Pravosodje: Objava o samouničenju

Napisal Branko Perić/Nezavisne

---

V novoletnem intervjuju za "najvplivnejši dnevni časopis" (najvplivnejši tudi na pravosodje!, op. p.) predsednik VSTV Milan Tegeltija izjavlja, da je zadovoljen s stanjem v pravosodju! V tem poskusu zabrisanja stanja – kot tudi v vsaki pomoti – je resnica! Tegeltija je lahko upravičeno zadovoljen z realizacijo političnega projekta uničenja pravosodja: dosegel je celo več, kot so zahtevali njegovi naročniki!

Vendar nimam namena ukvarjati se s Tegeltijo in njegovimi mračnimi triadi. V našem izprijenem političnem modelu je veliko nedokončanih likov, ki se ukvarjajo z uničevanjem vsega, kar jim pride v roke. Fenomen pravosodja je v tem, da se je v veliki meri sistematično samouničevalo. Moj namen je usmeriti pozornost bralcev na tiste, ki odobravajo destrukcijo pravosodne oblasti ali jo nemo opazujejo, kot da se jih ne tiče. Ta vrsta sostorilstva pri destrukciji meji na brezumje.

Če bi se danes poigrali z najenostavnejšo sociološko metodo dokazovanja dejstev in bi sodnike vprašali, kje so in kaj so vzroki za takšno stanje v kazenskem pravosodju, bi v zaupanju in da jih nihče ne sliši, rekli, da so glavni problem tožilci, ki slabo vodijo preiskave in prihajajo na sodišče brez dokazov. Če bi isto vprašanje postavili tožilcem, bi vsi rekli, da so problem policija in sodniki, ki se ne držijo ne zakonov ne lastne prakse, ampak uporabljajo različne procesne zvijače, da bi oprostili očitne krivce. Če bi šli v VSTV in vprašali Milana, Ružico in Jadranko, zakaj je pravosodje takšno, kot ga opisujejo domači kritiki in evropski strokovnjaki, bi odmahnili z roko in rekli: "Pustite evropske strokovnjake, oni ne poznajo dejstev, ampak pišejo na podlagi 'javne percepcije', ki se ne razume na pravosodne zadeve. Tukaj imate statistiko, pa boste videli, da smo vsako leto boljši in boljši. Če ne bi bilo teh nezadovoljnih makiavelistov in populistov, ki nas napadajo, bi bili najboljši pravosodni sistem!" In vam bodo obvezno potisnili v roke priporočila Peer Review EK, češ da so vsa sprejeli in izvedli v praksi. Kot kronični dokaz dobrega stanja vam bodo rekli, da so vse, kar so naredili, naredili v partnerstvu z EK.

Videnje in razumevanje stanja v pravosodju med sodniki in tožilci ter tistimi, ki vodijo pravosodje, ima nekaj shizofreničnega. Vsak od njih vidi probleme drugače in ni sposoben izstopiti iz svojega zornega kota. In nikomur od njih ne pade na pamet, da bi o problemih in perspektivah vodil resen strokovni in družbeni dialog.

Če bi pozoren raziskovalec, z namenom ugotoviti, kje ležijo problemi različnega videnja stanja v pravosodju in nesposobnosti, da bi o njih govorili, izhajal iz logične predpostavke, da so sodniki in tožilci ljudje, ki najbolje poznajo probleme v svoji stroki. In ne samo, da jih najbolje poznajo, ampak tudi, da vedo, kako te probleme reševati. Vsekakor se vsaka družba pri analizah družbenih tokov opira na lastne miselne potenciale. Torej, to bi bila edina razumna pot iskanja in premagovanja vsakršnih problemov v sistemu državne oblasti.

