PREDSEDNIŠKE VOLITVE Katero smer bodo izbrali črnogorski državljani?

Napisala: Nevena Kovačević

---

Kampanja za predsedniške volitve, ki bodo v Črni Gori potekale 19. marca, se je že začela. 

Lahko bi rekli, da se je kampanja začela celo pred uradno oddajo vseh kandidatur, glede na primer dvojnega državljanstva vodje Evrope zdaj Milojka Spajića. 

Z analizo tega primera je jasno, da je Državna volilna komisija ravnala v nasprotju s svojimi pooblastili, ko se je obrnila na Republiško volilno komisijo Srbije in iskala podatke o Spajićevem prebivališču, ter kasneje, ko je bila njegova kandidatura zavrnjena, čeprav ni bilo potrdila Ministrstva za notranje zadeve, da je bil sprožen postopek za odvzem črnogorskega državljanstva, kar bi z pravnega vidika bil edini veljaven razlog za zavrnitev kandidature.

Takšno selektivno ravnanje postavlja vprašanje, zakaj Državna volilna komisija in Ministrstvo za notranje zadeve v preteklih letih nista izvajala takšnih preverjanj v prejšnjih volilnih ciklih.
Kandidat Demokratske fronte Andrija Mandić je v sinočnji oddaji na televiziji Vijesti ponovil, da ima srbsko državljanstvo, ne da bi želel razkriti, kdaj ga je pridobil, o čemer je javno govoril tudi že prej, vendar je bila njegova kandidatura takoj potrjena, brez podrobnega preverjanja navedb glede dvojnega državljanstva.

Čeprav je Državna volilna komisija v primeru Spajića nedvomno sprejela politično odločitev, je veliko bolj problematično to, da je vodja PES med svojim ministrovanjem v vladi Zdravka Krivokapića grobo zavedel črnogorsko javnost, češ da nima prebivališča v Srbiji in s tem tudi srbskega državljanstva. Namesto Spajića, ki je še naprej zavedel javnost, se je državljanom opravičil zdajšnji kandidat gibanja Evropa zdaj Jakov Milatović, ki je s predložitvijo predsedniške kandidature odstopil od mesta župana Podgorice.

Imena posameznih strankarskih kandidatov ne presenečajo, glede na trenutno politično in družbeno situacijo, v kateri se država nahaja, pa tudi ne glede na neobstoječo enotnost med strankami, ki delijo podobne vrednote.
Na eni strani je tako imenovani pro-črnogorski blok z dvema kandidatoma, Draginjo Vuksanović Stanković, kandidatko Socialdemokratske stranke, in Milom Đukanovićem, aktualnim predsednikom države in vodjo Demokratske stranke socialistov.

Na drugi strani so kandidati desnega centra, Andrija Mandić iz Demokratske fronte in Goran Danilović iz Združene Črne Gore, medtem ko na tretji strani imamo kandidate, ki se nam predstavljajo kot državljanski center, Jakova Milatovića in vodjo Demokratske Črne Gore Aleksa Bečića.

Kako premagati Đukanovića

Če pogledamo sporočila, ki nam jih posredujejo predsedniški kandidati, lahko rečemo, da imajo vsi sestavni deli stare-nove parlamentarne večine tudi tokrat le en cilj - premagati Mila Đukanovića.

Poleg kandidatke Socialdemokratske stranke so vsi kandidati tudi te volitve doživeli izključno kot boj proti Đukanoviću in njegovi DPS. Vprašanje je – če se Đukanović ne bi potegoval za položaj, na kaj bi se osredotočila predsedniška kampanja zmagovalcev iz leta 2020. 

Čeprav Đukanovićeva kandidatura ni presenetila javnosti, so se njegovi nasprotniki že pred uradno odločitvijo Demokratske stranke socialistov odločili za izrazito negativno kampanjo, usmerjeno v zgodbo o ponovnem porazu tridesetletnega režima, pri čemer že mesece sodelujejo tudi nekateri domači in regionalni mediji, blizu srbskemu predsedniku Aleksandru v Vučiću. Enako sporočilo imajo desnica in tako imenovani državljanski center, brez poznavanja ustavnih pristojnosti predsednika in z odsotnostjo jasne vizije poti, po kateri bi moral predsednik voditi Črno Goro, v luči popolnega uničenja institucionalnega reda in odklona države z evropske agende. 

Še ena povezava med kampanjami desničarjev in centristov je vztrajanje pri spravi, narativ, ki je Črno Goro potisnil v politično slepo ulico, utelešen v najglobljih delitvah in nezaslišani krizi oblasti. Kljub olepšani retoriki, je težko, da bi kdo v tej državi verjel, da se je Andrija Mandić ponovno rodil in da je čez noč postal dobrohotni demokrat in Evropejec, podpornik ostanka Črne Gore v Natu in članstva države v Evropski uniji.

Politični in ideološki profil Andrije Mandića in njegovih zaveznikov je razgaljen do te mere, da jim niti največji svetovni strokovnjaki ne bi pomagali pri nameri, da z absurdno volilno strategijo spremenijo javno percepcijo o Mandićevi osebnosti in delu. Spomnimo se le nekaterih najnovejših primerov proevropskega delovanja Mandića in njegovih strankarskih kolegov. Ne tako dolgo nazaj je Andrija Mandić kot poslanec v pomoč pozival vojne tovariše iz 90. let in pred parlamentarnim zvočnikom govoril o oboroževanju in vojni, njegovi strankarski kolegi pa so sredi decembra v Beogradu klečali pred Milico zavetnico, poveličevali srbsko oblast in poniževali državo, v kateri so se rodili in v kateri so, nesrečno, prišli na položaje visokih javnih funkcionarjev.

Ali si lahko Andrija Mandić, ki ne priznava genocida v Srebrenici, poveličuje agresorja Vladimirja Putina, sežiga zastave Nata in hrepeni po ustvarjanju srbsko-ruskega sveta, kateremu koli povprečnemu državljanu predstavlja idealnega predsedniškega kandidata, pripravljenega s četniške ideologije preiti na ideologijo svobodnjaštva in antifašizma?

In ni veliko drugače, ko govorimo o ostalih osvoboditeljih, tako imenovanih strankah centra. Spomnimo, da sta Milojko Spajić in Jakov Milatović ter program Evropa zdaj produkt neuspešnega eksperimenta apostolske vlade, ustanovljene v samostanu, pod patronatom duhovščine Srbske pravoslavne cerkve, in da sta med opravljanjem ministrskih funkcij izrecno podpirala delovanje SPC, še posebej med ustoličenjem metropolita Joanikija na Cetinju.

Preveč ambiciozni voditelji Evrope zdaj to kampanjo izkoriščajo, da bi prepričali državljane, da jim bo predsednik, tako kot nekoč župan Podgorice, zvišal plače in pokojnine, čeprav to ni v pristojnosti ne enega ne drugega. Demokrati Alekse Bečića, ki se tako junaško kunejo v čast in integriteto, so brez napake zapravili vsako priložnost, da bi s svojimi dejanji dokazali prevlado državljanske in proevropske usmerjenosti, zadnji primer pa je zavrnitev podpore zamenjavam predsednikov občin in občinskih skupščin, ki so se v Beogradu javili Zavetnici. 

Torej – na politični sceni Črne Gore ne obstaja državljanski center in vsako uvrščanje omenjenih strank v to skupino je pogubno za nacionalne in strateške interese države Črne Gore. 

Ker bi – vsaj enkrat – pri državljanskem centru prevladala državljanska usmerjenost, namesto brezpogojnega priklanjanja radikalni desnici, da bi dosegli položaje oblasti. 

Tuji vplivi: Vmešavanje Srbije in Rusije v volilni proces

Vmešavanje tujega dejavnika v volilne procese v Črni Gori ni novost. Rusija je že od leta 2014 eden ključnih financerjev Demokratske fronte. Najbolj očiten primer je zagotovo poskus državnega udara leta 2016, pri čigar pripravi so sodelovali srbski in ruski državljani, s pomočjo voditeljev Demokratske fronte Andrije Mandića in Milana Kneževića. Rusija z uporabo mehkih moči uspeva doseči znaten vpliv na izid volilnih procesov, katerih obseg se pogosto ne jemlje resno.

