Prof. dr. Dizdarević: Od mene je bilo zahtevano, da spremim izvid ekspertize

(Patria) - Prof. dr. Kemal Dizdarević, ki je bil eden od članov ekipe izvedencev v primeru “Memić”, oziroma ki je izvedel oceno domnevne amnezije Alise Mutap, dekle umorjenega Dženana Memića, je poslal odgovor na današnje pismo Sebije Izetbegović, direktorice KCUS, in Enre Suljić, najbližje sodelavke direktorice Izetbegović in vplivne visoko pozicionirane članice SDA.

Odgovor dr. Dizdarevića prenašamo v celoti:

- Prebral sem odgovor ‘njiju’ dveh (terminologija v skladu z izjavo poltrona družine Izetbegović).

Odgovor razkriva nemir. V tem primeru nemir predvsem generira Enra Suljić. Prvi odgovor, ki ga je sama Sebija Izetbegović dala na Hayat TV, je imel nekoliko drugačno konotacijo in je vseboval manj nemira. Razlog za to je v tem primeru, kot tudi v mnogih drugih, dejstvo, da Enra Suljić, prijateljica gospoda Budnje in alijenirane oblasti, dejansko vleče niti. Sebija se dela pomembno, kot najstnica, ampak Enra vodi kolo. A mož, težko mi je reči, ujet v copate, melanholično razmišlja o preteklosti, pozablja prihodnost in ne razume sedanjosti.

Vrnimo se k dejstvom in dilemam.

Dobil sem papir o imenovanju v Komisijo za izvedenstvo od prof. dr. Sebije Izetbegović, generalne direktorice KCUS! Prav tako je Izetbegovićeva v isto Komisijo imenovala prof. Jasminko Đelilović in prof. Sandru Vegar. Takrat sem bil vodja Klinike za nevrokirurgijo 1 KCUS, a že v odprtem sporu z Izetbegovićevo. Omenjena je samo čakala priložnost, da me odstrani. Zakaj je ravno mene imenovala v Komisijo, ni povsem jasno. Morda je treba vprašati Enro Suljić. Morda je mislila, da bom nasedel, da bo, če bo potrebno, lahko mahala z mojim imenom, kot da sem pripadnik njihove kaste. Morda.

Dženan Memić je bil operiran na Kliniki za nevrokirurgijo 2, s katero nisem imel nobene zveze, in na kateri je bil vodja Klinike zdravnik, ki po takratnem (mislim da tudi sedanjem) Pravilniku in Statutu KCUS-a ni imel ustreznih pogojev za to pozicijo. Dženan Memić je bil operiran na tej drugi Nevrokirurgiji, pri čemer sploh nisem imel vedenja o samem dogodku niti o operaciji. Celo ko sem napisal izvedenstvo za Aliso Mutap, nisem imel pojma, kaj je v ozadju celotne zgodbe.

Očitno je vsebina mojega izvedenstva znana Tožilstvu, Enri, Sebiji, Đelilovićevi, odvetniku Feragetu ter družini Memić. V zvezi s tem tragičnim dogodkom ter mojim izvedenstvom sem dal tudi uradno izjavo državnemu Tožilstvu. Nikoli v življenju nisem srečal članov družine Memić niti njihovega odvetnika.

V besedilu izvedenstva sem izrazil dvom v obstoj amnezije, kar je s podpisom podprla prof. Vegar, medtem ko je prof. Đelilović odprto negodovala, celo poklicala me je na telefon v zdravniško sobo KCUS, preko mojega takratnega uradnega lokala, ter zahtevala, da spremim svoje izvedenstvo. Zakaj je to storila - ne vem, vem pa, da sem ji ostro odgovoril, presenečen nad njeno zahtevo, in pojasnil, da se izvedenstva ne da naknadno spreminjati, ter da tisti, ki mu ne ustreza vsebina mojega izvedenstva, lahko vedno zahteva novo izvedenstvo. Kmalu sem dobil ponovno zahtevo za novo izvedenstvo s strani generalne direktorice s priloženim, zelo nenavadnim in v negativnem tonu napisanim besedilom iz Okrožnega tožilstva, v katerem se navaja, da oni niso zahtevali takšne vrste izvedenstva. Priložene opazke, ki so bile v besedilu Tožilstva, so se mi res zdele čudne.

Vrstil sem omenjene papirje, izjavivši, da sem napisal svoj izvid po lastnem znanju in vesti, ter da nimam ničesar novega dodati.

Po tem je bila oblikovana nova Komisija za izvedenstvo v KCUS, v kateri je ostala samo prof. Đelilović iz prejšnje Komisije. Zakaj je ostala, je treba vprašati Sebijo Izetbegović. A morda, vendarle, vprašati Enro Suljić?

Takrat sploh nisem vedel, da je bilo že prej opravljeno izvedenstvo in to s strani uradnih sodnih izvedencev prof. Kučukalića in prof. Brava. Oni niso mogli biti v Komisiji kot zdravniki KCUS-a, ki jih izbira prof. Izetbegović, ker so bili že v pokoju.

Enra Suljić in Sebija Izetbegović sta v svojem odprtem pismu grozili očetu Dženana Memića. Nevtralen bralec ima vtis, da sta omenjeni profesorici brezdušni in manipulativni. Njihovo besedilo je polno potrebe po tem, da se stvari zameglijo in nejasno predstavijo. Da bi imeli namen biti jasni in da ne bi bili v nemiru, ki ga je povzročilo nekaj močnega in zlokobnega, bi navedli zaporedje dogodkov in jasen časovni potek izbire Komisij, izognili bi se izoliranemu citiranju prof. Đelilović, ne bi ustvarjali zmede s pripovedjo o tem, da nista kvalificirani za oceno izvedenstva, ne bi odgovarjali z odprtim pismom z grožnjami, ampak bi našli način, da pojasnita svojo vlogo ogorčenemu očetu, ki javno in pogumno nosi očitno in težko breme, v upanju, da bo prišel do resnice o umorjenem sinu. Pravzaprav jih Memić ne krivi za ništa konkretno, samo jih poziva (kliče), čuteč (ali vedoč), da njuna vloga ima nek pomen v celotnem tem tragičnem dogajanju.

Navedimo bistveno:

1. Imenovan sem bil v Komisijo za izvedenstvo po naročilu prof. Izetbegović;

2. Odprto sem izrazil dvom v obstoj amnezije in obrazložil razloge za to. Ta trditev, ki je izšla iz izvedenstva, bi lahko bila osnova za drugačen pristop k preiskavi;

3. Neposredno in posredno so me poskušali prepričati in pritisniti, da spremim izvid. Pravi razlog za to ne vem in o tem lahko samo ugibam;

4. Izvedenstvo sem dal na podlagi pregleda dokumentacije in pogovora s prof. Đelilović, ki se je, kar se mi je zdelo zelo čudno, zdela kot nekdo, ki zastopa interese gospe Mutap;

5. Med izvedenstvom sem vztrajal, da se pogovorim z gospo Mutap. Vendar mi je prof. Đelilović rekla, da to ni mogoče, zato sem v izvid zabeležil, da nisem imel priložnosti pregledati pacientke;

6. Ne mislim, da je generalna direktorica KCUS-a, Sebija Izetbegović tukaj glavni faktor manipulacije, mislim, da za celotno to zgodbo okoli izvedenstva primarno stoji tista, ki nosi njeno sliko na prsih in jo izkorišča za lastne cilje;

7. A prof. Đelilović je pokazala tako naivnost kot nezadostno razumevanje te medicinske problematike. Naivnost in nerazumevanje problematike izhaja iz njenega trdnega zagovarjanja stališča, in to brez najmanjše zadržanosti, da je gospa Mutap imela amnezijo (preprosto ne morem verjeti, da je prof. Đelilović zavestno zastopala neke interese izven svojega medicinskega prepričanja in da je zaradi tega poskušala stvari predstaviti na način, kot jih je predstavila). Zagovor na takšen na✓in razglašene ‘amnezije” ni nekaj, na čemer bi lahko vztrajal resen zdravnik. Doduše, ni do konca jasno, kje so tukaj resni zdravniki, navaja profesor dr. Kemal Dizdarević.