Sodba kot zgodovinska resnica: Združeni zločinski podvig je temelj t.i. Herceg-Bosne

(Patria) - Danes mineva 32 let od samooklicane t.i. Hrvaške republike Herceg-Bosne. Ob tej priložnosti so se v Mostarju zbrali voditelji HDZ in poslali znana sporočila zahvale Herceg-Bosni in tistim, ki so nosili projekt te paradržave.

Vodja HDZ Dragan Čović je njihove odločitve označil za modre in pogumne. Kaj pa so bile te odločitve v resnici?

Delitev BiH in etnično čiščenje

Že od njenega ustanavljanja je bilo jasno, da se bo opredelila za delitev Bosne in Hercegovine, kar je razvidno iz sklepa njenega ustanovnega akta, kjer piše, da bodo bosanskohercegovski “Hrvati podpirali suverenost Bosne in Hercegovine, dokler je drugi ne bodo začeli deliti”.

Ni poudarjeno, da se bodo borili proti delitvi, temveč je sugerirano, da se bodo pridružili delitvi, ko jo bodo drugi začeli izvajati. V tistem času je srbsko vodstvo že začelo, kar so ustanovitelji Herceg-Bosne prepoznali, in kot opravičilo za svoja dejanja razlagajo, da Srbi v napredni fazi razbijajo Bosno in Hercegovino, pišejo vijesti.ba.

Za to paradržavo so ostali številni zločini, pravzaprav se je njena politika opirala na zločin kot temelj uresničitve Banovine Hrvaške: množični pomori, internacija civilnega prebivalstva, mučenja, uporaba ujetnikov za prisilno delo in opravljanje del na fronti, uporaba t.i. živega ščita, posilstva. Pokoli v Ahmićih in Stupnem Dolu, divje teroriziranje mesta Mostar, umori njegovih državljanov, rušenje njegovih simbolov, kot je Stari most, oblikovanje zloglasnih taborišč Heliodrom in Dretelj ter skoraj 60 drugih koncentracijskih taborišč, v katerih so Bošnjaki trpeli in bili umorjeni do vrhunca agresije, ko je 9. novembra 1993. s tankovskimi izstrelki HVO in hrvaške vojske padel tudi znameniti Stari most.

Kaj je počel Tuđman

V javni in splošno sprejeti percepciji se začetek hrvaške agresije povezuje z začetkom maja 1993. in resnično brutalnim napadom hrvaških sil na Mostar. Resnica pa je, da so do takrat hrvaške sile napadle v Prozoru, čemur je sledila internacija in brutalna deportacija muslimanskega prebivalstva, spremljana s posilstvi in umori, v Gornjem Vakufu pa je eskalacija trajala od januarja…

Že na sestanku z delegacijo HDZ BiH v Zagrebu decembra 1991. je Franjo Tuđman izrazil vizijo, da je izginotje Bosne in Hercegovine hrvaški državni imperativ:

"Da Bosna in Hercegovina ni rešitev za hrvaški narod, to je pokazala vsa zgodovina. Predvsem je nastala s kolonialnim osvajanjem ene azijske sile, gospodje, ne pozabimo tega, od 15. do 18. stoletja na škodo hrvaškega naroda, na škodo hrvaškega ozemlja. Vse te kolonialne tvorbe so v zgodovini padle, tako v Aziji kot v Afriki. Bosne in Hercegovine ni bilo med vojnama. Komunisti so jo izmislili, po drugi svetovni vojni vrnili na sceno, celo Muslimane razglasili za narod, da bi, tobože, rešili nasprotja med srbskim in hrvaškim narodom. So v tem uspeli? Niso, nasprotno. Zato se ne smemo računati na Bosno in Hercegovino kot na nekaj, kar je dano od Boga in mora ostati, še posebej pa ne pozabljati, kako to gre na škodo".

Zmaga Armije RBiH in sodba v Haagu

Po tem, ko je Armija RBiH ustavila in zlomila napore političnega in vojaškega vodstva te paratvorbe in njihovih zagrebških sponzorjev, se je končni epilog zgodil novembra 2017.

S sodbo haaškega sodišča so bili voditelji t.i. Herceg-Bosne obsojeni na skupno 111 let zapora.

Krivi so bili spoznani Jadranko Prlić (25 let zapora), Bruno Stojić (20 let zapora), Slobodan Praljak (20 let zapora), Milivoje Petković (20 let zapora), Valentin Ćorić (16 let zapora) in Berislav Pušić (10 let zapora). Za vseh šest obsojenih je bilo dokazano sodelovanje v združenem zločinskem podvigu, na čelu katerega je bil takratni predsednik Hrvaške Franjo Tuđman.

Haaško sodišče je v sodbi v primeru Prlić in ostali, razsodilo, da sta bila Tuđman in Gojko Šušak del Združenega zločinskega podviga, katerega cilj je bil ustvarjanje velike Hrvaške v mejah Banovine iz leta 1939. Žalni senat je potrdil, da je bil cilj združenega zločinskega podviga ustvarjanje hrvaškega entiteta v Bosni in Hercegovini, ki bi omogočil združitev hrvaškega naroda, preko etničnega čiščenja bošnjaškega prebivalstva.