Pravosodje v Bosni in Hercegovini: Kako je politika uničevala neodvisnost?

SARAJEVO, (Patria) - Branko Perić, sodnik Sodišča Bosne in Hercegovine, je za Inštitut IFIMES analiziral stanje v pravosodju v Bosni in Hercegovini.

Njegovo analizo z naslovom „Pravosodje v Bosni in Hercegovini: Kako je politika uničevala neodvisnost“ objavljamo v celoti.

1. Kratek pregled zgodovine reforme pravosodja

Ustanovitev neodvisnega regulatorja na področju pravosodja je bil eden najpomembnejših korakov v reformi, ki jo je ustvarila mednarodna skupnost (OHR) v BiH, po obsežni analizi delovanja pravosodnega sistema. Proces se je začel z vsiljevanjem zakona o treh visokih sodnih in tožilskih svetih, ki so delovali kot enotno telo in v katerih delu so sodelovali tudi mednarodni člani[3]. Glavni cilj je bil odprava močnega vpliva politike na izbiro nosilcev pravosodnih funkcij in vzpostavitev neodvisnega pravosodja. Naslednji korak je bil podpis Sporazuma o prenosu pristojnosti na področju pravosodja iz entitet na državo in ustanovitev Visokega sodnega in tožilskega sveta/sveta BiH (v nadaljevanju: VSTV). Tako so bili postavljeni temelji neodvisnega državnega pravosodnega sistema.

Pod mandatom VSTV je bilo v začetnem obdobju reforme izvedeno ponovno imenovanje vseh nosilcev pravosodnih funkcij po najboljših evropskih standardih in postopkih, ki so vključevali intervjuje s kandidati, sistem začetnega in stalnega izobraževanja, racionalizacijo mreže sodišč, informatizacijo in povezovanje pravosodnih institucij, obnovo in gradnjo novih kapacitet sodišč in tožilstev, reformo sistema prekrškovnih sodišč, vzpostavitev centra za sodno dokumentacijo in vrsto projektov na področju sodelovanja s skupnostjo in uporabniki sodnih storitev.

Osemnajst let delovanja VSTV je zaznamovalo nerazumljivo protislovje: impresivni uspehi pri preoblikovanju in kadrovski ter tehnični izgradnji pravosodnega sistema ter ogromno nezaupanje javnosti v sposobnost regulatorja, da upravlja pravosodni sistem.

Pravosodni sistem je bil od same ustanovitve deležen ostrih kritik vladajočih politik in javnosti. Z vidika javnosti (NVO, mediji) je bil neodvisni regulator viden kot center „odtujene moči“ in institucija, ki nima nikakršne odgovornosti za „reformo pravosodnega sistema“[6]. Iz politične sfere so prihajale ostre kritike politike obravnavanja vojnih zločinov, pravosodne neučinkovitosti in spornih sodnih odločitev. VSTV ni našel načina, da bi se odzval in zmanjšal napetosti med pravosodjem in javnostjo. To je spodkopavalo zaupanje javnosti v pravosodje in dajalo vse več argumentov, da se VSTV vidi kot center odtujene moči.

Resni problemi z delovanjem pravosodja so se pojavili leta 2014. V VSTV so prišli novi člani, na čelo institucije pa so bili izbrani predsednik in en namestnik z najnižje pravosodne ravni (osnovnega in okrožnega sodišča). Institucija se je spremenila v poligon medsebojnih spopadov in konfliktov v komunikaciji z javnostjo. Več spornih odločitev je povzročilo ostre odzive tako mednarodne skupnosti kot javnosti (Sklepi o preverjanju vojne preteklosti sodnikov in tožilcev, izbira sodnikov na Okrožnem sodišču v Čapljini, izbira člana VSTV iz Brčkega, obnova mandatov članov VSTV, škandalozne izbire predsednika Sodišča BiH in glavnega tožilca Tožilstva BiH, odločitev o zavrnitvi sodelovanja s parlamentarno nadzorno komisijo). S škandalom v zvezi s korupcijo v pravosodju, v katerega se je znašel predsednik VSTV Milan Tegeltija (afera „podkupovanje“), vključno s podporo predsedniku s strani vseh članov VSTV in odločitvami disciplinskih komisij, ki so javnosti sporočile, da predsednik VSTV ne more biti disciplinsko odgovoren, je bil ugled institucije in zaupanje v pravosodje dokončno uničen. Postalo je očitno, da neodvisni regulator ni sposoben upravljati pravosodja in izvajati potrebnih reform.

