Zasebno ali javno, v BiH ni pomembno

Tudi do zdaj sem vedela, da razlika med zasebnim in javnim v BiH ni pomembna. Spopadi na javni sceni se zelo pogosto odvijajo skozi prizmo zasebnosti. Ko se želimo ozreti na nečiglo javno delo, potem v pomoč pokličemo zasebnost. 

Tako je kritika na nečigavo politično udejstvovanje ali, evo, napisano besedilo, predvsem kritika na račun družine ali pričeske kritizirane osebe.

Še vedno mi je sveža v spominu izjava enega politika o drugem, da ne želi z njim komunicirati, ker mu ne zaupa, ker je bil ta dvakrat poročen.

Ta misel nikogar ni vznemirila, ampak je navdušila zaradi domiselnosti. Vendar obstaja še en pojav, ki se nanaša na zasebno in javno, in se odvija na družbenih omrežjih. O, že slišim ugovor, da je sodelovanje na družbenih omrežjih stvar zasebnosti in da ga ne smem mešati z javnim udejstvovanjem javnih osebnosti, še posebej ne z udejstvovanjem politikov.

Vendar teh pojmov ne mešam. Ti so se sami pomešali. Torej, ko vidimo visoko pozicionirane funkcionarje političnih strank, ki v enem statusu, recimo na Facebooku, pišejo o političnih usmeritvah svoje stranke, v naslednjem pa nam ponujajo povsem intimne fotografije s svojimi najbližjimi, potem tu nekaj ni v redu. Vem, da je trend v svetu prikazati politika kot osebo, ki vodi brezhibno zasebno življenje, in da je ravno zaradi tega moralno primerna za visoke politične funkcije.

Vendar to nikakor ne pomeni, da nas morajo zasipati s svojimi zasebnimi fotografijami. To se celo šteje za nesramnost. Saj ni malo preveč za, recimo, verski praznik gledati politike, ki nas obveščajo, kako vzgajajo svoje otroke, ravno tako, kot so jih njihovi starši. V duhu vere in najvišjih moralnih načel. Za začetek, verovanje in religija sta v sferi zasebnosti. O tem ne smemo javno licitirati v stilu, kdo ima več fotografij, ta je večji vernik, torej tudi primernejši politik.

Nadalje, ali je res nujno, da na, pogosto tudi uradnem profilu politika, izvemo najnovejše podrobnosti o njegovih najnovejših romancah?

Morda je, vendar kako potegniti črto, kdo se nam obrača. Politik ali državljan? Ali ne bi bilo politično veliko bolj učinkovito, da nam pred volitvami namesto vpadljivih fotografij z otroki in izbrankami fotografirajo svoje premoženjske kartice?

O, kako bi bila ta fotografija vpadljiva in prepričljiva. Ali, recimo, fotografirajo vse svoje nepremičnine, pridobljene v obdobju političnega udejstvovanja. Kakšen vtis bi to pustilo na volivce. Ali se morda ravno tega vtisa bojijo, zato nam predstavljajo fotografije, ki nimajo popolnoma nič skupnega s politiko in javno sfero.

Koliko bolj prepričljivo bi bilo, da nam na zidu svojega Facebook profila predstavijo svoj ognjevit govor za parlamentarno govornico proti povečanju plač na različnih ravneh oblasti.

Koliko močnejše sporočilo državljanom bi bilo poslano, če bi namesto fotografij bizarnih vsebin gledali fotografije, ki govorijo o dejavnostih posameznika in njegove stranke v zvezi z nekim delikatnim političnim vprašanjem.

O čem pa sploh govorim? Kakšna javnost in zasebnost. Kakšna črta med družinskim življenjem in javnim udejstvovanjem, ki s seboj prinaša odgovornost, pa tudi nemala plačila.

Pomembneje je prebrati novico o zasebnem druženju v prebogati vikendici kot pa o nekem novem sporazumu, ki bo rešil enega od milijon problemov v BiH. Bolje politična farma kot britanski parlament.

Na farmi je vsega, v britanskem parlamentu pa je vse sterilno in vsaka vrstica je znana. In pomeni tudi odgovornost. Zato, ravno tako, kot smo zasuti z različnimi resničnostnimi farmi, bodimo zasuti tudi s fotografijami z raznoraznih družinsko-političnih farm in naj se nam oboji smejijo v obraz.