Pravna analiza primera 'lošna odločitev': Senat je tajen, objava sodbe pa javna

(Patria) - