Napisal: Armin Sijamić
Imenovanje Andrije Mandića na čelo črnogorskega parlamenta s strani strank, ki jih podpira Zahod, bi lahko bil nevaren precedens za celoten postjugoslovanski prostor, zlasti v kontekstu poti teh držav v evroatlantske integracije, regionalne stabilnosti in izgradnje civilne družbe, ki temelji na univerzalnih vrednotah in človekovih pravicah.
Zdi se, da je Aleksandar Vučić postal najboljši učenec Zahoda in da je najbolje razumel sporočilo, da je najučinkovitejši način, da se oddaljite od tega dela sveta, da neštetokrat ponovite, da želite v Evropsko unijo, in da delate skoraj vse nasprotno od tega. V delu Zahoda je to, ne glede na to, kaj storijo tisti, ki to izgovorijo, končni dokaz zmage nad „malignim vplivom“ drugih sil, ki jih zanima Balkan.
Čeprav se takšna ugotovitev lahko nanaša tudi na NATO, je predvsem pomembna za pot držav v EU, ki je idejni mirovni projekt. Zato je imenovanje četniškega vojvode Andrije Mandića prvorazredno vprašanje, saj so povsod po regiji, kamor so segle četniške sile, ostale množične grobnice. Zdaj dediči te ideologije, oziroma njeni simpatizerji in privrženci, dobivajo plašč sprejemljivih politikov, ki regijo domnevno vodijo k miru in stabilnosti.
Imenovanje Mandića na čelo parlamenta je preseglo politične in pravne okvire, čeprav mnogi z razlogom problematizirajo dejstvo, da bo človek, ki mu sodijo za državni udar in ki ne skriva simpatij do Vladimirja Putina, imel dostop do dokumentov Nata, medtem ko z Zahoda sporočajo, da v regiji krepi vpliv Moskve in da je treba temu primerno kopati rove proti Moskvi.
Pojavni pojav "evroatlantske poti"
Konec devetnajstega in na začetku dvajsetega stoletja se je v Egiptu vodila razprava o tem, ali naj tamkajšnje ženske nosijo hidžab ali množično sprejmejo evropski stil oblačenja, h kateremu so se že zatekli bogatejši sloji prebivalstva in liberalci, ki so bili v vzponu.
Kdo ve, kakšna bi bila usoda Egipta, če se v razpravo ne bi vključil britanski konzul Evelyn Baring, ki je pričakovano podprl tiste, ki so bili za evropski stil. Ali je Baring to storil iz dobrih namenov, je manj pomembno od dejstva, da je njegov stališče služilo kot argument konservativcem, da vprašanje hidžaba povežejo z vprašanjem odpora proti imperializmu in kolonializmu Zahoda. Biti proti hidžabu je takrat pomenilo biti za tiste, ki želijo zasužnjen Egipt.
V črnogorskem primeru imenovanje Mandića na tretje najpomembnejše mesto v državi, po egipčanskem primeru, odpira vprašanje sprejemljivosti fašistične ideologije, zaradi katere je umrlo na stotine tisoč ljudi, vključno s Srbi. Namreč, ali podpora Zahoda koalicijskim partnerjem vojvode Mandića pomeni, da je četništvo, ali katera koli druga oblika fašizma, postalo družbeno in politično sprejemljivo, ali je to le nov pojavni pojav "evroatlantske poti"?
Podpora, ki jo je Mandić dobil od svojih koalicijskih partnerjev, kaže, da nekdo resno preizkuša meje, kaj je Zahodu sprejemljivo v tem delu sveta. Mandićevo imenovanje nam kaže, da se na pomembne funkcije v državah, ki jih nadzoruje Zahod, zdaj lahko pride tudi kot četniški vojvoda. Torej, dediči idej sodelavcev Adolfa Hitlerja in Benita Mussolinija so postali legitimni politični dejavnik v delu sveta, ki ga politično, ekonomsko in vojaško nadzoruje Zahod.
Dokaz za to je tudi glasovanje v parlamentu, kjer je Mandić dobil podporo prozahodnih strank, prosrbskih in proruskih strank ter nekaj albanskih poslancev. V istem parlamentu se je zgodil besedni obračun dveh zahodnih učencev, nekdanjega premierja Dritana Abazovića in njegovega naslednika Milojka Spajića. Abazović je večkrat omenjal „sponzorje“ svojega naslednika in njegove vlade.
