Prof. Šamić iz Francuske za Patrijo: Kobne noči me je Pariz spomnil na moje napadeno Sarajevo

Prof. dr. Jasna Šamić je evropsko znani orientalist in prevajalka iz arabščine, francoščine in turščine, literarna kritičarka in nagrajena pisateljica. Bila je univerzitetna profesorica na Filozofski fakulteti v Sarajevu, nato profesorica na Univerzi v Strasbourgu.

Za Patrijo govori o neznanih podrobnostih grozljivega zločina v Parizu, kritizira sramotno ravnanje nekaterih Bosancev do umorov nedolžnih ljudi in nepotrebno primerjanje žrtev. Opozarja na nevarnosti, ki se pojavljajo z novim sektarijanskim islamom v Bosni in Hercegovini, ter na zapeljevanje in manipulacijo z mladimi in brezposelnimi ljudmi od Francije do BiH.             

Patria: Kako je izgledala ta grozna noč v Parizu? Kje ste bili, ko ste izvedeli podrobnosti o tragediji? Kakšne so bile prve informacije? Kakšne so bile reakcije ljudi v vaši bližini?

Šamić: Tisto usodno večer, „črni petek“, 13. novembra, sem si komaj pogledala literarno oddajo – poklon nedavno preminulemu Andreu Glucksmannu, ki je bil moj prijatelj in prijatelj vseh ponižanih in užaljenih – me je poklical sin in z glasom, v katerem je bila čutiti tragedija, mi je rekel, naj hitro odprem televizijske kanale z novicami, da je v Parizu prišlo do streljanja in da je najmanj 18 mrtvih. Moj sin tisti večer po naključju ni šel v tiste usodne dele mesta, čeprav tja običajno hodi, kot mnogi mladi, že deset let. Odšel je v bližnje predmestje, ne tako daleč od kraja tragedije, kjer je s prijatelji praznoval rojstni dan nekoga drugega.

Odprla sem enega od kanalov, ki non-stop prenašajo novice, in seveda sem imela kaj videti. Število žrtev se je iz sekunde v sekundo povečevalo.

Moj sin je ostal skoraj do jutra skrit v tej hiši. Šele naslednji dan smo izvedeli, da se je eden od morilcev parkiral skoraj pred okni hiše, kjer je bil s prijatelji. Pred dvema dnevoma pa smo izvedeli tudi, da je bil to glavni režiser celotne drame, zdaj že pokojni Abul Hamid Abaud. Moj sin je morilce zgrešil za nekaj minut. Seveda nas je naknadno zajela panika. Nato sem izvedela še mnoge podrobnosti; ni družine, ki ne bi imela nekoga prijatelja ali prijateljevega prijatelja, ki je tisti večer šel s prijatelji na sprostitev in ki je nastradal: ali je umrl ali pa je ostal pohabljen za vse življenje.

Glede reakcij iz okolice, to je bil najprej šok. In skrb za otroke prijateljev. Klicali smo drug drugega, da bi izvedeli, kje kdo je, ali so živi. Moj občutek je bil enak tistemu, ki sem ga imela tukaj, ko je Srbija napadla s tanki najprej Slovenijo, nato Hrvaško, obup pa je dosegel vrhunec, ko je bila napadena Bosna in obkoljeno ter bombardirano Sarajevo. To je občutek popolne nemoči, ko ne moreš storiti ničesar, da bi pomagal ogroženim. Dejanska razlika je v tem, da je tam vojna, oziroma „genocid je bil izoliran“, kot so govorili predstavniki velikih sil (izolirali smo genocid, to so dobesedne besede), medtem ko je v tem primeru rak rana, imenovana „črni islam“, metastazirala, in pokol se lahko pričakuje na vsakem koncu planeta.

Takoj so me poklicali prijatelji z vsega sveta, da bi vprašali, kako se počutim, in javno sem se jim zahvalila v odprtem pismu, ki je bilo objavljeno v e-novinah. Tisto, kar me je globoko zabolelo, mene in moje prijatelje ter znance Sarajevčane, pa je bil odziv nekaterih naših someščanov ter nekaterih Beograjčanov in Srbov, ki so namesto, da bi nas vprašali, kako smo, takoj začeli napadati Francijo. Le malo jim je manjkalo, da bi rekli „tako vam pa paše“; nekateri so to celo javno govorili. Takoj se je začelo tekmovanje v viktimizaciji, v prelivanju solz za te ali one, v merjenju, čigava „smrt je pomembna, čigava nepomembna“. Končni neokus in končna nečlovečnost.

Predstavljajte si, da bi Francozi, in mi, ki smo se tukaj znašli, ko se je začelo streljati po Sarajevu, ko so Srbi odpirali logore, našim someščanom sporočili „tako vam pa paše“. Če smo si mi tukaj to zaslužili, in še posebej ti mladi nedolžni ljudje, po logiki naših „maščevalcev“ in Srbov, ki so se nenadoma znašli na strani islamistov, se lahko potem reče, da so si tudi „tisti tam“ v devetdesetih letih, moji someščani, zaslužili, da jih Srbi ubijajo toliko let.

Takšni ljudje niso sposobni razumeti, da obstaja čas, ko je treba utihniti, ne vedo, kaj je dostojanstvo; ne vedo, kaj pomeni počastiti minuto molka nedolžnim žrtvam, in šele kasneje morebiti razpravljati o napakah različnih politik. Ali je treba ponavljati, da vedno stradajo nedolžni.

Patria: Pariz je metropola, a ste morda poznali kakšne žrtve ali njihove družine? Ste morda kasneje prepoznali kakšne nastradale osebe?

Šamić: Jaz na srečo nisem sama nikogar poznala, ampak moj sin in njegovi prijatelji so, tako da imamo občutek, da ni družine, ki je ne bi prizadel ta masaker. Sin mi je povedal, kako je prijatelj ene njegove znanke uspel ostati živ v pokolu v dvorani Bataclan, kjer je bilo okoli sto mrtvih, a je nato dva dni kasneje, ko so vsi ponovno prišli iz svojih zaklonišč, umrl na motorju; „pome“ ga je avtomobil.

Patria: Mi v Bosni imamo malo informacij o tem tragičnem dogodku. Kdo so večinoma žrtve in koliko se o njih do zdaj ve?

Šamić: Žrtve so v glavnem mladi ljudje, ker je to četrt, kamor hodijo, še posebej ob vikendih, in to samo Parižani. To niso turistične četrti v pravem smislu besede, ampak predeli mesta, polni kavarn in restavracij, kjer ni pretirano drago in kjer je ponoči zelo živahno. Včasih so bila mesta za izhode mladih Saint Germain des Prees ali Montparnasse, v glavnem „leva obala“ Pariza, medtem ko so danes, že deset let, to četrti okoli Republike in Bastilje, kjer je končno tudi velika, nova pariška Opera.

Poleg mladih, je bilo tam sicer tudi starejših Parižanov, pa tudi tujcev, predvsem mladih, ki dobro poznajo Pariz.  

Treba je poudariti, da tokrat morilci niso ciljali samo „islamofobe“, ampak vse po vrsti, ki dihajo francoski in pariški zrak, tako da je med mrtvimi tudi ogromno muslimanov. Muslimani in islam pa sta, ne pozabimo, prva in največja žrtev teh drogiranih kriminalcev in morilcev v imenu Alaha.

Patria: Nimamo, recimo, novic v kakšnem so trenutno stanju ranjeni ljudje v tem terorističnem napadu. Koliko jih je preživelo kritično stanje? Kako danes francoski mediji govorijo o masakru?