V rednih poročilih mednarodnih institucij, kot tudi v poročilih nevladnih organizacij, se že dlje časa opozarja na omejen napredek na nekaterih področjih (pranje denarja, trgovina z ljudmi, zloraba drog, organizirani kriminal) ali odsotnost odziva (korupcija).[7] Perspektiva neodvisnega pravosodja je bila negotova. Nezadostno zanimanje politike za stabilizacijo sistema in očiten prodor politike v pravosodje preko vzvodov v VSTV je oddaljilo družbo BiH od vladavine prava. Takratni predsednik VSTV je decembra 2020. leta odstopil po dolgotrajnih pritiskih javnosti in mednarodne skupnosti. Pričakovalo se je, da bo nova sestava VSTV sprejela jasne in radikalne korake za stabilizacijo institucije in sistema. Minilo je več kot leto dni dela novega sklica VSTV, vendar rezultatov ni!

Sredi leta 2021. je sledil oster in nepričakovan udarec politike na pravosodni sistem: Milorad Dodik, politični voditelj iz Republike Srbske (RS) in član Predsedstva BiH, se je kot odziv na vsiljeno Odločitev visokega predstavnika Valentina Inzka o prepovedi zanikanja genocida, napovedal bojkot dela državnih institucij in vrnitev entitetskih pristojnosti, ki so bile prenesene na državno raven.[8] Napovedani proces vračanja pristojnosti se je začel na zasedanju Narodne skupščine Republike Srbske 10. decembra 2021. leta, ko je bil sprejet niz Sklepov, med katerimi tudi Sklep, s katerim se Vladi RS nalaga, da v roku šestih mesecev predloži v obravnavo in sprejetje v Narodni skupščini RS Zakon o visokem sodnem in tožilskem svetu RS[9]. Od dneva sprejetja tega zakona se na območju RS ne bo uporabljal Zakon o VSTV. Če se ta Dodikov politični načrt uresniči, se pravosodje vrača v predreformno fazo in VSTV preneha obstajati kot neodvisna državna institucija, ki upravlja pravosodje v BiH.

VSTV BiH se ni odzval na tako uničevanje pravosodnega sistema in spodkopavanje njegove neodvisnosti. Vtis je bil, da nihče ni resno vzel političnih groženj iz RS. Danes je vsem jasno, da so grožnje resne in da je Dodik ustvaril krizo z namenom pridobiti pogajalsko prednost pri reševanju nakopičenih problemov v delovanju različnih ravni oblasti, pri čemer je računal, da bi v pogajanjih lahko povrnil pristojnost pravosodja.

Težko je napovedati, kako se bo ta politična kriza rešila. Njeno zaostrovanje grozi s popolnim zlomom pravosodnega sistema. Kratka analiza, ki sledi, ima za cilj opozoriti na osnovne vzroke pravosodne krize in njene ključne probleme, da bi se sprožil javni in strokovni dialog o prednostih pri reševanju.

