Prof. Velić: Pravica do lastnine kot univerzalna pravica in kako Hrvaška ropi Bosno in Hercegovino

(Patria) - Znanstveni skup “Evropska in evroatlantska perspektiva Bosne in Hercegovine v kontekstu novih geopolitičnih odnosov”  je potekal na Fakulteti za kriminalistiko, kriminologijo in varnostne študije UNSA in je bil poln zanimivih tem z velikim pomenom v kontekstu trenutnih razmer v BiH.

Prof. dr. Larisa Velić je govorila na temo “Pravica do lastnine kot univerzalna pravica ali izraz partikularnih interesov - Sporazum o sukcesiji/Sporazum o stabilizaciji in pridruževanju“.
Tema, ki prevzema primat v bh. družbi, glede na to, da je vse bolj jasno, da Bosna in Hercegovina ne more v EU, dokler ne reši vprašanja lastnine. 

„Ureditev lastninskih vprašanj predstavlja prednostno nalogo v vseh družbenih sistemih. Imeli smo sistem, v katerem je družbena lastnina predstavljala osnovni tip lastnine, medtem ko je bila zasebna lastnina omejena.

Danes se uporablja Protokol Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ki pravi, da ima vsaka fizična in pravna oseba pravico do mirnega uživanja svoje lastnine in da nihče ne more biti svoje lastnine oropan, razen v javnem interesu in pod pogoji, določenimi z zakonom in splošnimi načeli mednarodnega prava“, je dejala prof. Velić.

Vendar smo priča temu, da temu ni povsem tako.

„29. junija 2001. leta na Dunaju so Bosna in Hercegovina, Republika Hrvaška, Republika Makedonija, Republika Slovenija in Zvezna republika Jugoslavija, ki predstavljajo pet suverenih enakopravnih držav naslednic nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije, podpisale Sporazum o vprašanjih sukcesije. Ta Sporazum je začel veljati 2. junija 2004. leta, potem ko je Hrvaška kot peta stranka Sporazuma opravila ratifikacijo. V skladu z določbo člena 2. Aneksa G tega Sporazuma (Aneks G se nanaša na lastnino in pridobljene pravice), morajo stranke Sporazuma priznati, zaščititi in vrniti lastnino, do katere so imele fizične in pravne osebe pravico na dan 31. 12. 1990. leta. 

V skladu s členom 7. Sporazuma, Sporazum dokončno rešuje vprašanja skupnih pravic in obveznosti, zato je predvideno, da mora vsaka država naslednica sprejeti potrebne ukrepe v skladu z lastnimi zakoni, da zagotovi, da se določbe sporazuma priznajo in izvajajo s strani vseh pristojnih organov. V duhu navedenega je Bosna in Hercegovina sprejela vse potrebno, da bi vrnila lastnino, do katere so države naslednice nekdanje Jugoslavije polagale pravico (Svet ministrov BiH je sprejel Odločitev o izvajanju Sporazuma o sukcesiji, pri čemer ni spremljala, ali sosednje države ravnajo enako)“, govori prof. Velić.

Na podlagi te Odločitve in drugih, ki so bile sprejete kasneje, je bil izveden povratek lastnine podpisnicam Sporazuma. 

„Vendar druge republike, torej sedanje države, niso sledile tej praksi. Republika Hrvaška, na območju katere obstajajo številni objekti, do katerih imajo fizične in pravne osebe iz Bosne in Hercegovine pravice, Sporazum obravnava le kot osnovo za sklepanje nadaljnjih dvostranskih sporazumov, ter do sklenitve le-teh praviloma onemogoča povratek lastnine. Že leta 1991 je Republika Hrvaška z Uredbo o prepovedi razpolaganja z nepremičninami na območju Republike Hrvaške omejila razpolaganje z nepremičninami, ki so v lasti podjetij in drugih pravnih oseb s sedežem izven Republike Hrvaške, ter so v zemljiških knjigah po uradni dolžnosti opravili zaznamke prepovedi razpolaganja. 

