Prepakovanje zgodovine: Pustovanje fašizma in antifašizma

Piše: Sead Omeragić

Po tem, ko so v skupščini Sarajevske županije najprej izglasovali, da se šoli v Dobroševićih dodeli ime Mustafe Busuladžića, so pred dnevi, po srditih protestih in razpravah, odločitev o tem imenovanju šole umaknili.

V Sarajevu in na območju z bošnjaško večino od leta 1995 do danes imamo oblast, ki je zvesto in kooperativno izvajala vse zahteve mednarodne skupnosti. Če bi bil proti kakšnemu funkcionarju vložen obtožni predlog, je takoj sam pakiral stvari in zapuščal funkcijo. Stvari so potekale gladko, zato so pogosto kazali s prstom na politično neprimerne, ki so bili s to preverjeno metodo izgnani iz političnega življenja.   

Tako je bilo tudi s tistimi, ki so iz Armade RBiH, takoj po vojni, hoteli v policijo. Demobilizirane borce edine formacije, ki je častno branila in obranila svojo državo, bi bilo treba vključiti v policijske sile. Toda tudi takrat so tuji upravitelji rekli ne – tisti, ki so se borili v vojaških formacijah, ne morejo v policijo.

Deset let kasneje so prvi povratniki v RS lahko videli, kako se tisti, ki so jim ubijali družinske člane in jih preganjali, bahajo v policijskih uniformah MUP-a RS. Številne aretacije vojnih zločincev so pokazale, da je bila večina od njih aktivnih policijskih uslužbencev.

V Bosni in Hercegovini se krivica enkrat zgodi in predolgo traja.

Ko se je začelo delati na povratku, je bila Sarajevska županija ogledni primer. Iz začasnih nastanitev so začeli izganjati ljudi, ki so v množičnem eksodusu leta 1992 prihajali v Sarajevo, za seboj puščali uničene domove in razredčene družine. Mnogi so takrat postali brezdomci in rajši zapuščali državo, kot da bi se vrnili v mesta, kjer so bili priče umorov.

Takratni prvi županijski minister za stanovanjske zadeve dr. Resul Bašić se je večkrat spopadel s tujimi uslužbenci, ki so bili zadolženi za spremljanje vračanja premoženja. Takrat je zahteval, da se ob vsakem izseljenem v Sarajevu hkrati sprosti njihovo premoženje v Foči, Višegradu, Sokocu, Palah in drugih mestih, od koder je v Sarajevo prispelo največ beguncev. To je bilo nemogoče, ker je bil velik del tega premoženja v ruševinah. Ljudje so bili prestrašeni zaradi možne vrnitve na kraj zločina.

Odgovor teh tujcev je bil vedno: „Če želite državo BiH, potem morate vi prvi pokazati kooperativnost in zapustiti srbska stanovanja v Sarajevu“. Vlasti Sarajevske županije so zaradi nenehnih pritožb teh tujih uslužbencev, nadzornikov povratka, komaj čakale, da zamenjajo Resula Bašića.

Sedem do osem let je trajalo to praznino pri vračanju premoženja izseljenim Bošnjakom. Stanovanja so bila sproščena, Srbi pa se niso vračali. Bošnjaki, obsojeni na brezdomstvo, so množično zapuščali domovino. Ocenjuje se, da je v tem obdobju več kot 20 tisoč Bošnjakov izselilo iz BiH.

Danes se je kooperativnost pokazala tudi pri opustitvi šole z imenom Mustafe Busuladžića. Razprave, ki so potekale o tem, kažejo, da Bošnjaki razdirajo dušo in pamet glede teh vprašanj.

A le tri dni pred sodbo Radovanu Karadžiću je Milorad Dodik na Palah odprl študentski dom z imenom tega vojnega zločinca. Karadžić je bil tudi obsojen, tabla pa je še vedno stala. V Mostarju je pevec Thompson za „šestorko“ iz Haaga priredil koncert, začinjen z ustaško scenografijo in priljubljenimi ustaškimi pesmicami.

Imena ustaških in četniških zločincev krasijo ulice zahodnega Mostarja in Banje Luke. V Srbiji in na Hrvaškem so se bahali in se še bahajo ulice Ratka Mladića, Francetića, Budaka, rehabilitirajo se zločinci iz druge svetovne vojne Draža Mihailović, Milan Nedić, gradi se spomenik Miloševiću. Pozdrav „za dom spremni“ se hinavsko odobrava v določenih primerih. Evropa že vrsto let mirno in brez resnejših reakcij opazuje ta strašni zgodovinski revizionizem, ki se razrašča okoli Bosne in Hercegovine.

Le v Bosni in Hercegovini, na območju bošnjaške večine, se še vedno slišijo iskrene razprave o takšnih temah in dilemah. Na Hrvaškem se komaj slišijo drugačna mnenja o izpadih revizionizma in ustaštva. V Srbiji reakcij na rehabilitacijo četništva skorajda ni, razen nastopov nekaj uglednih zgodovinarjev, ki so nato utišani z grožnjami.

Revizionizem je, ko Milorad Dodik ne priznava zločina genocida v Srebrenici, nato pa prejme priznanje od načelnika občine. Preveč je ponarejevalcev zgodovine, lažnega predstavljanja in na sceni je pravo pustovanje fašisoidnih tipov. Poleg tolikšne količine zanikanja zločinov in revizionizma, podmetov vseh vrst, ni čudno, da se je tistemu sarajevskemu županu zmešalo od fašizma in antifašizma.