Predzadnji poziv na mobilizacijo

Nekako naivno in okorno zveni presenečenje bošnjaških politikov nad ponovnim / stalnim zanikanjem genocida nad Bošnjaki v tej zadnji vojni. MD že leta govori isto zgodbo z neznatnimi variacijami na temo... vsake toliko izusti neumnost, ki je „niti pes z maslom ne bi pojedel“ in, prepričan sem, nekje umira od smeha, kako so spet, neverjetno nezmotljivo, nasedli na isti trik.

Ali res obstaja nekdo v tej državi, ki resno pričakuje od kateregakoli izmed garniture politikov v RS, da reče: „Da... pobili smo vas... oprostite, zgodilo se je... ušlo je izpod nadzora... preneslo nas je... kaj naj vam zdaj rečemo... nikoli več ne bomo... veste, kako je, ko se spije (a ja, oprostite, vi ne pijete, zato ne veste)... izvolite, kaj želite, da naredimo, da se vam opravičimo...?!“ Sodeč po izjavah ogromne večine bošnjaških politikov, dovolj neverjetno samo po sebi, a nekateri resno postavljajo pod vprašaj njihovo duševno zdravje. Pričakovanje, da nekdo prizna genocid, je enako pričakovanju, da politična garnitura iz Banje Luke samoiniciativno razglasi ukinitev RS. V prid tej trditvi gre tudi glas predstavnikov te „mednarodne skupnosti“, tako v državi kot tistih, ki prihajajo iz Bruslja in Strasbourga: „Torej... dobili ste sodbo... obsojen je... gremo naprej, oblikujte oblast...!“ 

Predvsem je velikosrbski projekt za vse Srbe svetinja, da bi ga prepustili naključju. Prepričan sem, da so od leta 2016, ko je bil RK s prvostopenjsko sodbo obsojen na 40 let zapora, AV – takrat v vlogi premierja – sklical izredno sejo svoje vlade z le eno točko dnevnega reda – sodbo in razveljavitev njenih posledic v obliki kolektivne krivde in odgovornosti „zaradi zločinov, ki so jih storili posamezniki“ – storili vse, kar je v njihovi moči – od angažiranja diplomacije in subdiplomacije do lobiranja / kupovanja najvplivnejših ljudi, ki odločajo o čemerkoli. O uspehu te akcije, o kateri nimam pojma, govori tudi dejstvo, da se AV – zdaj v vlogi predsednika – po pritožbi in sodbi ni niti zganil. Iz pritožbene sodbe RK – nekako – je izginila Srbija in njeni velikodržavni teritorialni apetiti, neločljivo povezani z genocidnimi ali vsaj namerami preselitve narodov, ime njenega nekdanjega suicidalnega predsednika se ne povezuje več z vojnami iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, kljub neštetim dokazom – tudi tistim skritim in zaobidenim – da je srbski režim logistično, finančno in operativno nadzoroval srbske sile v BiH... s čimer je „mednarodna skupnost“ prešutno oprostila Srbijo vseh zločinov – deset tisočev ubitih – v njenem imenu... Poglejte ga! 

V skladu s tem obnašanje političnih predstavnikov RS ne čudi nič: kljub zaključkom nekaterih veleumnih strank in front iz FBiH oblasti RS ne „poskušajo“, ampak so že storile vse, da ne samo „politiko storjenja zločinov“, ampak rezultate te politike in storjenja zločinov „utrdijo kot javno oziroma družbeno dobro tega entiteta“ – imajo ozemlje, etnično čisto, z malo nesrbi, brez migrantov... brez kakršnih koli obetavnih možnosti / nevarnosti(!), da se bo ta situacija v bližnji prihodnosti spremenila. To so pripravljeni braniti „za vsak primer“ ne samo z rezervnim sestavom policije, ampak tudi s pripadniki varnostnih agencij in člani lovskih društev.

Toda obnašanje bošnjaških politikov in političark(!) pa tudi tistih probosanskih (še nisem in se zdi, da še dolgo ne bom „prebavil“ tega izraza) je tisto, kar izziva... Rekli so, kar so vedeli – presenetili so se in niso se presenetili, izdali so sporočila za javnost... In to je to! Objektivno, več od tega se ni moglo pričakovati: oni resnično ne vedo niti ne morejo domisliti, kaj bi poleg tega storili. Edino, kar jim pade na pamet, je udarec za udarec... izjava za izjavo... kupiti tri dni, dokler MD ne izmisli kakšne nove nevarne neumnosti in jo plasira v javnost, da se bodo ti „naši“ lahko spet oglasili, izjavili in izdali sporočilo... in tako v krogu do leta 2020 ali 2022... ali do trenutka, ko – kot se pravi v enem od sporočil – postane nesmiselno pozivati mednarodno skupnost, ker je njeno obstajanje skrajno vprašljivo, politika, ki neguje tekovine genocida, pa sploh ne mara stališča mednarodne skupnosti v BiH. 

Javni poziv k iskanju „institucionalnega odgovora na politiko siledžijstva in priprave na nova nasilja, da bi se jih preprečilo“ ne samo zato, ker nas „zgodovina uči, da nas svet ne bo branil pred tistimi, ki v nasprotju s civilizacijo poznajo le zakon sile“, celo ne zaradi dejstva, da niti bošanske niti probosanske sile(?!) nimajo ustreznega odgovora na politiko, ki – če povemo po resnici – naleti na prešutno podporo vseh dejavnikov, ki se sklicujejo in sprašujejo o „mednarodnih, demokratičnih in civilizacijskih standardih“... ampak pred in po vsej dejstvu, ki ga vsi nekoliko spregledamo, da vojna v Bosni in Hercegovini ni končana, ampak zaustavljena, oziroma prekinjena... in da se mora končati... nemalo zmrzuje kri v žilah.

Prav zaradi tega, ker pojem „mobilizacija“ v tem trenutku zveni zloslutno, je edini ustrezen situaciji. Ali ni to morda predzadnji poziv k civilni / državljanski mobilizaciji vseh normalnih ljudi – namreč, tistih, ki se ne želijo vojskovati – in tistih, ki so do zdaj molčali, a so imeli kaj povedati, da končno spregovorijo. Kajti morda bo zadnji poziv, ki so ga v življenju prejeli, tisti za izpolnitev njihove ultimativne državljanske dolžnosti in (vojaško) mobilizacijo.