Pred 479 leti odprta Gazi Husrev-begova medresa

Gazi Husrev-begova medresa je bila ustanovljena 8. januarja 1537, njen ustanovitelj pa je modri in daljnovidni Gazi Husrev-beg, sin bosanskega plemiča Ferhat-bega. Mati Gazi Husrev-bega, Seldžuka, je bila hči sultana Bajezida II. Medresa bo sprva nosila ime „Seldžukijja“, kasneje pa bo v ljudstvu znana kot „Kuršumlija“ (zaradi strehe, prekrite s svinčeno oblogo). Naravno nadarjen, kakor znajo biti otroci te grude, se je Gazi Husrev-beg izobraževal v elitnih šolah in se družil s princi. Pridobljeno znanje, dokazani pogum in plemenito srce so mu omogočili, da je dosegel uspešno kariero kot beg, pridobil veliko slavo kot gazija in pustil neizbrisen pečat v zgodovini kot vakif: kot sandžakbeg je vladal Albaniji, Srbiji in Bosni; kot junak se je proslavil v Črni gori, na Madžarskem in Hrvaškem, kot vakif pa je gradil mošeje in tekije, imarete in musafirhane, mostove in hane, hamame, vodnjake in šadrvane, šole in knjižnice, vsa svoja posestva v Bosni, Slavoniji, Dalmaciji in Grčiji pa je zapustil v dobro ljudstva. Tako je Gazi Husrev-beg dal močan zagon razvoju verskega, gospodarskega in kulturnega življenja tega mesta, te dežele in tega ljudstva, poroča bh. novinska agencija Patria.

Stavba Gazi Husrev-begove medrese je zasnovana kot večnamenski in reprezentativen objekt, v katerem je osrednje mesto namenjeno prostoru za pouk (dershana), vrste stranskih prostorov pa so namenjene bivanju. Po odločitvi samega ustanovitelja je medresa umeščena v samo srce sarajevske čaršije, njeno načrtovanje pa je bilo zaupano takrat vodilnemu arhitektu Osmanskega cesarstva, Perzijcu Adžemu Esiru Aliju.

Po njegovih načrtih so medreso gradili dubrovniški mojstri in domači neimarji iz bosanskega kamna in svinca. Kompaktna, skladna in monumentalna stavba, dokončana leta 1537, je postala in ostala eden od simbolov Sarajeva. Vse nove dozidave in popravila do danes so se naslanjala na isto zamisel. S stavbo medrese je Gazi Husrev-beg  zaokrožil kompleks zadužbin bodočega verskega, vzgojno-izobraževalnega in kulturnega središča Bosne.

Po značaju, ki ga je imela (predmeti, ki so se poučevali, ugled ustanovitelja, dolžnosti, ki so jih lahko opravljali njeni diplomanti, višina plače muderrisa in drugih zaposlenih itd.), je mogoče sklepati, da je bila ta medresa v času Osmanskega cesarstva višja ali visoka izobraževalno-vzgojna ustanova. Profesorji Gazi Husrev-begove medrese so izbrani po strogem kriteriju, ki ga je v temeljnem dokumentu (vakufnami) osebno predpisal Gazi Husrev-beg, vključeval pa je strokovnost, pedagoške izkušnje in človeške kvalitete. Za zelo zahtevno, ugledno in zaradi visoke plače privlačno profesorsko mesto so se mnogi potegovali. Dobili so ga najboljši. Med njimi so bili Arabci, Turki, Albanci in Bošnjaki, seveda največ slednjih.

Učenci Gazi Husrev-begove medrese so imeli po odločitvi ustanovitelja sodoben pouk, ugledne profesorje, udobno bivanje in zdravo prehrano. Uživajoč visoke standarde in pridno se učijoč so dosegali ugledne nazive in visoke položaje. Bili so: kadije, kadiaskeri, šejhu-l-islami; imami, muftije, reisu-l-uleme; profesorji, znanstveniki, akademiki; župani, diplomati, ministri in državniki.

Gazi Husrev-begovo medreso sestavljata dve stavbi, moška in  ženska medresa s potrebnimi učilnicami in kabineti ter prostorom za bivanje učencev in učenk. Stavba moške medrese se nahaja na Baščaršiji, v bližini Begove mošeje, ženska pa na Drveniji, v ulici Hamdije Kreševljakovića, od moške oddaljena 15 minut hoje.