2. Pomanjkljivosti v konceptu reforme

2.1. Problem skupnega regulatorja

Velik del problemov pravosodja izhaja iz koncepta neodvisnega regulatorja. VSTV je enoten regulator sodnega in tožilskega sistema. Takšen model je odprl problem bistvene pravosodne neodvisnosti, ki je vezana na sodišče. Namreč, postavlja se vprašanje, zakaj sta sodnik in tožilec izenačena v stopnji neodvisnosti, ko pa je znano, da sta tožilca stranki v kazenskem postopku in po naravi mandata spadata v strukturo izvršilne oblasti? Ali lahko stranki v postopku odločata o statusnih vprašanjih sodnikov in ali je to najboljši način za vzpostavitev neodvisnega pravosodnega sistema?

VSTV sestavlja 15 članov, od katerih je 11 iz vrst sodnikov in tožilcev, dva iz vrst odvetnikov, ki jih izbirajo odvetniške zbornice entitet, in po en član, ki ga izbirata predstavniški dom parlamentarne skupščine BiH in Svet ministrov BiH.[10] Bolj verjetno je, da takšna struktura diskreditira neodvisnost regulatorja. Po drugi strani pa uvrščanje tožilcev v isto raven s sodniki spodkopava načelo enakosti strank v sodnem postopku. Iz vrst sodnikov in tožilcev se redno izbira po 5 članov VSTV. Izjema je Pravosodna komisija Brčko Distrikta[11], ki lahko izbere bodisi sodnika bodisi tožilca. Zaradi takšne rešitve je lahko v sestavi VSTS več tožilcev (6) kot sodnikov (5). To se je zgodilo v prvem sklicu VSTV (2004-2008). Premoč tožilcev v regulatornem telesu najbolj neposredno postavlja pod vprašaj standard in garancije neodvisnosti sodnikov.

Glede na to, da VSTV sklepe sprejema z večino prisotnih članov[12], ki tvorijo kvorum (11), so možne situacije, ko o statusnih vprašanjih sodnikov odloča večina, ki jo sestavljajo tožilci, ali tožilci in zunanji člani VSTV. To je skoraj redna situacija. Predsednik Sodišča BiH je bil izvoljen z večino 6 članov, med katerimi sta bila le dva sodnika.

Ta problem je treba nujno rešiti. Rešitev je možna s popolno ločitvijo enotnega regulatorja na sodni in tožilski svet, kot so to storile države v regiji (Slovenija, Hrvaška in Srbija).

Osnutek Zakona o spremembah Zakona o VSTV še vedno predvideva model enotnega regulatorja, v čigar sestavi bi bila dva neodvisna pod-sveta (sodni in tožilski), ki bi izbirala sodnike in tožilce (statusna vprašanja), medtem ko bi o drugih vprašanjih odločala skupaj. Takšen model morda ima finančno utemeljitev, vendar ne rešuje bistvenega problema samostojnosti in neodvisnosti. „Druževanje“ sodnikov in tožilcev v nobeni obliki ne prispeva k objektivnemu standardu bistvene neodvisnosti in samostojnosti in ga ne bi smeli sploh obravnavati. Poleg tega bi takšen model odprl vrsto drugih notranjih problemov finančne in personalne narave. Ne smemo pozabiti na dejstvo, da je prevlada posameznikov vedno odločujoči dejavnik realne moči, zaradi česar takšen model nosi potencial neprimernih in nedovoljenih vplivov na neodvisnost in samostojnost.

Poleg tega enotno kolektivno telo pomeni popolno enakost vseh članov, kar bi pomenilo, da je tudi tožilec lahko izvoljen za predsednika VSTV. Tožilci in zunanji člani VSTV lahko zagotovijo večino za takšno izvolitev, kar bi bil absurd. Kako bi se lahko pojasnila dejstvo, da je tožilec na čelu neodvisne institucije, ki izbira sodnike in jamči sodno neodvisnost!?