Ta Uredba je bila predstavljena kot akt ohranjanja zadevne lastnine, izkazalo pa se je, da je na ta način lastnikom. Nekaj let kasneje gre Republika Hrvaška korak dlje in leta 2018 sprejme Zakon o upravljanju državne lastnine, s katerim si daje pravico, da razpolaga s tujo nepremičninsko lastnino tako, da jo daje v najem ali zakup za obdobje do 30 let. Torej, v skladu s členom 71. omenjenega Zakona, do sklenitve ustreznega mednarodnega sporazuma (dvostranskega sporazuma) ali sprejetja odločitve o izjemi od prepovedi razpolaganja, je Ministrstvo za državno lastnino Republike Hrvaške dobilo pooblastilo, da razpolaga z lastnino Bosne in Hercegovine tako, da jo daje v dolgoročni zakup, najem ali na drug način“, pojasnjuje prof. Velić. 

Lastniški položaj oseb, ki nimajo sedeža na Hrvaškem, je bil s tem nezavidljiv.

V Bosni in Hercegovini žal ne obstaja ena institucija, ki bi se ukvarjala z vprašanjem zaščite in povratka lastnine. 

„Ko gre za državno lastnino, nekdanja državna podjetja itd., se s to materijo ukvarjajo Predsedstvo Bosne in Hercegovine, Svet ministrov Bosne in Hercegovine, Ministrstvo za pravosodje Bosne in Hercegovine, Pravobranilstva Bosne in Hercegovine, pogajalske skupine, skupne komisije itd. S strani navedenih institucij se izvajajo določene dejavnosti in aktivnosti, vendar je dejstvo, da lastnina Bosne in Hercegovine ni bila vrnjena niti ne uživa potrebne zaščite“, poudarja prof. Velić.

Leta 2008 je bil sklenjen obsežen Sporazum o stabilizaciji in pridruževanju med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, na eni strani, ter Bosno in Hercegovino, na drugi strani. 
„Ta Sporazum poudarja, da sta razvoj dobrososedskih odnosov in človekovih pravic ključnega pomena za proces stabilizacije in pridruževanja. Pomemben del Sporazuma o stabilizaciji in pridruževanju so tudi temeljne svoboščine, ki so usmerjene k močnejši integraciji trga med EU in Bosno in Hercegovino. Glede na to, da prepoved razpolaganja z nepremičninami velja samo za tujce ali tuja podjetja, gre za diskriminacijo. 

V tem primeru obstaja možnost, da se v okviru mehanizma za reševanje sporov, Bosna in Hercegovina obrne na Svet za stabilizacijo in pridruževanje ter od njih zahteva posvetovanja in odločanje. 
Svet je pooblaščen, da spor reši z zavezujočo odločbo. Vendar pa aktivno legitimacijo imajo samo pogodbene stranke, ne pa posamezne fizične ali pravne osebe. 

„Ni znano, da bi se na ta način poskušalo rešiti kakšno sporno vprašanje. Zaščita bosansko-hercegovinskih nepremičnin na Hrvaškem na podlagi Sporazuma o spodbujanju in zaščiti naložb, sklenjenega med Hrvaško in Bosno in Hercegovino. Med Bosno in Hercegovino in Hrvaško je bil leta 1996 podpisan Sporazum o spodbujanju in zaščiti naložb. Navedeni Sporazum ureja zaščito in spodbujanje (zasebnih) naložb v vsaki od držav.

V skladu z navedenim Sporazumom se spor med pogodbenima strankama rešuje pred Mednarodnim centrom za reševanje sporov glede naložb ali pred ad hoc arbitražnim tribunalom, če se nesoglasja ne morejo rešiti prijateljsko v roku šestih mesecev. 

Podobno kot Sporazum o pridruževanju, se tudi ta Sporazum v praksi nikakor ali zelo malo uporablja s strani Bosne in Hercegovine, ne glede na to, da imamo po njem možnost za začetek postopka, da bi dobili povrnjeno dejansko že odvzeta nepremičninska sredstva“, je dodala Velić.