Pravosodje: Ko proizvodnja kaosa postane strategija

Napisal: Sead OMERAGIĆ

Alija Delimustafić je bil prvič aretiran 11. novembra 2016. Z 11 drugimi osebami je osumljen nepremičninskih prevar in pridobitve milijonske koristi. Odrejen mu je bil dvomesečni pripor. Akcija Pravda je bilo ime te akcije. Ime, ki obeta, a vse ostalo je bila polovičarska pravica.

Mesec dni kasneje, 10. decembra, mu je bil pripor odpravljen.

Zanj je bila 20. decembra 2016. razpisana mednarodna tiralica, ker je zapustil BiH. Naslednji dan je bil aretiran na Hrvaškem pri Karlovcu. Bosanskim organom je bil izročen 5. januarja 2017.

Na predlog tožilstva Kantona Sarajevo je 20. februarja 2017. kantonalno sodišče podaljšalo pripor za tri mesece Aliji Delimustafiću in še dvema osebama. 

Kantonalno sodišče v Sarajevu bo nato Delimustafića in ti dve osebi izpustilo na prostost. Tožilstvo KS bo 30. marca vložilo pritožbo na odločitev kantonalnega sodišča. Vrhovno sodišče Federacije, ki odloča o pritožbi, je 11. aprila ugodilo pritožbi tožilstva kantona Sarajevo na odločitev kantonalnega sodišča o izpustitvi na prostost Alije Delimustafića in še dveh oseb.

Delimustafiću je bil 14. aprila odrejen pripor za tri mesece.  

Na koncu vsega je Vrhovno sodišče FBiH ugotovilo, da kantonalno sodišče ni ravnalo po navodilih, niti ni obrazložilo, iz kakšnih dokazov izhaja in kakšna konkretna dejanja je storil Delimustafić.

Nalašč sem naštel vse te poteze pravosodja. Dobro je, če vam ni postalo slabo od teh spektakularnih manevrskih aretacij, izpustitev na prostost in podaljšanj pripora. Minilo je šest mesecev teh pravosodnih manevrov, a obtožnica zoper prvoosumlljenega Alijo Delimustafića še ni vložena in to postaja resen problem.

Če se tako lahko ravna v primeru, ki je pod drobnogledom javnosti, se zastavlja vprašanje, kaj se vse dogaja ljudem, ki nimajo nič drugega kot golo življenje.

Pravosodje je osnova delovanja države. Če država proizvaja kaos, potem le malo manjka, da se ta kaos legalizira.

Javnost ima samo v tem primeru Alije Delimustafića priložnost videti, kako izgleda psihiatrija v živo: levo – desno, tja in sem, v zapor in iz zapora. Če bi šlo za živalski svet ali kakšen živalski vrt, bi se verjetno oglasila združenja za zaščito živali. V tem človeškem vrtu sodno-tožilski manevri postajajo problem, obravnavajo pa se skoraj kot nekaj normalnega.

Če so ljudje prisiljeni gledati v rešetke, postane nepomembno, kdo je zunaj in kdo notri.  

Proizvodnja kaosa in zibanje ladje, na kateri plujemo, postaja vse bolj strategija, vse manj pa predstava, v kateri se tako občinstvo kot akterji že dolgo počutijo enako izgubljeno.

Če je država funkcionalna in učinkovita, postane privilegij, nikakor pa ne problem.