2.2. Odgovornost članov regulatornega telesa

V obstoječem Zakonu o VSTV ni dovolj razdelan mehanizem učinkovite odgovornosti članov VSTV za opravljanje dolžnosti člana regulatornega telesa. Z nobeno zakonsko določbo niso določene obveznosti člana, da bi se iz neizvrševanja lahko izpeljala obveznost odgovornosti. Na primer, ne obstaja obveznost utemeljevanja izostankov s sej, kot tudi ne obveznost ravnanja po sprejetih odločitvah. Zato je težko priti do sklepa, kdaj ravnanje člana regulatornega telesa preide v območje neizvrševanja dolžnosti, ki zahteva obravnavo na ravni regulatorja in sprožitev mehanizma odgovornosti.

Določbe o odgovornosti se lahko izpeljejo iz določbe člena 6. stavka 1. točke d), ki predvideva prenehanje mandata, če član „ne opravlja svojih dolžnosti na pravilen, učinkovit ali nepristranski način“. Res je, da zakonska določba daje prostor za široko razlago, vendar pušča tudi možnost za ožjo in manipulativno razlago. Na primeru ravnanja predsednika VSTV v primeru afere „podkupovanje“ se je videlo, kako se ravnanje predsednika ne obravnava kot problematično ali nepravilno, kljub očitnemu nasprotju z zakonom.[13] Precej nejasna in problematična je tudi določba, po kateri bo član razrešen „ko stori dejanje, zaradi katerega ne zasluži opravljati dolžnosti v Svetu“ (točka f). Kakšno dejanje bi to lahko bilo? Ali, bolje rečeno, ali je sploh sprejemljivo, da član regulatornega sodnega telesa stori kakšno kaznivo dejanje? Ni prakse regulatornih teles, ki bi pomagala, da bi v tem smislu imeli kakšne koordinate. Prav tako nima nobenega smisla določba iz točke g), po kateri članu, zoper katerega teče kazenski postopek, mandat samodejno preneha, če je obsojen na zaporno kazen, vendar šele s pravnomočnostjo obsodilne sodbe. To praktično pomeni, da njegov mandat traja ves čas, dokler teče kazenski postopek, kar je v nasprotju tudi z določbo iz točke d).

Te zmede zahtevajo nov pristop k vprašanju odgovornosti članov regulatornega telesa in natančno opredelitev obveznosti, oblik odgovornosti in postopkov ugotavljanja odgovornosti, vključno z razrešitvijo.

Postavlja se vprašanje, komu naj člani regulatornega telesa odgovarjajo? Samo instituciji ali tudi tistim, ki so jih izbrali? Obstojni koncept pozna le odgovornost do regulatorja, ki lahko sklep sprejme z dvotretjinsko večino in samo, če obstaja predlog ene tretjine članov. Torej, za predlog je potrebnih pet članov, za sklep pa deset. Ni jasno, zakaj se za razrešitev zahteva dvotretjinska večina članov, za izvolitev sodnikov in tožilcev, ali za sklep v tretjem koraku, ko gre za disciplinsko odgovornost sodnikov in tožilcev, pa preprosta večina od kvoruma, ki ga sestavlja 11 članov (šest članov)!? Zdi se, da bi bila bolj sprejemljiva tudi za odgovornost člana regulatornega telesa predvideti preprosto večino.

Vprašanje odgovornosti do volilne baze bi se lahko omejilo na predlog za začetek postopka odgovornosti, ki bi vseboval opis ravnanja, kvalifikacijo prekrška in predlog sankcije.

3. Negativni trendi (praktična raven)

3.1. Neodvisnost kot točka nerazumevanja v dialogu pravosodja in politike

Konflikt med pravosodjem in izvršilno oblastjo je nastal iz obojestranskega nerazumevanja načela neodvisnosti, ki pomeni nevmešavanje v posamezne in konkretne primere. Ta neodvisnost se v osnovi uporablja tako za sodni kot za tožilski sistem. Izvršilna in zakonodajna oblast se nikakor ne moreta strinjati, da sta njuna cilja enaka in da nosita skupno odgovornost za izgradnjo neodvisnega pravosodja. Pogosto se ne razume, da neodvisnost ni privilegij sodnikov in tožilcev ali pravosodnih institucij, temveč pravica državljanov! Vse tri oblasti imajo odgovornost, da se ta pravica državljanov spoštuje.

