Preljević o sodbi 'Kovačević': Sanje, ki postajajo resničnost

Piše: Vahidin Preljević/Tacno.net

V politični in družbeni dinamiki skupnosti je eden od ključnih dejavnikov dominantna domišljija, notranja slika ali predstava o tem, kakšna naj bo resničnost, v kateri želimo živeti. Cornelius Castoriadis, velik in premalo priznan grško-francoski mislec, je ta fundus podzavesti imenoval praslika, pravzaprav utopično jedro, iz katerega izvira upanje na boljše in pravičnejše življenje, sanje o svetli prihodnosti in zlati dobi, miti in legende, ki se v svoji osnovni strukturi vpišejo v kolektivno zavest in določajo, kako odgovarjamo na temeljna vprašanja: od kod prihajamo in kam gremo?

Ta „praslika“ in struktura kolektivne domišljije je večinoma pogojena s skupno zgodovinsko izkušnjo, zelo pogosto prav z mentalno energijo, ki se nabere zaradi pretrpljene krivice, in se od skupnosti do skupnosti razlikuje po značaju okvirjev in vrednot. Giblje se po nekih zapletenih poteh kolektivne zavesti, kar se kaže v različnih praksah in komunikacijskih sferah, od vsakdanjega govora do politične retorike.

Določajo nas tisto, o čemer sanjamo, sanjamo pa pretežno o tistem, česar nam primanjkuje. Namreč, ko politiki ali drugi nosilci javnega govora govorijo o tem, da si želijo normalno ali pravično državo, evropske standarde, blaginjo itd., najpogosteje manipulativno, včasih pa tudi iskreno, nagovarjajo zavest o tem primanjkljaju: politično in družbeno ureditev Bosne in Hercegovine, ki temelji na koruptivni etnokraciji (pri čemer je treba poudariti, da je etnokratski sistem predpogoj za korupcijo in je z njo bistveno povezan), segregaciji in apartheidu, je v radikalnem neskladju s tistim, kar večina prebivalstva šteje za normalno, pravično in dobro.

Ta vrzel med idealom in resničnostjo seveda nastaja bolj ali manj v vseh kulturah, vendar je redko kje tako globoka kot pri nas, in v tem smislu verjetno bistveno določa naš politični mentalitet.

Ideja „državljanske demokracije“ je eden od poskusov politične artikulacije tega prastarodnega sna o pravični državi enakih in svobodnih ljudi.

Zagovorniki te ideje na odru političnega življenja delujejo včasih prepričljivo, včasih neprepričljivo, včasih pa kot populistični demagogi. Toda tudi tisti, ki jo kritizirajo, in niso, kot Dodik in HNS, ravno odprti zagovorniki segregacije in etničnih rezervatov, najpogosteje pravijo, da nimajo nič proti tej ideji, vendar da je nerealna, da je prazen utopija ali sanje, ki se nikoli ne bodo uresničile, in da se je na terenu treba, tako ali drugače, dogovoriti.

Te dni so te „sanje“ dobile dodaten zagon in potrditev svoje veljavnosti v najnovejši sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, po tožbi Slavena Kovačevića, katere podrobnosti bomo izvedeli šele čez nekaj dni. Toda že po tem, kar je do zdaj prišlo v javnost, je očitno, da ta sodba predstavlja najradikalnejši pravni poseg v obstoječi sistem diskriminacije (poseg v tem smislu, da so odločitve ESČP, pod jurisdikcijo katerega je tudi Bosna in Hercegovina, zavezujoče tudi za to državo v enaki, če ne celo večji meri, kot so odločitve Ustavnega sodišča).

„Sodba Kovačević“ združuje vpoglede iz vseh prejšnjih sodb pred tem sodiščem: nedvoumno potrjuje, da je politični red v BiH temeljno nepravičen in proticivilizacijski ter da ga je treba korenito spremeniti: nedopustno je etnocentrično (ali legitimno) predstavljanje v volilnem sistemu kot tudi koncept etničnih ekskluzivnih prostorov (glej pod Rs), domovi narodov in izvolitev člana Predsedstva so anomalije v tem, čemur radi pravimo civiliziran svet.

V procesu „evropskih integracij“, ki so razglašen skupni cilj vseh političnih elit v državi, je treba izvesti vse sodbe ESČP. Če so se strankarski prvaki in „pragmatični“ mednarodni posredniki glede izvajanja sodb Sejdić-Finci in drugih lahko izognili in solomonsko posredovali v Neumu in drugod, se jim zdaj manevrski prostor za manipulacijo znatno zožuje.

Tako sanje o državljanski državi prenehajo biti „samo sanje“, niso več samo regulativni princip neokoliških zanesenjakov, temveč postajajo uradni cilj, h kateremu v svojem zgodovinskem koraku stremi Bosna in Hercegovina. Kako dolgo bo to gibanje trajalo, je vsekakor negotovo, vendar se cilj ne more spremeniti.

Sanje nikoli niso samo sanje, bo napisal Arthur Schnitzler na koncu svoje Novele o snu.

Za konec: Boj za interpretacijo sodbe šele sledi, čeprav je njen semantični okvir, po tem, kar zdaj vemo, precej jasen. Kakor so jasne tudi njene politične posledice. Tistega, česar si ne smemo dovoliti, je, da v javnosti in političnem delovanju pride do razvrednotenja te zgodovinske sodbe. Poskusi relativiziranja so že v polnem teku, najbolj žalostno pa je, da deloma prihajajo tudi iz političnega Sarajeva in iz komentatorskega miljeja, ki je blizu vladajočim strankam.

Oni in vsi drugi relevantni politični dejavniki morajo biti seznanjeni s tem, da je pot k „normalnosti“ neizogibna, da je evropska prihodnost, o kateri sicer radi govorijo, neločljivo povezana s „sodbo Kovačević“, ter da je, mimogrede, zanje vsekakor bolje, da bolj spoštujejo „sanje“, ki jih sanja večina državljanov te države, če se ne želijo zbuditi v nočno moro.