Principi pođonjenog obraza: Ćudić in Mioković ne bosta podprla dogovora iz Konjica, dok čika Dragan ne reče, da morata!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Kdo bi se danes spomnil, kaj se je v Sarajevu zgodilo 10. decembra 2022. Nihče, ker živimo v času, ko je življenje nekakšna zabava in smo nekakšna omamljena publika, ki to življenje troši hitreje od hitrosti športnih avtomobilov. Dogodki se zvrstijo, informacije se proizvajajo na sekundo, zato nam pogosto prevaranti in lažnivci od včeraj danes postanejo upanje za boljše jutri.

Takšna je nekako zgodba o Naši stranki in njihovih načelih z 10. decembra, s katerimi so poskušali zaslepiti državljane te države. Takrat so nam voditelji te stranke Edin Forto in Sabina Ćudić sporočili, da ne bodo vstopili v državno oblast, če ne bodo spoštovana načela: „Deblokada in pospešitev procesov, pristop k EU, zavezanost vseh političnih subjektov k odprtju pogajanj z EU po pridobitvi statusa kandidatke v skladu z 8 priporočili Evropske komisije, ustrezna organizacija in financiranje državnih institucij, izboljšanje volilnega procesa, integriteta in njegove transparentnosti, izpolnjevanje potrebnih pogojev za dvig znatnih sredstev iz evropskih skladov ter da državno oblast sestavlja programska koalicija.“

Vendar pa je Naša stranka vstopila v oblast, čeprav je bil le majhen segment njihovih načel sprejet, večji del pa poteptan, kot da nikoli niso obstajali. Veter v jadra jim je dala EU, del predpisov je vsilil Schmidt, državna oblast pa je tako v skladu z načeli, da nismo uspeli dvigniti niti sredstev, ki nas čakajo, ker se partnerji NS v državni oblasti niso mogli dogovoriti, kdo, kaj in kako dela.

Dve leti kasneje, v predvečer volilne kampanje za lokalne volitve, se je Naša stranka kot dokazano neprincipielna politična skupina odločila ponovno preobleči v načelnost. Volivce so prevarali na volitvah 2022. Njihov slogan na teh volitvah je bil „Naša zemlja“, pa niso niti za trenutek poskušali ustaviti napadov Milorada Dodika na Bosno in Hercegovino. Niso si upali ali jim je bilo škoda foteljev, naj ocenijo volivci.

Nato so leta 2023 na kongresu stranke sprejeli Manifest, v katerem so med drugim navedli: „V ospredju vizije je predvsem posameznik, državljan in državljanka, ki v svoji zgodovinsko in z viri bogati deželi svobodno uresničuje vse svoje individualne potenciale“. Koliko jim je mar za Manifest, so najbolje pokazali z uvrstitvijo Duške Jurišić, ki je s položaja namestnice ministra za človekove pravice in begunce igrala vlogo političnega brata HDZ in z agentko brez akreditacije Moniko Mijić rušila sodbo „Kovačević proti BiH“, v kateri je prvostopenjsko sodišče odločilo v korist državljanov, za katere se NS „zavzema“.

V omenjenem Manifestu piše tudi: „Na žalost, vladajoče nacionalistične politične in druge oligarhije so se desetletja tekmovale v prepričevanju Bosancev in Hercegovcev o nemožnosti skupnega življenja, hkrati pa manifestirale idilično skupno življenje pri delitvi plena.“

Glej čuda, njihovi partnerji so v trenutku sprejemanja Manifesta Dragan Čović in Milorad Dodik, voditelji vojnih političnih ciljev. In Naša stranka, za razliko od tistih, ki jih obtožuje, se celo ne spušča v razprave s temi partnerji, ampak posluša in izvršuje za del plena, ki ji pripada.

In tukaj smo, 20 mesecev po decembrskih načelih Našistov, na vrsti nova propagandna igrica z državljani BiH. Naša stranka po 20 mesecih vladanja s Čovićem in Dodikom, po Vukoje, po poslih za Dodikovega sina, po Jurišić… se poskuša izogniti kot opozicija oblasti, v kateri sodeluje. Niso šli na sestanek s Čovićem, nato pa so nam sporočili, da Dragan Mioković ničesar dogovorjenega ne bo dal na dnevni red Parlamenta FBiH. Ma, prosim vas, bi rekel Komšić. Torej, ali res „magi“ propagande iz NS mislijo, da smo vsi idioti in ne vemo, da se dnevni red sej dopolnjuje s predlogi poslancev ali poslanskih klubov. Torej, vse, kar Mioković ne bo dal na dnevni red, bo dal HDZ in/ali SDP. In potem bo NS, tako kot NiP, morala glasovati za to, ker jih bo Čović pogojil s fotelji in interesi.

Glede na to, da so Našisti okusili slast oblasti in da se zavedajo, da se jim to težko ponovi v prihodnosti, sem prepričan, in čas bo pokazal, da je tudi ta grožnja Miokovića, kot tudi Sabine Ćudić, le sled v času, koliko interesne skupine – politične stranke, so lahko neprincipielne.

Politični projekt, ki je nastal kot nekakšen upor kulturnikov in njihovega okolja, nato pa prerasel v ekspozituro tujih interesov in lokalnih kadrovikov, ki so fotelje gledali s široko odprtimi očmi, jih dosegli in ne more imeti načel in resnih temeljev za politično delovanje.

Še posebej ne, če nam se ponujajo kot sprememba v smeri socialnega liberalizma, igrajo pa za projekte separatizma in pristajajo biti dejavnik pri ubijanju človekovih pravic! Morda je šlo, mislim, predolgo, a sem prepričan, da ne bo trajalo več dolgo!