Preplačani demagogi

Piše: Edin Urjan Kukavica

---

Pola milijona mark po poslancu za štiri leta premikanja s zadnjice na zadnjico po dvoranah in hodnikih stavbe, ki so jo s donacijami obnovile nekatere tuje vlade, razen tega, da je bogokletno, nesramno in
nesmiselno, predstavlja tudi žalitev za vsak preostali zdrav razum v tej državi. Ta znesek iz izvoljenih predstavnikov ljudstva ustvarja složno zlobno druščino, ki je zaradi teh pol milijona privilegijev popolnoma virtualizirala – in še naprej virtualizira – kakršnokoli zgodbo o najmanjši spremembi...

Z drugimi besedami, na eni strani tehtnice je pol milijona mark, da se nič ne spremeni, na drugi pa izguba najmanj tega, če se kaj spremeni. Njihov izračun je povsem jasen... Ni nacionalnega
interesa, ni splošnega dobrega, ni resnice, ni ničesar, kar bi se lahko primerjalo s pol milijona
markami za štiri leta nedejavnosti, in ni svetinje, ki je ti ljudje ne bi bili pripravljeni za ta denar prodati... Za ta denar sploh ni več pomembno, kaj je resnica in kaj ni, kaj je pravilno in kaj ni, še posebej pa, kdo ima prav in kdo ne, ali papir tehta v gramih, kilogramih ali tonah, ali manjka tretjina celotnega živga prebivalstva ali na volitvah glasujejo samo nacionalisti in mrtvi, ali je 70.000 ali 80.000 neveljavnih glasovnic, koliko ljudi je bilo odstranjenih iz evidence brezposelnih in koliko jih je bilo prijavljenih...

Po drugi strani pa je teh pol milijona mark na demagoga razlog, da v državi nimamo niti ene same bosanske, hercegovske ali bosanskohercegovske stranke, partije, nevladne organizacije,
društva občanov, celo gibanja... Vse, kar je podobno, ima prefiks „pro“ – kar pomeni, da je in ni, da je lahko in da ni nujno... – in se po pravilu nanaša na boj za oblast in prevlado, kos torte ali del plena v tej tako imenovani Federaciji Bosne in Hercegovine. Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre le za jezikovno težavo ali leksikalne zaplete, je težava kljub temu v bistvu.

Naj kot primer služi formula poimenovanja ene od dveh bosanskohercegovskih administrativnih enot. Zdi se mi, da nam nekako ves čas uhaja očitna dejanskost, da morda že sam naziv tega entiteta implicira, da je Federacija sestavljena(?!) iz Bosne in Hercegovine(?) ali da je že v Daytonu celo Federacija razdeljena na Bosno in Hercegovino? To bi v veliki meri pojasnilo obnašanje bošnjaške politične elite tako do primera Mostarja, kot do vzhodnega dela mesta, ki kot da je včeraj izšel iz vojne, in do Hercegovine kot celote...

Kakorkoli že, s časom mi je vse manj stvari s tem „Daytonom“ jasno in obratno sorazmerno mi je vse manj stvari všeč. Seznam „ne-všečnosti“ je dolg: od asimetričnih rešitev preko birokratsko-administrativnih pogojev do kupov nepotrebnih institucij, ki ne služijo ničemur in nikomur razen sebi. Vendar je na prvem mestu, brez konkurence, vedno odprta možnost, da lahko kdorkoli, kadar koli, ko je kateri od njegovih osebnih interesov ogrožen, blokira katero koli institucijo, proces ali odločitev... na škodo vseh prebivalcev te uboge države in da to predstavi kot zaščito vitalnih nacionalnih interesov.

Na eni strani, ker se nihče ni potrudil z kakšnim aktom, odločbo, pravilom ali zakonom opredeliti, kaj sploh so in kateri so ti vitalni nacionalni interesi, temveč je to izjemno pomembno vprašanje prepuščeno skupini polizanih kleptomanov in propalic, na drugi strani pa, ko ti enonacionalni interesi nimajo prednosti pred splošnimi interesi vseh nesrečnikov, ki še živijo v Bosni in Hercegovini. Reševanje tega vprašanja je prepuščeno
nekaj institucijam vprašljive strokovne in še bolj vprašljive moralne verodostojnosti. 

Nikakor ne smemo pozabiti, da je isti sistem omogočil – ker se je na tem gradil – institucionalizacijo premočnih strank, v katerih centrale ali v njihova društva občanov je bil izseljen celoten
sistem odločanja, ki je ključen ne za državo, ampak za vse in vsakega njenega prebivalca, pa tudi posameznikov, malih (lokalnih) božanstev, katerim bi vsi zavedni in hvaležni sledilci morali posvetiti leto svojega življenja, pa tudi pojav uradnih iredentističnih gibanj, ki jih vodijo parlamentarne, torej de facto stranke na oblasti.

Jasno je, da v tej državi nič – od delovnih mest in osnovne eksistence preko temeljnih človekovih pravic do proračuna – ni uspelo uiti grabežljivemu in surovemu dosegu in primežu strankarskega vpliva.

Zato je treba biti silno naiven – da ne uporabljam izraza, ki neprimerljivo bolj ustreza obravnavanemu kontekstu – in verjeti, da je bilo to telo kdaj koli lahko, v katerem koli smislu in kontekstu, neodvisno od vseprisotne volje strank in njihovih voditeljev, katerih odgovornost bo, kot v številnih primerih očitnega političnega in drugega kriminala, ostala celo brez zastavljenega vprašanja.

Vendar pa so krize (resnice) v sistemu te države morda trenutno najboljši paradigmatski kazalniki dramatično slabega stanja v celotni državni strukturi in organizaciji, vseh njenih institucijah in administrativnih delih. Z drugimi besedami, katastrofalno stanje v sistemu, ki je omogočil in zagotovil, skorajda jamčil stalno in neovirano oblast trem etnonacionalnim oligarhijam več kot četrt stoletja.

Z drugimi besedami, vse tisto, kar se je vsakomur zdrave pameti zdelo nemogoče in nelogično ali vsaj sumljivo: regularnost volitev, število osvojenih glasov in zmaga tistih, za katere nihče ni (hotel priznati, da je) glasoval, tesne zmage v zadnjem trenutku z (neverjetnim) velikim številom neveljavnih in razveljavljenih glasovnic, oblikovanje in neoblikovanje oblasti... s pol milijona markami dobijo svojo logično razlago.

Vendar ni toliko problem v tem, da na teh pol milijona mark počiva zgodba o volitvah, institucijah, službah, zakonih, pravosodju, izgubljajoč zadnji sled pomenskega konteksta celo v samostalnikih, s katerimi se imenujejo, kaj šele v njihovih bistvih... Slabše od tega je, da se zgodba o državi začne in konča pri pol milijona mark.