Z BiH v Natu bo Zahod zaustavil ruske vetrove na Balkanu

Piše: Rasim Belko

---

Če bi imeli kakšno vrtiljak za potovanje v času, da nas iz teh decembrskih dni leta 2020 popelje dve desetletji in pol nazaj, bi bila ena od konstant na tej poti nazaj nazadna politika naših sosedov iz Zagreba in Beograda.

To je tista politika, ki se trdno naslanja in veže na temelje mitov in želja srbske in hrvaške politike. Odmik časa od agresije na BiH in neposkusnega poskusa njenega uničenja ali delitve dejansko do najmanjših vlaken razkriva in potrjuje ambicije in načrte uradnega Beograda in Zagreba, da si od BiH prisvojita dva dela, tretji pa prepustita bošnjaški skupnosti, nato pa ga obkolita in uničita do temeljev.

V letih po krvavem razlitju, strašnih zločinih in genocidu, ki sta jih povzročili obojestranska agresija Srbije in Hrvaške, so se okoliščine, oblast v naši, pa tudi sosednjih državah spreminjale, vendar se konstanta aspiracij do Bosne in Hercegovine ni spremenila.

Politični Bobani, Šuškove, Šešlje, Karadžići, po navodilih Tuđmana in Miloševića, so nadaljevali Koštunica, Tadić, Nikolić in Vučić s srbske strani, medtem ko so isto v Hrvaški počeli Vlatko Pavletić, Zlatko Tomčić, Kolinda Grabar Kitarović in preobraženi Zoran Milanović.

Po matrici Karađorđeva so omenjeni srbski in hrvaški politiki med seboj tekmovali, se prepirali in grozili drug drugemu, vendar so glede Bosne in Hercegovine vedno ostali na istih stališčih in na koordinatah njenega uničenja.

Posledica takšnih politik je popolnoma ustavljena tranzicija Bosne in Hercegovine iz družbe vojnega rušenja v normalno in urejeno družbo. Ker sta uradna in neuradna napada Beograda in Zagreba spodkopavala vsako gibanje Bosne in Hercegovine naprej.

In tako že dve desetletji in pol traja politična, diplomatska, tajna in javna ofenziva sosednjih, domnevno prijateljskih držav.

Notranja politična razdeljenost je ovira Bosni in Hercegovini, da bi se uprla napadom sosedstva, medtem ko hkrati nima ne moči ne možnosti za ustvarjanje novega diskurza k boljšim časom.

Ena največjih ovir pri vsem tem je ustavna in politična ureditev, katere spremembe pa ovirata Zagreb in Beograd preko svojih lutk in političnih agentur v BiH.

Zato je zunanja reakcija mednarodnih prijateljev Bosne in Hercegovine ključna. Takšna reakcija bi zabila zadnji žebelj v krste srbsko-hrvaškega hegemonizma.

Jasno je to včeraj, ob 25. obletnici Daytonskega sporazuma, sporočil Bill Clinton, nekdanji predsednik ZDA, čigar administracija je ustvarila ta mirovni sporazum za BiH.

„ZDA, vsi tisti, ki jim je mar za BiH – morajo ponovno postati akterji, da razrešijo ta gordijski vozel“. In da, v mednarodni skupnosti z Ameriko na čelu je ključ rešitve bosanskega vprašanja.

Ker ravno ta mednarodna skupnost je potegnila vrsto vprašanj v kritičnih situacijah, ko je Bosna in Hercegovina sama lahko rešila svojo usodo. Najprej so nam z embargom onemogočili, da se branimo in osvobodimo tega srbsko-hrvaškega hegemonizma.

Nato so nam zasnovali Dayton, enemu narodu dali 49 odstotkov ozemlja in to po vseh zločinih, ki so jih zagrešili predstavniki tega naroda. Pred tem so ustavili Armado, ki je branila Bosno in Hercegovino pred hegemonizmom.