Neodvisnost, ki se nanaša na ravnanje v konkretnih zadevah (sodno in tožilsko odločanje), se v praksi pogosto razširja tudi na opravljanje upravnih pooblastil in vodenje zadev.[14] Pred nekaj leti je bil glavni tožilec Tožilstva BiH deležen ostrih kritik politikov, ker je zavrnil udeležbo na seji Razširjenega parlamentarnega odbora za varnost v zvezi z obravnavo primera blokade parlamenta. V svojem odgovoru se je tožilec skliceval na načelo neodvisnosti in vabljenje v parlament kvalificiral kot politični pritisk na tožilstvo.[15]

Ta odnos med vodstvom pravosodnih institucij ter izvršilno in zakonodajno oblastjo bi se lahko jasneje opredelil v Zakonu o VSTV in zakonih o sodiščih, da bi se izognili nesporazumom in konfliktom.

Glavne pripombe politikov so se nanašale na popolno marginalizacijo izvršne oblasti (ministrstev za pravosodje), ki je sprejela vsiljen model neodvisnega regulatorja. Politiki očitno niso mogli razumeti, zakaj je VSTV dobil tako široka pooblastila in zakaj ministrstvom za pravosodje niso ostala skoraj nikakršna pooblastila pri organizaciji in delovanju pravosodja, celo tista, ki se nanašajo na sodno upravo[16]. Ministrstvom za pravosodje je Zakon o VSTV pustil le nekaj manjših, deljenih pristojnosti[17]. Po drugi strani pa ima izvršna oblast odločilno vlogo pri financiranju pravosodja[18]. Za izvršno oblast in politike se odpira legitimno vprašanje: kako naj upravljajo sistem in sprožajo zakonodajne pobude, če nimajo vloge in vpliva na pravosodni sistem in kako naj financirajo nekaj, česar ne nadzorujejo?

To protislovje ima močan politični potencial. V naši pravni tradiciji so imela ministrstva za pravosodje ključno vlogo pri organizaciji pravosodja, še posebej sodne uprave. Prenos skoraj vseh pooblastil na neodvisnega regulatorja je v znatni meri marginaliziral vlogo ministrstva za pravosodje in njegovo odgovornost za rezultate pravosodja. Za tako radikalno rešitev so bili potrebni močni argumenti in jasne razlage. Odsotnost konstruktivnega javnega dialoga z izvršno oblastjo (ministrstvi za pravosodje) je poglobila napetosti med pravosodjem in politiko.

Izvršna oblast bo vedno imela odločilno vlogo pri financiranju pravosodja in ustvarjanju pravosodnega proračuna. Ni države, ki bi se odpovedala temu vzvodu oblasti. Vprašanje je, v kolikšni meri se bodo posamezne pristojnosti za upravljanje sistema prenašale na regulatorja pravosodnega sistema, oziroma kako bodo izgledale deljene pristojnosti. Deljene pristojnosti vključujejo tudi deljeno odgovornost, zato morajo ministri za pravosodje imeti aktivno partnersko vlogo v procesih reforme. Seveda bi bilo zaželeno, da se pravosodni sistem razvija v smeri popolnega prenosa pristojnosti za organizacijo in delovanje pravosodnega sistema na neodvisna telesa[19], vendar to mora biti politična strategija. Da bi se šlo v tej smeri, je nujno, da sodna in izvršna oblast vodita dialog in najdeta skupni jezik.

Glede enega nesporazuma med zakonodajno oblastjo in VSTV se je odzvala Ambasada ZDA v BiH z objavo, v kateri je navedeno: „Zdrave demokracije potrebujejo preverjanje in ravnotežje. Ne gre le za pravico parlamenta, temveč za obveznost, da je sodstvo odgovorno državljanom BiH.“

Jasno je, da je pravosodje del družbe in da ne more ostati izven vsakršnega nadzora. Ta odnos je treba normativno urediti.

