Predsednik Vučić in kamen modrosti

„Kmalu bo zora, ko bomo lizali svobodno kašo“, in nehote sem se spomnil slavnega revolucionarnega, vizionarskega izreka barvitega hlapca Boleta iz še slavnejšega filma „Črni Gruja in kamen modrosti“, medtem ko sem gledal velike nedeljske proteste proti režimu predsednika Srbije Aleksandra Vučića. Kolikor koli se to sliši brezbrižno in provokativno, se celotna sedanja politična situacija v Srbiji po mnogo čem spominja na dogodivščine iz „Črnega Gruje“, le da nihče v dramatično razdeljeni Srbiji nima časa ali volje, da bi v resnih političnih napetostih iskal in prepoznal komične poteze srbske sedanjosti s tem priljubljenim filmom. 

Nedeljski protest, in še posebej sobotni vdor demonstrantov v stavbo Radiotelevizije Srbije, sta vsakomur, ki to želi opaziti v Srbiji, pokazala, da so protesti „1 od 5 milijonov“ prešli v novo, zelo občutljivo fazo. Oblast, ali natančneje – režim, ne more več preprosto ignorirati protestov in vse tiste, ki se brezpogojno ne strinjajo z vodjo, potiskati nekje izven življenja, izven realnosti, se pretvarjati, da ne obstajajo. Vučiću in ožjemu krogu okoli njega je postalo jasno, da se vzvodi režima soočajo s povsem novimi izzivi in oblast ni prepričana, ali ima sposobnost, da se nanje odzove. 

Če je njegov um tako politični sijajen, kot ga predstavlja širok krog iz njegovih struktur, bi moral Vučić spoznati, da je preobrat v načinu protestiranja (kolikor koli je vdor v RTS bil naključen) neposledica njegovega obravnavanja protestov. Popolno ignoriranje protestnih shodov, medijska blokada, ki jo izvajajo režimski mediji glede poročanja s protestnih zborovanj, in stalna sporočila, da ne bo pogajanj z demonstranti in opozicijo, ki jih vodi, so preprosto prisilili ljudi na ulici, da spoznajo, da ni drugega načina, kot da posežejo po radikalnejših metodah v boju proti režimu. Vendar pa je njegov nastop na tiskovni konferenci natančno ob poldnevu v nedeljo šel v povsem nasprotno smer – arogantno poniževanje državljanov na ulici, kriminalizacija vseh, ki niso zvesti privrženci Srbske napredne stranke, in etiketiranje opozicijskih voditeljev kot oseb v službi Kosova ali Hrvaške, so bila edina sporočila s te tiskovne konference, ki je bila zakazana v času dramatičnih dogodkov prejšnjo noč v stavbi Radiotelevizije Srbije. To v osnovi pomeni, da je predsednik Srbije s svojim nagovorom radikalno okrepil svoj model vladanja – politiko razdeljene države!  

Zakaj je vse eskaliralo v nekakšnem zavzetju državne televizije? Polna tri mesece trajajo protesti, in v tem času na Radioteleviziji Srbije ni nastopil noben politik, intelektualec, javni delavec kateregakoli profila, ki bi izrazil stališča demonstrantov, oziroma, ki bi rekel karkoli, kar ni v popolnem skladu z uradno linijo Vučićevega režima. Vse, kar je javni servis ponudil državljanom od začetka protestov, je bilo od trideset sekund do minute časa, in to v drugem delu dnevnika. Celo v času nedeljskih protestov je Radiotelevizija Srbije pokazala ne le absolutno neprofesionalnost, ampak tudi popolno odsotnost smisla in občutka za resničnost. Nikjer na nacionalni televiziji ni bilo posnetkov in sporočil s protestov pred stavbo Predsedstva – kaj se je v tem trenutku dogajalo, je javnosti pojasnil sam predsednik Vučić, s tem ko je srbskim državljanom predstavil, koliko je demonstrantov in kdo so ti ljudje – tajkuni, kriminalci, pedofili, hlapci Tačija in Haradinaja, Hrvatov in raznih političnih centrov, sovražnih ali Srbiji nenaklonjenih držav in mednarodnih krogov. Vučiću je v tem trenutku očitno najpomembnejše očrniti tri opozicijske voditelje – Boška Obradovića, Dragana Đilasa in Vuka Jeremića. Ton Aleksandra Vučića pa očitno kaže eno stvar – režim je v strahu in nekakšni zmedi glede tega, kako naj se odzove. 

Hkrati pa je povsem na mestu vprašati se – česa se režim pravzaprav boji. Opozicija, ki domnevno vodi državljanske proteste, je zelo pisana in, razen rušenja Vučića, nima nobene resne skupne politične točke ali cilja. Delujejo brez kakršnekoli politične platforme, brez vizije in brez strategije, kar vsekakor odvrača bolj zaveden del srbske družbe, ki ne podpira Vučićevo oblast, da bi nedvoumno pristopil k demonstracijam in sodeloval v tem uporu proti režimu, oziroma proti modelu oblasti, v katerem vse vzvode drži le en človek. Njihove politične razlike so ogromne, od profašističnih Dveri Boška Obradovića, do levih skupin znotraj drugih strank tega neformalnega bloka. Nemogoče si jih je predstavljati kot resno politično skupino, ki lahko skupaj deluje na kakršni koli racionalni politični platformi. Njihova edina skupna točka je rušenje režima. 

Nihče več, niti sam vrh Vučićeve vladajoče piramide, ne more z gotovostjo vedeti, kaj se bo zgodilo, še posebej pa ne nadzorovati situacije. Zdi se res, da Vučić v tem trenutku trdno drži vzvode oblasti, od vojske, policije in žandarmerije do medijev. Vendar pa se je treba spomniti, da je bil tudi Slobodan Milošević celo tisto oktobrsko jutro leta 2000, ko je bil strmoglavljen, prepričan, da trdno upravlja vzvode oblasti – a je padel, preden je padla noč. Morda je neokusna primerjava, a tako Milošević kot Vučić sta se soočila s pravimi volkovi – Slobo Vukom Draškovićem, Vučić pa Vukom Jeremićem – in oba sta se soočila z množičnimi protesti iz istega razloga – poraza na Kosovu.