Zgodba brez srečnega konca: Če bi bil Tadija pravi moški, svojega sina ne bi pustil na cedilu!

Na športnem portalu „nogolopta“ je Ismet Turšić objavil zanimivo kolumno, ki jo novinarska agencija Patria prenaša v celoti.

Tadija Šunjić je oče reprezentanta Bosne in Hercegovine Tonija Šunjića, fanta, ki je s svojim drsečim vložkom osvojil srca vseh, ki jim je reprezentanca BiH na prvem mestu. Brezkompromisni borec, ki si je iz ozadja in nezahtevno utrdil mesto v začetni enajsterici pod vodstvom nekdanjega selektorja. Njegovi igri je šla na roko poškodba Ermina Bičakčića, neigranje Ognjena Vranješa in slaba poteza z Ervinom Zukanovićem, a nihče ne more reči, da Toni s svojimi igrami ni zaslužil mesta na igrišču in v srcih vseh navijačev BiH.

Toni je rojen leta 1989, star je bil štiri leta, ko je po obtožnici njegov oče ustrelil civilista, ki ga je uporabil kot živi ščit, in ga kasneje vrgel v Neretvo. To je zgodba, polna tragičnih junakov, saj ne glede na to, kako se bo končala, je eno gotovo, tukaj ne bo srečnega konca.

Na eni strani imamo družino umorjenega Ibrahima Hodžića, ki danes živi v Stocu in je leta 1998 pokopala posmrtne ostanke pokojnega očeta in moža. Oni zahtevajo pravico, želijo, da se morilca njihovega očeta preganja in kaznuje za storjeni zločin, kar je povsem razumljivo in bi se celo upal trditi, da je nujno, da bi se življenje lahko nadaljevalo vsaj kolikor toliko normalno.

Na drugi strani imamo reprezentanta BiH, fanta, za katerega ne verjamem, da je odraščal v „pro-BiH“ vzdušju, a je reprezentant BiH že sedem let in ima danes med prijatelji tudi Zvjezdana, Seada, Vedada, Borisa in Ognjena.

Verjetno je z igranjem za reprezentanco pridobil nekatere vrednote, ki se razlikujejo od tistih, ki so mu jih predstavljali že od malih nog, saj se Toni tudi tako obnaša, prav nihče ne more očitati načina, na katerega predstavlja Bosno in Hercegovino. On verjetno še vedno ljubi Hrvaško z enakim žarom, kot je to počel pred sedmimi leti, a zagotovo mu je tudi BiH postala nekaj več kot le nujno in vsiljeno zlo, kot jo radi predstavljajo tisti, ki ji ne želijo dobro.

Ne smemo pozabiti, da obtožnica ni bila vložena zoper Tonija, ampak zoper Tadijo, Toni je leta 1993 imel štiri leta. Če bi bil Tadija moški, kot ni, zagotovo ne bi pobegnil pred zakonom v sosednjo Hrvaško, v imenu katere je tudi ubijal, in na ta način pustil sina na cedilu, na milost in nemilost javnosti v Bosni in Hercegovini.

Toni ni in ne more biti kriv za dejanja svojega očeta, vendar bi se moral javno in jasno distancirati od njega in njegove strahopetnosti, saj je postavil pod vprašaj njegovo prihodnjo reprezentančno kariero, v najslabšem primeru pa tudi Tonijevo osebno varnost.

Spet po drugi strani, meni in nam je lahko to od njega zahtevati, vendar ne smemo pozabiti, da je to njegov oče, človek, na katerega dobroto in ljubezen se je zanašal vse življenje in ki ga je na koncu tudi naredil za to, kar je danes.

Kot sem že rekel, ne glede na to, kaj se bo jutri zgodilo, bo ta zgodba imela samo poražence, družino Hodžić, Tonija in tudi Tadijo. Hodžići ne bodo dosegli svojega miru, ker je morilec na prostosti, Toni trenutno stoji na razpotju, ali bo očetov „sopotnik“ in ga bo obiskoval na Hrvaškem, ali pa se bo distanciral od njega in rekel, da to, kar je storil, v najmanjšem primeru ni v redu.

 Kaj pa Tadija? Ne vem, zanima me predvsem mentalni sklop tega „človeka“. Ali je navijal za BiH in za svojega sina na SP-ju? Ali pa je demonstrativno preklopil kanal in gledal kakšen dokumentarec na HRT-ju?

Ob spoštovanju do njegovih žrtev, mislim, da je kljub vsemu on tisti, ki je v tej zgodbi morda celo največji poraženec. Njegov sin igra za tiste, ki jih je on pred 20 leti ubil, in si predstavljajte, ti ga LJUBIJO, in se zdi, da je ta ljubezen (vsaj malo) obojestranska!

Morala bi mu jutri pogledati Tonija v oči in mu pojasniti, zakaj je izstrelil rafal v človeka, ki ni imel absolutno nikakršne možnosti, da se brani. In če se je Toni česa naučil v teh sedmih letih v reprezentanci, bo vedel, da nobena zgodba o hrvaštvu, domoljubju ali obujenih džihad-vojakih ne bo mogla upravičiti Tadijinega zločina.