3.2. Korupcija v pravosodju

V zadnjih letih je pravosodni sistem na vrhu lestvice korumpiranosti. K temu je prispevalo več kazenskih postopkov, ki tečejo zoper sodnike in tožilce, sporne imenovanja, pa tudi več pravosodnih afer. Zoper več sodnikov in tožilcev so v zadnjih letih tekli kazenski postopki, več jih je bilo razrešenih s položaja. Inkriminacije, ki se nanašajo na sodnike in tožilce, se v glavnem nanašajo na zlorabo položaja in kršitev zakona s strani sodnika, da bi sebi ali drugemu pridobili premoženjsko ali kakšno drugo korist.

Med aferami, ki so vzbudile največ pozornosti javnosti in vplivale na negativno percepcijo javnosti, sta primer „podkupovanja“[20], v katerega je bil vpleten predsednik VSTS, in primer sodnice Okrožnega sodišča v Sarajevu[21], ki je osumljena kršitve zakona za pridobitev premoženjske koristi drugemu, a je med preiskavo pobegnila iz BiH (za njo je bil razpisan lovski nalog). Primer „podkupovanja“ je povzročil vrsto sumljivih postopkov v VSTV v zvezi z odgovornostjo predsednika VSTV.

Kljub primerom, ki so se končali z vloženimi obtožnicami zoper sodnike in tožilce, so izostala učinkovita sojenja, ki bi lahko povrnila zaupanje javnosti v pravosodje. Primer sodnice Sodišča BiH je potekal več kot šest let in se je pravnomočno končal z oprostilno sodbo. Primer glavnega tožilca Tožilstva BiH traja pet let in še ni končan.

Mediji so se vsakodnevno ukvarjali s škandali, povezanimi s pravosodjem, in tako ustvarjali podobo kriminala nepredstavljivih razsežnosti. V enem raziskovalnem članku je bilo objavljeno, da je bil predsednik VSTV član treh ad hoc arbitraž v sporih dveh javnih podjetij, s čimer je zaslužil letno plačo sodnika. Predsednik je to javno priznal in pojasnil, da je VSTV predhodno sprejelo odločitev, da udeležba v arbitraži ni nezdružljiva s sodniško funkcijo. Takšna odločitev javnosti ni bila predložena. Celo če bi obstajala, bi po Pravilniku o nasprotju interesov sodnik s honorarnim delom lahko letno zaslužil največ 20 odstotkov sodniške plače v letnem znesku.

V medijih je bilo mogoče prebrati, da je bil dodatnemu sodniku na Kantonalnem sodišču v Sarajevu podaljšan mandat kljub temu, da zoper njega teče disciplinski postopek, ker je ob prijavi za izvolitev na pravosodno funkcijo zamolčal, da je bil dvakrat obsojen, od tega v enem primeru za poskus posilstva. Posamezni člani VSTV so o tem javno navajali različne informacije, kar je za institucijo nedopustno. Evropska komisija je ob tem medijskem poročilu zahtevala nujno reakcijo[22] in suspenz sodnika, če se informacije izkažejo za resnične. VSTV je po nekaj dneh sprejel odločitev o suspenzu istega sodnika. Tudi v primeru tožilca, ki je zamolčal, da je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje kršitve avtorskih pravic, je morala reagirati Delegacija Evropske komisije v BiH. Šele nato je bil tožilec razrešen.[23]

Danes mediji poročajo, da je iz sefa Tožilstva Unsko-sanskega kantona izginilo 20.000 KM, ki so bili zaseženi v kazenskem postopku kot dokaz o izvršitvi kaznivega dejanja. Večkrat so se zgodile podobne stvari z zaseženimi predmeti v kazenskih postopkih. Na Osnovnem sodišču v Banjaluki je izbruhnil požar v prostoru, kjer se hranijo predmeti, zaseženi v kazenskem postopku. Nikoli ni bilo pojasnjeno, kako je požar nastal.

Evropska komisija in mednarodne organizacije so bili večkrat prisiljeni javno reagirati na odločitve VSTV (primer Sklepov o preverjanju vojne preteklosti sodnikov in tožilcev!). Delo institucije je zaradi spornih odločitev in ravnanj pod stalnim nadzorom Delegacije Evropske komisije v BiH in posameznih veleposlaništev.

Posamezni in neskladni javni nastopi posameznih članov VSTV so prav tako vplivali na slabo percepcijo javnosti o pravosodju. Prav tako sta predsednik VSTV in njegova dva namestnika vložila več zasebnih tožb zaradi obrekovanja zoper več novinarjev, politikov in svojih kolegov, ki so jih kritizirali, kar je bilo v javnosti razumljeno kot zloraba moči in ogrožanje standardov nepristranskega sodišča.

3.3. Prodor političnega vpliva

Politike so vedno imele interes vplivati na pravosodje in ga nadzorovati. Počele so to preko policijskih služb, ki so pod njihovim neposrednim nadzorom, in preko izvolitev in imenovanj nosilcev pravosodnih funkcij.

Ko so politike izgubile možnost vplivanja na izvolitev in imenovanje tožilcev in sodnikov, je ta interes postal bolj izrazit. V naših razmerah je še posebej poudarjen, ker entitetske politike vedno ne morejo vplivati na policijske in druge službe, ki delajo za pravosodje na državni ravni.

Zgodba o političnem vplivu na pravosodje se že dolgo pojavlja v politični in medijski javnosti, pa tudi v pravosodni skupnosti, ko gre za Tožilstvo BiH in Sodišče BiH. Politiki, večinoma iz Republike Srbske, so javno govorili, da sta ti dve instituciji pod nadzorom mednarodne skupnosti in bošnjaške politike[24]. Mediji so javno navajali trditve, da se v Tožilstvu BiH prepletajo interesi dveh bošnjaških političnih strank (SDA in SDP).

Več preiskav in sodnih postopkov je potekalo pred Tožilstvom in Sodiščem BiH zoper visoke politike.[25] Večina jih je bila končana z oprostilnimi sodbami. Nekateri od njih so bili na Sodišču BiH pravnomočno obsojeni s pogojnimi obsodbami za kazniva dejanja iz pristojnosti entitet (malomarnost pri delu!).[26] Takšni primeri so imeli poseben prednost pri sojenju. V nekaterih je bila politična ozadja obravnavanja resnično vidna.[27] Vse to je ustvarjalo prepričanje javnosti, da politika močno vpliva na pravosodje.

Stvari so se v zadnjih letih zaostrile z obnovo mandata predsednika VSTV in izvolitvijo predsednika Sodišča BiH, nato pa še glavnega tožilca Tožilstva BiH. Mediji so večkrat poročali, da je bil v ozadju dogovor treh političnih voditeljev. Takšnih medijskih trditev ni mogoče dokazati, vendar jih tudi ni mogoče popolnoma izključiti. Obe izvolitvi sta spremljali vrsto protislovij v zvezi s kriteriji izvolitve, še posebej vodstvenimi izkušnjami in strokovnimi kompetencami izvoljenih kandidatov. Zanimivo je, da sta bila tako zoper glavno tožilko Tožilstva BiH kot zoper predsednika Sodišča BiH vodena disciplinska postopka. Glavna tožilka je bila razrešena s položaja, predsednik Sodišča BiH pa oproščen obtožbe.