Nesrejen volilni seznam, močan finančni in ideološki propagandni stroj ter veliko medijev v tuji lasti so le nekateri dejavniki, ki olajšujejo močan vpliv Srbije in Rusije na volilne procese. Najmočnejše sredstvo rusko-srbskega vpliva je še vedno Srbska pravoslavna cerkev, katere ideološko delovanje je odločilno vplivalo na rezultat zadnjih parlamentarnih volitev. Škof budimljansko-nikšićki Metodije se je nedavno pojavil v kampanji Andrije Mandića, kar pomeni, da je prav Mandić kandidat, ki uživa podporo cerkve in na katerega kampanjo bodo usmerjene intenzivne aktivnosti propagandnih sredstev in ruskih obveščevalnih služb.

Dejstvo, da je premier Abazović z zamenjavo Sava Kentere na mestu direktorja Agencije za nacionalno varnost blokiral razkritje ruske vohunske mreže, dejansko daje vtis, da so ruske obveščevalne strukture v Črni Gori nedotakljive.

In pri finančni podpori Mandićevi kampanji ne bo zaostajala niti Srbija, saj je bilo na kontroverzni seji Odbora za diasporo in Srbe v regiji napovedano trikrat več finančnih sredstev za srbske organizacije v primerjavi s preteklim letom.

Bo drugi krog?

S politološkega vidika lahko sklepamo, da je drugi krog skoraj neizbežen, predvsem zaradi dejstva, da bo prišlo do določenega razprševanja glasov znotraj blokov. Odločitev Demokratov in Evrope zdaj, da zaradi nemožnosti dogovora na volitve nastopijo s posameznimi kandidati, zmanjšuje možnost, da njihovi kandidati vstopijo v drugi krog, kar bi, če bi se odločili za skupen nastop, bila zelo realna možnost.
Do razprševanja glasov bo neizogibno prišlo tudi znotraj tako imenovanega suverenističnega bloka, saj dogovor o skupnem kandidatu ni bil dosežen. 

Rezultati zadnjih lokalnih volitev so nam pokazali, da sta Demokratska stranka socialistov in Demokratska fronta še vedno posamezno najmočnejša subjekta, zato je vstop Đukanovića in Mandića v drugi krog verjetno najbolj realna možnost. Vprašanje pa je, ali bo v tem primeru del volivcev suverenističnega bloka v drugem krogu podprl Đukanovića, saj so izostale bistvene notranjeparlamentarne reforme, katerih ceno je celoten suverenistični blok plačal s porazom na volitvah v Podgorici. Čeprav je ustava opredelila vlogo predsednika kot pretežno ceremonialno, je v novonastalih okoliščinah za Črno Goro zelo pomembna. Dolžnost predsednika ali predsednice ni, da nas mirita in zvišujeta plače, temveč da v odločilnem trenutku določita strateško smer državne in mednarodne politike, ki ji bo država sledila.

Izbira predsednika ali predsednice mora biti začetek procesa ponovne izgradnje državljanske in demokratične družbe ter pot k vzpostavitvi stabilnih institucij, ki bo dokončan na predčasnih parlamentarnih volitvah. V nasprotnem primeru bo odpornost države na vplive imperialističnih politik pripeljana do točke zloma.

Kot nismo pozabili korupcije, nepotizma in drugih pomanjkljivosti DPS režima, nikakor ne smemo pozabiti sodelovanja vseh osvobodilnih kandidatov pri spodkopavanju državne suverenosti in popolnemu nesmislu institucionalnega delovanja, ter gaženju ustavnih načel sekularne, državljanske in antifašistične Črne Gore. Bojkot je zagotovo najslabša izbira, saj so volivci edini, ki lahko z racionalnim odločanjem vrnejo državo na stabilno pot. 

Za stranke merjenje moči pred parlamentarnimi volitvami, za voditelje test potrditve vodstva, za državo pa test demokratičnih kapacitet in odpornosti na pritiske in pogubne tuje vplive.