Prefinjen revizionizem Zahodnega sveta: Kot mešanje kosti po bošnjaških grobiščih

Piše: Sead Omeragić

---

Strategija zgodovinskega revizionizma se je nad BiH in Bošnjake nadvila z dodelitvijo Nobelove nagrade Petru Handkeju. Odzivi ključnih prič genocida in zločinov proti človeštvu, vrhunskih svetovnih novinarjev in številnih poštenih ljudi na to sramotno dejanje so pomagali žrtvam. Zanikanje genocida v BiH se nadaljuje na Zahodnem svetu. V New York Timesu je osvanilo besedilo, v katerem je v toplem človeškem vzdušju prikazan psihiater zločinec Radovan Karadžić.

Esej, ki ga je objavil NYT, je del knjige “Moj vojni zločinec: Osebno srečanje z arhitektom genocida”, avtorice Jessice Stern. Na to besedilo se državljani ZDA bosanskega porekla ostro odzivajo. V Bosni si navadni ljudje ne izbirajo besed, da to vse nagiba k tistim, domnevno propadlim milijonom, ki jih je Dodik pošiljal za svoje lobiranje v ZDA. Tisti, ki so to knjigo s sliko zločinca na naslovnici prebrali, menijo, da je vse konstrukcija, katere temeljev se ne sme videti: Opravičilo za genocidnega vojnega zločinca, ki ga imenujejo zločinec, a obravnavajo idilično. Prvi koraki k rehabilitaciji zla. Pristop k zgodovinskemu revizionizmu “zadaj”. Kombinacija zločinca Karadžića s težko osebno usodo avtorice deluje kot podvala, narejena v nekem obveščevalnem okolju.

Nagrada Handkeju in ta prikaz vojnega zločinca v človeškem vzdušju me spominjata na tista sekundarna, terciarna in podobna množična grobišča. Da bi se zavajal sled. Da bi se naredil miks kosti, kaos, v katerem se nihče ne bo znašel nad tisoči pobitih in množično potisnjenih pod zemljo. Zločinci in njim podobni revizionisti tistih vojnih let še niso vedeli, da se rojeva nova znanost o človeškem poreklu - DNK. In da so velika znanstvena odkritja o genomu krenila z velikimi poboji po Bosni in potiskanjem nedolžnih v množična grobišča. Danes ti “prefinjeni” revizionizmi Zahoda vendarle izgledajo kot tisto srbsko mešanje kosti v grobiščih. Handke je osebno prihajal nad izkopana sekundarna, terciarna in druga bošnjaška grobišča in kljub temu nepopravljivo zasmehoval žrtve.

So zaman DNK dokazi? So zaman desetine tisočev dokazov o zločinih? Desetine sodb zločincem pred dvema mednarodnima sodiščema? Naslednje zanikanje genocida in zločinov nad Bošnjaki bo zagotovo bolj brutalno in bo spominjalo na tistega 14-letnega fanta Senada Beganovića iz Bratunca, čigar kosti so našli v petih množičnih grobiščih. Izginil je julija 1995. V enem množičnem grobišču so leta 1998 našli njegov spodnji del telesa, vključno s spodnjimi okončinami. V drugem grobišču leta 2000 so našli njegov trup in zgornje okončine. V tretjem grobišču leta 2005 so našli njegovo spodnjo čeljust. V četrtem množičnem grobišču leta 2007 so našli del njegove lobanje. Senadovi ostanki so v nekem petem množičnem grobišču. Grobišča so med seboj oddaljena več deset kilometrov. Prefinjeni, “zahodni” revizionisti so se lotili zanikanja zločinov.

Morda ima vendarle prav tisti bošnjaški intelektualec, ko je rekel, da se zločinov iz devetdesetih ne bi gledalo tri in pol dni, ne pa tri in pol leta, v neposrednem TV prenosu, če ne bi bili pobijani muslimani Bosne in Hercegovine. Še niso pokopane žrtve genocida in drugih številnih zločinov, še se odkrivajo množična grobišča, revizionizem pa je v zamahu in to tam, kjer smo ga najmanj pričakovali – na demokratičnem Zahodu? Na tem Zahodu so imele žrtve ob sebi le izjemne novinarje in veliko večino pravičnikov iz sodišča, preko katerih se je pravica vračala v BiH.

Pred petindvajsetimi leti, ob pojavu miru, sem opozarjal na to, kar danes neovirano prihaja. Takrat je bilo takoj po vojnih grozotah treba reševati problem, celiti rane. Moje stalno pisanje o zločinih, pa tudi večkratno osebno pričevanje na sodišču, mi je prineslo številne “domače” sovražnike. Svetovano mi je bilo, naj se odmaknem od preteklosti, zahtevano, naj naredim zgodovinsko distanco. Za nekega pisatelja, se spomnim, so na nekem srečanju v Sarajevu govorili pohvalno. Kot največjo vrednost njegovega pisanja so poudarili “uspešno distanco” do tega, kar je doživel v vojni. Bilo je leto 1998 in še solze mater niso bile posušene na obrazih. V nekem trenutku sem začutil strašno tesnobo, zato sem zbežal v noč in komajda prišel k sebi. Nekateri so mi svetovali, naj počakam, da mine nekaj časa. Čas daje najboljše odgovore, so mi govorili.

Prozivan sem bil kot človek, ki obuja duhove pretekle vojne. Imenovan sem bil za nacionalista, čeprav komaj vem, kdo sem in kaj sem. Iskal sem sojenja, resnico, po čemer bi se pristopilo k izgradnji zaupanja med narodi in ljudmi v tej naši BiH. To pišem, prepričan v eno: Nič se ne zgodi brez naše neumnosti in naivnosti, kot uvoda v vsa zla. Pred dvajsetimi leti sem napisal nekaj besedil proti izvolitvi Dodika za predsednika vlade RS. Napadala me je novinarska pozicija in opozicija. In levi in desni. Takrat so v skupščini RS Bošnjaki s 18 poslanci glasovali za Dodika.

“Zakaj napadaš Dodika, on je demokrat,” mi pravi eden iz nacionalne stranke Bošnjakov. Vprašam ga: “Kaj hočete z Dodikom? Demokratizirati Republiko Srbsko? V redu. Potem ni več govora o genocidni tvorbi. In morate Dodiku delati nešteto uslug, da ga sprejmejo njegovi, kot nedavno, ko ste ga v skupščini RS podprli, da je prišel na oblast.”

Le nekaj dni kasneje, med intervjujem z veleposlanikom ene nam prijateljske države Zahoda, je nenadoma prekinil intervju in me vprašal: “Zakaj pišeš proti Dodiku?” Odgovorim identično kot tistemu visokemu funkcionarju bošnjaške nacionalne stranke. Veleposlanik vstane in mi odpre vrata ter reče: “Intervju je končan.”

Nič me ne čudi preveč. Naše, sarajevske TV hiše so objavljale intervjuje s pravnomočno obsojenimi vojnimi zločinci, celo z Momčilom Krajišnikom. Mene bi v tem primeru morala grizti vest, ker sem bil v Haagu priča tožilstva proti Krajišniku. Pogosto sem poslušal, ko so okoli mene Bošnjaki govorili “odpustiti, a ne pozabiti”. Verjetno bi Srbi uradno morali priznati zločin, da bi se šlo v oprostitev in katarzo. Tega niso storili niti nimajo namena. Kar je najhuje, dober del Bošnjakov ni vedel, kaj se je dogajalo, niti danes ni želel izvedeti. Kajti, berem in vidim, da danes vedo še manj, medtem ko na družbenih omrežjih promovirajo neverjetne neumnosti in širijo brutalne laži. Bog ve, zakaj taki govorijo o oprostilu, če nimajo pojma, kaj bi morali pozabiti.