Probošnjaška politika, kaj je to!?

Piše: Rasim Belko, predsednik Združenja Čuvarji Bosne

Sistem v državi ne obstaja, zato je to, kar se dogaja že predolgo in v kontinuitetu, le mešanje usedline. Kajti, če bi sistem obstajal in bi ta predvideval demokracijo in vladavino prava, ne bi prišli v situacijo, da ima vsaka nekoliko številčnejša družina možnost ustanavljanja političnih strank in doseganja nekaterih volilnih rezultatov.

Ne verjamem, da je sistem brez sistema plod naključja ali posledica političnih tokov preteklih desetletij. Prej sem mnenja, da je to projicirana kaljuža, v kateri nas držijo politično getoizirane, prav tako kot v tistem prostoru ZDA, kjer živijo Afroameričani. Tam so razporejene tolpe, ki moč črpajo iz trgovine z narkotiki in drugimi ilegalnimi dejavnostmi, nato pa te tolpe odločajo, kdo bo iz tega volilnega bazena šel v kongres in druge ameriške institucije.

Domoljubi v Bosni in Hercegovini so že getoizirani, vendar na najbolj zahrbten način, tako da to getoiziranost sprejemajo, a je ne opazijo. Zaradi tega skoraj vsaka večja vasica, kjer prevladujejo domoljubi, ima najmanj eno, pogosto pa tudi več strank. Tistih majhnih, a v veliki meri pohlepnih in nenasitnih interesnih skupin.

In to je v osnovi glavni razlog, zakaj nimamo skupnega političnega stališča v ključnih vprašanjih, ki se tičejo države in celo same bošnjaške etnične skupnosti. V zadnjem desetletju ni problema, katerega reševanje bi združilo vse prodržavne politične skupine. Večinoma se to deli na dva, tri ali več političnih blokov.

Dve stranki v tem prostoru veljata za največji – SDA in SDP. In okoli njiju se ustvarja politični bazen manjših in majhnih strank v poskusu obvladovanja državne oblasti ali oblasti na ravni FBiH. Hkrati je v kantonalnih ali občinskih kombinacijah situacija veliko bolj resna in težja, saj vsak serdar v vasi hoče svoj del kolača.

Na primer, v skupščino revnega Bosanskopodrinjskega kantona je po volitvah 2022 vstopilo 15 strank. In že v prvih dneh smo videli posredovanja, nakupovanje posameznikov in podobne procese, ki so dve leti kasneje povzročili, da imamo menjave skupščinskih večin in vlad kot na tekočem traku.

Ni tako drastično, a je podobno v vsakem kantonu, kjer imajo patriotske sile večino. V TK smo imeli tudi vikend vlade in njihovo rušenje, v USK enako, v ZDK je bil takšen scenarij večkrat poskušen, le v KS je bilo mirno, ker je interesna skupina Trojke združila okoli sebe bolj ali manj vse posameznike, ki delajo za svoj interes.

In potem za vse težave, ki nas kot družbo doletijo, in za vsak protidržavni pohod krivimo izključno Dodika ali Čovića, oziroma Zagreb ali Beograd. A se nismo vsaj desetletje premaknili z mesta na lastnem dvorišču.

Tako smo obtičali med političnim plebejstvom in osebnimi interesi, da se nihče v vseh teh letih ni upal niti poskusiti združiti prodržavnega političnega bloka strank in podčrtati strateške rdeče črte, pod katere nobena politika iz tega bazena ne bi smela iti. Trojke (SDP, NiP, NS) v tej zgodbi ne štejem, ker so produkt mednarodne dejavnosti, usmerjene prav k dodatnemu razbijanju probošnjaške politike.

Poleg neobstoja demokratičnega sistema kot ključnega vzroka, je krivda za popoln razpad probošnjaške politike glede ključnih vprašanj tudi na dveh vodilnih strankah, ki se v skoraj vsaki situaciji obnašata kot Hamas in Fatah, da bi ugajali tujemu interesu, srbski ali hrvaški politiki.

O volivcih, državi in tem probošnjaškem interesu nihče znotraj teh dveh strank niti ni vodil niti vodi računa. Ne pravim, da morajo imeti skupen nastop v povojnih kombinacijah, celo to se je izkazalo za slabo rešitev, vendar je črta pod ključnimi strateškimi interesi morala biti podčrtana, to je popolnoma nesporno. In voditelji teh dveh strank so prvi morali podčrtati in tako ustvariti os, okoli katere se bodo vsi zbrali in prevzeli odgovornost, da ne bodo pod rdečo črto.

Kajti, geopolitični tokovi in sprememba paradigme znotraj svetovnega reda nas bodo neizogibno dosegli, mi pa kot razpuščena vojska ne bomo imeli enotnega odgovora, ampak bomo znova imeli situacijo, v kateri del probošnjaškega bloka dela v škodo nas in naše države.

To se mora ustaviti in to pred volitvami in lažnimi volilnimi obljubami, s katerimi zastrupljajo javni prostor, nato pa po volitvah dobijo amnezijo in delajo vse obratno. V tem bloku je dovolj modrih glav, ki lahko in znajo podčrtati to rdečo črto, le vprašanje je, ali obstaja politična odgovornost in pripravljenost, da se to stori v interesu obstoja države.

Nedavno sem v neki analizi na družbenih omrežjih prebral, da je osnovna protiutež političnim nasprotnikom postala beseda “izdaja”. V kontekstu izdaje države. Zato sprašujem, kdo je to izdal državo v zadnjih 10 letih, kdo jo je branil?

Nimam dilem, da so manj ali bolj vsi, vsak na svojem področju in stopnji odgovornosti izdali državo, ker se ne morem spomniti problema, glede katerega bi se probošnjaška politika združila. Res je, bili so tisti v tem bloku, ki so šli po pravi poti, vendar niso bili dovolj kompetentni in se niso zavedali situacije, da bi druge popeljali po tej poti, kar je posledično enako nevarno kot pri tistih, ki so šli po napačni poti.

Če želimo obstati na ozemlju, ki ga imenujemo država Bosna in Hercegovina, in ustvariti priložnost, da preživimo turbulentne čase, lansko leto pa je bilo najtežje od Daytona, se moramo zamisliti, kje so naše rdeče črte, moramo jih iskati pri vseh probošnjaških političnih opcijah in moramo postaviti politične prioritete.

Če se bomo zgledovali po HDZ in SNSD, bo povsem jasno, kakšna je ta pot in kaj so rdeče črte. Kajti politike, ki ju predstavljata HDZ in SNSD, te črte že držijo 30 let in ne popuščajo, celo v trenutkih, ko se soočajo z mednarodnim pritiskom, grožnjami in sankcijami.

Kajti, medtem ko se srbski in hrvaški politiki ponosijo s sankcijami zaradi nečesa, kar so storili za “njihovo stvar”, se probošnjaška politika obnaša kot puran na zahvalni dan, pričakuje, da jih bodo Američani pomilovali in opravili njihovo delo.

Zato je pred vsemi političnimi kombinatorikami in agendami, ki se pripravljajo, nujno postaviti vprašanje “probošnjaška politika, kaj je to”? Če je to nadaljevanje dosedanje politične prakse majhnih torov in begov na vratih istih, potem je bolje, da se pravočasno znebimo iluzije, da to sploh obstaja, in začnemo iskati neko tretjo pot!