Prav sponzorji so glavni akterji črnogorske drame, v kateri je bil cilj odstraniti Mila Đukanovića z oblasti pod obtožbami korupcije. Poleg uradnega Beograda, ki podpira Mandića in vse različice takšne politike, so se v oblikovanje oblasti vključili Kosovo in Albanija. Albin Kurti je bil proti takšnemu razpletu, vendar je del albanskih politikov glasoval za četniškega vojvodo, kar nakazuje, da se je prijatelj Aleksandra Vučića, albanski premier Edi Rama, verjetno vmešal.
Preprosti izračuni in nevarni načrti
Ali je Abazović mislil na te sponzorje, ni povsem jasno, jasno pa je, da so uradni Beograd, Združene države Amerike in večji del Zahoda (ne)posredno podprli izvolitev četniškega vojvode na čelo parlamenta in oblikovanje vlade brez črnogorskih in bošnjaških strank. Spomnimo, Đukanoviću so očitali, da je sestavljal vlade brez srbskih strank. V novi epizodi črnogorske drame, ki je hkrati komedija in tragedija, večinski narod te države ni v vladi.
Ali lahko verjamemo, da je takšen razplet naključje in plod neobveščenosti Zahoda, ali gre za neznanje tistih, ki sprejemajo odločitve? V črnogorskem parlamentu, ki ima 81 sedežev, bi bilo za izogibitev scenariju s četniškim vojvodo na njegovem čelu dovolj sešteti do 41 in vedeti, da vsaka večina brez Demokratske stranke socialistov (DPS) in Bošnjaške stranke pomeni tiste, ki so proti Natu, ki zahtevajo prekrajanje meja in podpirajo Moskvo.
Konec maja je posebni odposlanec Združenih držav Amerike za Zahodni Balkan Gabriel Escobar opozoril na tveganje ruskega vpletanja v volitve v Črni Gori. „Lahko ste prepričani, da bo (Rusija) poskušala z vsemi razlikami in vsemi metodami odvrniti Črno Goro s svoje evropske poti. Zato, ja, skrbim za volitve ne samo v Črni Gori, ampak tudi v regiji,“ je dejal Escobar.
„Kot veste, kdor koli ohranja Črno Goro na njeni evropski poti, kdor ostane zavezan obveznostim Črne Gore iz članstva v Natu in kdor je zaveznik v boju proti korupciji, lahko pričakuje podporo ZDA,“ je dodal Escobar.
Torej, Escobar je pred volitvami opisal oblast brez DPS-ja in strank, zbranih okoli Mandića. Toda sredi septembra, ko je bilo jasno, da mora Spajić izbirati med DPS-jem in Bošnjaško stranko na eni strani, in Mandićem na drugi, če ne želi novih volitev, Escobar spremeni ton.
„Bilo je veliko priporočil, ne bi rekel zahtev, ampak priporočil iz ZDA, Evropske unije, Velike Britanije in celo Nata, da bi Črna Gora morala izogniti v svojo koalicijo vključiti anti-nacionalno, anti-zahodno politično stranko, ki je tudi proti Evropski uniji. Če Črna Gora to stori, potem izbere, da sprejme pritisk druge države glede na priporočila transatlantske skupnosti. Ne mislim, da je zdaj potrebno razmišljati o tem, kaj bi se zgodilo kasneje. Črna Gora je zelo trdna in dobra članica Nata in zaveznica ter pričakujemo, da bo tako nadaljevala,“ je dejal Escobar.
Ali je Escobar lahko tako zelo zgrešil v ocenah, ali se načrtno dela na krepitvi politike, ki je v devetdesetih letih vodila v vojno s sto tisoč mrtvimi in milijon razseljenimi? Ali je bolj strašljiva dejstvo, da največja svetovna sila ni mogla predvideti takšnega izida, ali to, da je morda želela, da se prav to zgodi?
Eksperiment s črnogorskimi vladami, ki traja četrto leto, regijo vse bolj stane. Načrt, da se DPS odstrani in da se nato na oblast pripeljejo stranke in vlade s kratkim trajanjem, kar je v Italiji primer desetletja, se v Črni Gori za zdaj ne izide, saj v tem ruskem ruletu lahko na oblast pridejo tudi tisti, ki bi si želeli, da se ta država in njen večinski narod izbrišeta s političnega zemljevida.
Kako je Zahod izgubljen v izračunih seštevanja parlamentarne večine in v svojih načrtih za krepitev Vučića, ki naj bi Srbijo želel oddaljiti od Rusije, čigar politika od Kosova preko Črne Gore do Bosne in Hercegovine vodi do nestabilnosti in vse pogostejših spopadov, se morajo državljani začeti navajati, da je „novo normalno“, po katerem je mogoče, da četniški vojvoda s simpatijami do Putina vodi članico Nata k Evropski uniji in vrednotam Zahoda.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija
