov ali zamer, vendar so bile nekatere razlike v načinu delovanja s takrat vodilnimi ljudmi politične scene v KS prevelike in ni bilo mogoče nadaljevati skupnega delovanja.

Te razlike in nesoglasja so privedli do tega, da nisem mogel izpolniti svojih pričakovanj v tem projektu, zato mi je bilo logično, da če ne morem dati svojega maksimuma, potem nosim odgovornost in se moram umakniti s tega položaja. Bi ponovno opravljal isto delo? No, če bi se ustvarili pogoji, v katerih bi moje delovanje lahko prispevalo k nekaterim pozitivnim spremembam na tem ali drugem položaju, in če bi se oblikovala ekipa odgovornih in dovolj strokovnih ljudi, pripravljenih prevzeti odgovornost na vsakem segmentu svojega delovanja, potem ne bi imel izbire, kot da sprejmem povabilo in sodelujem pri tem. Vendar v tem trenutku takšna možnost ni verjetna.

Kako komentirate aktualno politično situacijo?

MARJANOVIĆ: Zdi se, da na terenu imamo več dogajanj, od katerih je definitivno treba izpostaviti poskuse rekonsolidacije levo usmerjenih strank, torej enega njihovega dela. Upam, da ta proces ne bo ostal le pri kadrovskih rešitvah za prihodnje volilne liste ali da se ne bo osredotočil le na obstoječe, že leta politične prisotne akterje, ki so večinoma tudi privedli politično levico na položaj, na katerem se zdaj nahaja.

Znotraj teh strank, pa tudi zunaj njih, obstaja dovolj moči in volje za pozitivne spremembe, vendar bo zanimivo videti, ali bo to prišlo do izraza ali bo potisnjeno delovanjem izključno zdaj vidnih akterjev.

Če ta proces ne izstopi iz tega začaranega kroga, potem bodo izostali tudi kakšni resnejši rezultati, ki bi levici dali priložnost, da oblikuje to družbo. Vendar bomo videli, v katero smer se bo to odvijalo. Na desni strani pa, na kratko, nič novega, vsaj za zdaj, če ne upoštevamo kadrovskega prerazporejanja moči z namenom zavzetja čim boljših izhodiščnih pozicij za volilne liste, tako tiste znotrajstrankarske kot tiste prihajajoče splošne.