In od takrat do danes traja naše norost, naše izginjanje. Ker nihče več ne ve, koliko nas je odšlo iz BiH, ne v vojni, ampak v lažnem in slabo načrtovanem miru.

Mednarodna skupnost, predvsem ZDA in EU, sta pokazali, da ko hočeta, lahko delujeta v smeri napredka in boljšega urejanja BiH. Oblikovanje oboroženih in policijskih sil na državni ravni to kaže. Vendar se zgodba ni nadaljevala v pravo smer in to je problem.

Ker te oborožene sile, kot tudi policijske, so danes skoraj neuporabne. Njihova komanda je v rokah tistih, ki javno prisegajo, da sovražijo Bosno in da ji želijo izginotje.

Te rušilaške notranje politike moč črpajo iz baz v Zagrebu in Beogradu, ki vse bolj plujejo na ruskem političnem vplivu. Ruski interes pa je bil vedno v nasprotju z bosanskim. Vedno in bo za vedno.

Vidno je to tudi iz včerajšnjega obiska ruskega šefa diplomacije Sergeja Lavrova v naši državi.

Minister Lavrov je dejal, da je Republika Srbska dober partner Ruske federacije, s katero imajo tesne in močne vezi.

„Vsak poskus, da se ruši Dayton, lahko povzroči najresnejša tveganja in posledice ter je lahko grožnja za celotno stabilnost. Spoštljivo smo sprejeli znanje odločitve RS o vojaški nevtralnosti. Ne potrebujemo nobene konfrontacije, ki jo povzroča zveza NATO s svojimi dejavnostmi,“ je med drugim poudaril Lavrov med obiskom BiH.

Torej, Lavrov bi rad odstranil OHR kot eno zadnjih ovir secesionističnega proruskega delovanja Milorada Dodika. Hkrati, čeprav je izkušen diplomat, Lavrov govori neumnosti o odločitvi entitete RS, da bo vojaško nevtralna. Lavrov pa se zaveda, da se za to entiteta ne sprašuje niti ni v tem procesu pomembna.

„Imamo edinstveno sodelovanje glede spoštovanja mednarodnih prav, predvsem Listine ZN, vključno s suverenostjo, ozemeljsko celovitostjo in nevmešavanjem v odnose drugih držav,“ je dejal Lavrov med obiskom Srbije.

Kako Srbija in Rusija spoštujeta človekove pravice in listine, najbolje razkrivajo kosti Srebreničanov, pričevanja posiljenih žensk in druge kalvarije, ki so jih preživeli vsi, ki se Srbom in Rusom v BiH niso dopadli. Zgodba o spoštovanju suverenosti in ozemeljske celovitosti je tako prozorna, da bi bilo mučno jo obrazlagati.

In v drugem središču ruskega delovanja v Zagrebu se je Lavrov prisrčno srečeval z vrhom države.

„Glede BiH sta se oba ministra strinjala, da je treba storiti vse, da se zgradi močan temelj enakopravnosti treh narodov in dveh entitet,“ so hrvaški mediji povzeli stališča šefov diplomacije Hrvaške in Rusije.

Vidnejši pokazatelj potrebe Zagreba in Beograda, da se vmešavata v notranjo ureditev BiH, ni potreben.

In samo ena vrata za izhod iz tega kriminalno-korupcijsko-nacionalističnega okolja obstajajo. Samo en izhod za ohranitev Bosne in Hercegovine kot suverene in teritorialno enotne pred napadi Zagreba in Beograda.

Izhod je v brezpogojnem, samodejnem pripojitvi Bosne in Hercegovine k zvezi NATO. Ker je to največji garant, da Srbija ne bo več mogla in smela posegati v Bosno in Hercegovino.

Ta poteza morata ustvariti Združene države, Velika Britanija in Evropska unija. V nasprotnem primeru bodo vse dosedanje politike in uspešnejši potezi odnesle bosanske reke, vetrovi proti Bosni in Hercegovini pa bodo še naprej s vzhoda prodirali globoko v notranjost.