Šamić: Število žrtev se je do zdaj povzpelo na 130, okoli 350 ranjenih pa je na zdravljenju, okoli sto pa v kritičnem stanju. Po šoku, žalosti in revoltu je prišel čas za pogovor o napakah, o kritiki, o analizah, kjer se poudarja, da je bil to absolutno napad na francovski, oziroma čisto pariški način življenja, na svobodo, na svoboden način življenja. Nekateri politiki odkrito obsojajo francosko vpletanje v libijsko politiko in bombardiranje Libije, kar je vodilo v še večji kaos na Bližnjem vzhodu in v to tragedijo.

Poudarjajo tudi druge napake francoske politike, predvsem ameriške, čigar napake so očitne od leta 2003 in bombardiranja Iraka. Nihče tu ne prihrani niti vloge Savdske Arabije in Katarja, ki sta glavna financerja manijakov, imenovanih Daeczh (ISIL); ali Turčije, preko katere se prodaja zločinska nafta.      

Patria: Kako se je odzvala velika muslimanska skupnost v Parizu na ta zločin? Kakšni odzivi so se lahko slišali od muslimanov Pariza? Je bilo kakšnih posebej pomembnih ali specifičnih poskusov obsodbe in izkazovanja spoštovanja žrtvam?

Šamić: Končno so vsi predstavniki muslimanov javno obsodili to zločinsko dejanje (kar ni bil primer prej). Zahtevali so, da se „ta bolezen, ki zastruplja vse, tudi islam, izkorenini z vsemi sredstvi iz Francije“. Kljub temu nekateri imami še naprej širijo zlo. Na primer, zanje je še vedno največji greh poslušanje glasbe, ne pa ubijanje tistih, ki jo poslušajo. Tako govorijo na svojih hutbah majhnim otrokom v mošejah, jim grozijo, da se bodo, če bodo poslušali glasbo, spremenili v prašiče. Takšnih imamov je na žalost veliko v Franciji; to so naučeni imami, ki niso končali nobene šole, ampak so najeti s tujo finančno podporo. Nekateri politiki zahtevajo zaprtje salafističnih mošej, ki so leglo sovraštva in terorizma. Tudi sama menim, da je to nujno potrebno. 

Patria: Mi lahko poveste kaj o sedanjih odnosih posameznikov in države do francoskih muslimanov?

Šamić: Vsi v medijih, vsi politiki in intelektualci v en glas vsak dan ponavljajo litanijo, da se ne sme ustvarjati amalgama med muslimani/islamom in islamisti, vendar bo to v prihodnje težko šlo. Lahko se do nezavesti ponavlja, da to ni islam, morilci trdijo, da to delajo v imenu Alaha in obljubljajo, da bodo kmalu podrli vse največje kulturne spomenike po vsem svetu, začenši najprej z zahodno kulturo. Že so sicer uničili vse kulturne spomenike v Siriji in Iraku, ki so jim prišli pod roke. In potem jih, predstavljajte si, prodajajo črnim trgovcem. Poleg prodaje nafte, so zelo pogoste novice o prodaji organov tistih, ki jih sami zakoljejo. Menijo, da je takšnih primerov ogromno.

Patria: Francija je bila ponosna na svojo multietničnost, na multikonfesionalnost in še posebej na multikulturo. Kako to danes izgleda? So te francoske vrednote v krizi?  

Šamić: Te republikanske vrednote so že zdavnaj zašle v krizo zaradi splošne ekonomske krize, zaradi brezposelnosti mladih, zaradi ksenofobije in rasizma, ki pa že dolgo obstajata, kljub strpnosti in demokraciji na drugi strani, ki je vzporedno z vsem omenjenim, a slabo vidna. Problem že dolgo predstavljajo nekatera predmestja, še posebej na severu Pariza in v nekaterih drugih mestih, kjer je prišlo do getoizacije, kjer so mladi, večinoma magrebskega porekla, prepuščeni preprodajalcem drog in brezposelnosti. Kot taki so povsem podvrženi manipulacijam. Ti mladi, za razliko od staršev, celo ne znajo pravilno govoriti francosko. 