No, pri tej oceni bi se raziskovalec srečal z maligno boleznijo pravosodja! V BiH ne obstajajo sodniki in tožilci, ki mislijo in ki želijo in si upajo povedati, kar mislijo! Sodniki in tožilci v BiH so zaspana masa dobro plačanih in dobro situiranih podanikov vsake oblasti, tako politične kot pravosodne, pripravljeni žrtvovati čast in dostojanstvo za redno plačo, hitro napredovanje, članstvo v kakšni vladni komisiji, odhod na konferenco v kakšno daljno deželo ali kakšno drugo sinekuro, ki je na voljo le izbranim, kakršna koli že je. Njih ne zanima, kdo vodi pravosodje, kdo ustvarja probleme, kakšni so zakoni, ali je pravica, zakaj se ne procesira korupcija in organizirani kriminal, kakšen je ugled pravosodja in kaj nekdo misli o njih in njihovem poklicu. "Tudi drugi niso boljši," bodo lakonično zaključili. Zanje so drugi merilo stvari. Dovolj so sami sebi, ker je njihov edini motiv in edini življenjski cilj redna plača. Zato se o problemih ne oglasi nobeno od petih združenj sodnikov in tožilcev. Tudi oni svoj cilj in mesto v sistemu vidijo v nekih malih ugodnostih, četudi so to potovanja po svetu ali letna druženja. Ne zanima jih, kako deluje pravosodje, kakšna je njegova perspektiva, kdo jih predstavlja v svetu in kakšen je ugled njihovega poklica. Njihovo zanimanje se je v zadnjem času zožilo na tezo, da bi morali imeti svojega predstavnika v VSTV, o razlogih pa nikoli niso vodili nobene razprave.

Sodnikov in tožilcev ni v javnem dialogu o delovanju pravosodja, o zakonodajnih pobudah, o slabih zakonih, o korupciji na vrhu oblasti, o korupciji v pravosodju, o smernicah, ki jim jih pošilja regulator, čeprav za to nima pooblastil ... V pravosodju se ne misli in ne govori. V pravosodju se, kot v veri, samo opravlja obred, z istim obredom in isto molitvijo. Ko sodnike in tožilce vprašate o političnem vplivu na pravosodje, bodo vsi kategorično rekli, da se nanje ne da vplivati. In bodo ponovili isto, kar ponavljajo tudi politiki: da nanje nikoli ni nihče vplival. Sodniki in tožilci so tudi nesvesno v neki vrsti kohabitacije s politiki in njihova najboljša obramba!

Sodniki in tožilci so danes eden redkih poklicev, ki nima nobenega orientacijskega cilja. Naučeni so izpolnjevati procesne forme, proizvajati dobro statistiko, se nikomur ne zameriti, nikomur ne odgovarjati in se o ničemer ne izrekati. Zanje sta neodvisnost in samostojnost rešilna lupina, oklep, ki jih varuje pred vsako vrsto nevarnosti.

Za tožilce ni pomembna krivda, ampak obtožnica. Ni pomembno, kako obtožiti, ampak koga (ne)obtožiti. Niso pomembne človekove pravice, ampak statistika. Za sodnike iti na sodišče ne pomeni iti po pravico. Zanje ne obstaja človek, ampak predmet. Njihova pravica je izgubljena v procesih in dolgoletnih sojenjih. Zanje je pomembna potrjena sodba, ne pa potrjena pravica. Na revnih se urijo v pravici, medtem ko se (iz)ogibajo političnim in pravosodnim veljakom. Edina sanja, ki jo sanjajo, je, da bi jim še uzakonili pravico do profesionalne napake, da bi bili mirni.

Takšnemu pravosodju nihče ne more pomagati. Ne obstaja problem, o katerem bi javno spregovorili. Ne obstaja načelo, za katerega bi se borili. Ne obstaja neodvisno mnenje, ki bi ga podprli. Ne obstaja poročilo, ki bi ga pozorno prebrali. Ni ga, kdor bi Pribeovo poročilo uvrstil na dnevni red, če tega Milan, Ružica in Jadranka ne bi odobrili. To je pravosodje, ki ne govori. To je pravosodje, ki se umika pred izzivi. To je pravosodje, ki je privolilo, da jih lahko vsak ponižuje in žalijo sodniki in tožilci.

Takšno pravosodje je triumf nemoralnosti. Mrtvo in nezainteresirano je "figov list", ki prikriva veliko kriminaliteto in jamči nekaznovanost oblasti. Samo takšno pravosodje je lahko dvakrat izbralo skupino neodgovornih in nekompetentnih ljudi, ki so ga sistematično uničevali.

Treba je ob koncu tega leta končno objaviti to sramotno izdajo poklica! Vladajoče politike lahko proslavijo svojo veliko zmago! Zdaj so mirne!

Mir tudi nam! Amen.

(avtor je sodnik Sodišča BiH)