4. Sporočila travmatične izkušnje

Iz kratke analize reformnega procesa in preizkušenj neodvisnosti je mogoče utemeljeno sklepati, da so vladajoče politike izvedle uspešno operacijo uničenja pravosodja iz notranjosti z uporabo šibkih strani koncepta neodvisnega regulatorja. V bistvu se je operacija nanašala na korumpiranje posameznikov in interesnih skupin v sestavi VSTV z namenom, da se na vodstvene položaje v pravosodju pripeljejo politično blizu nosilci pravosodnih funkcij. Ker so politično vedno blizu najslabši in najbolj nekompetentni, je pravosodje postalo sistem nesposobnih in neodgovornih posameznikov. Tako je bil ustvarjen prostor za notranjo korupcijo, kršitev zakona in etičnega kodeksa, zlorabe procesnih pooblastil in ponarejanje dela skozi dobre statistike, a slabe rezultate.

Danes ni dvoma, da je predsednik VSTV Milan Tegeltija šest let izvajal politični projekt notranjega spodkopavanja pravosodnega sistema in institucije VSTV. Po odstopu s položaja člana in predsednika VSTV je Tegeltija prestopil na položaj svetovalca za pravne zadeve v Kabinetu člana Predsedstva BiH Milorada Dodika. Leto dni po tem prehodu je Milorad Dodik organiziral bojkot državnih institucij in napovedal vrnitev prenesenih pravosodnih pristojnosti. Bilo bi naivno verjeti, da je bil Milan Tegeltija edini človek politike, nameščen s posebnim nalogom v VSTV. Kako je bilo mogoče, da je 15 članov VSTV šest let sodelovalo pri tem destruktivnem projektu? Ni razumnega odgovora na to vprašanje. Edino mogoče je sklepati, da obstaja resen problem z njihovo integriteto, oziroma z učinkovitim in odgovornim delovanjem kolektivnih neodvisnih teles. Odgovornost članov VSTV do institucije, odgovornost neodvisnega regulatorja do zakonodajne oblasti in odgovornost pravosodja do družbe morajo biti hrbtenica prihodnjega reformnega procesa. Temu pravosodnemu problemu je treba posvetiti posebno pozornost.

V personalni sestavi VSTV so zastopani ljudje iz različnih področij in z različnimi interesi. Sodniki in tožilci po naravi stvari nimajo veliko skupnih interesov. Odvetniki s tožilci in sodniki prav tako. Člani, ki jih izbirata zakonodajna in izvršna oblast, imajo interes, da so prenosniki političnega vpliva. Njihovi skupni interesi so lahko vezani le na korupcijo in trgovanje z vplivom, kar je, kot kaže, bilo pravilo. Tega problema ni lahko rešiti v družbi, ki je ostala brez moralne podlage. Lahko bi se šlo v smeri ločitve sodnega in tožilskega regulatorja ter izločitve članov, ki prihajajo iz odvetniških združenj.

Zdi se, da bi bilo treba resno razmisliti o strukturi neodvisnega regulatorja, v kateri bi večina bili sodniki oziroma tožilci, ostalo pa le predstavniki zakonodajne in izvršne oblasti. Zožitev kroga zainteresiranih skupin in omejitev članstva na predstavnike treh vej državne oblasti bi olajšala proces odločanja, omogočila medsebojno preverjanje zakonitosti opravljanja pooblastil in razdelila družbeno odgovornost med ključne dejavnike državne oblasti. Na ta način bi se vzpostavil nujni dialog med tremi oblastmi o pravosodnih reformah in problemih, kot tudi sistem odgovornosti do družbe. Danes je VSTV v očeh državljanov viden kot odtujen center pravosodne moči, celotno pravosodje pa kot sistem brez družbenega nadzora in odgovornosti.

---

O avtorju:

Branko Perić je opravljal številne funkcije v pravosodju: sodnik, predsednik sodišča, tožilec in odvetnik. V obdobju 2001-2003 je bil član Centralne volilne komisije BiH. Od leta 2003 je sodnik Sodišča Bosne in Hercegovine, v obdobju od 2004 do 2008 pa je bil član in predsednik Visokega sodnega in tožilskega sveta/sveta BiH (VSTV).