Patria: Vi ste bili prva oseba, ki je preko družbenih omrežij poslala iz Francije, pred umorom dveh vojakov v Sarajevu, opozorilo radikalnih skupin, da bodo napadle Bosno. Kako se vam je to zdelo v prvem trenutku? Drugi niso verjeli v to možnost, vi pa ste vseeno ukrepali?

Šamić: Kot orientalist že vrsto let preučujem islam in Orient, nato pa tudi našo različico islama. Radikalizacija se je začela med vojno in takoj po vojni. In vse bolj narašča, s tujo finančno podporo; tu ni nobene religioznosti ali globoke vere v Boga, ampak gre preprosto za manipulacijo, predvsem s strani Savdijcev in Katarcev, ki se vse bolj uvlačijo v pore našega življenja in nam želijo vsiliti svoje običaje in tradicije, ki so nam bili do nedavnega povsem tuji, kot je bila tudi njihova različica islama, še posebej tistega vahabitskega in salafističnega tipa, ki sta nastala v Savdski Arabiji in veljata za edini sekti v islamu. Priznati in poudariti je treba, da je obnašanje privržencev te različice islama popolnoma sektarijansko. Imajo kalifa danes, v sekti je to guru, gre za isto „pranje možganov“, kot se dogaja v sektah, enak psihološki vpliv na nesrečne mlade ljudi, ki mislijo, da nimajo prihodnosti, ki so v adolescentski krizi, ki se počutijo nemočne in nekoristne v družbah; tako delajo vodje sekt, tako delajo tudi islamistični guruji. Jaz sem jih videla v Sarajevu že davno, postajajo vse močnejši, vse bolj agresivni, vse bolj drzni, vse bolj bogati...

O rasti islamizma in radikalizaciji sem pred več leti napisala roman „Portret Balthazarja Castiglionea“, tukaj je v spremenjeni obliki izšel v francoščini kot „Portrait de Blathazar“, pri založbi M.E.O., in za ta roman sem leta 2014 prejela literarno nagrado. V knjigi prav govorim o tem, da ni lahko na prvi pogled, ko gledamo naše družbe, opaziti grožnje te sekte...

Tako da me ni presenetilo to, kar se je zgodilo v Sarajevu kmalu po pokolu v Parizu. Na žalost je to šele začetek. Če se naše oblasti ne bodo prebudile iz svoje desetletne uspavanosti in zaokupljenosti z denarjem, ker prav Savdijcem in Katarčanom prodajajo najlepše dele naše države za sto let, ne da bi kdo vedel, kakšen je njihov končni cilj, če se torej ne bodo spametovale in opustile politike „po meni potop“, če ne bodo preprečile delovanja vseh „nevarnih elementov“ med vahabiti in salafiti, bo kmalu vse šlo v maloro.    

Patria: Vi ste med agresijo na BiH in med ubijanjem vašega Sarajeva bili nekakšna oseba, ki je prebujala francosko vest. Bili ste pogumni in vztrajni pri obsodbi zločinov. Mi smo vas takrat v obkoljenem Sarajevu gledali s hvaležnostjo. Danes se počutimo bedno, ko iz Pariza prihajajo te grozne novice o množičnih umorih. Kako se vi danes počutite s takšnimi izkušnjami?

Šamić: Jaz sem pogumna, vsaj tako verjamem, vendar nisem brez lucidnosti. Poskušala sem takrat „ozavestiti“ Francoze, kot jih poskušam ozavestiti tudi pri nas, v Bosni. Ampak, iskreno, mislim, da se takšni glasovi veliko manj slišijo kot radikalni. Problem je nastal, enak kot pri Srbih med vojno v devetdesetih: identifikacija s storilci. Po identifikaciji pa sledi zanikanje zločina in obtoževanje „drugega“.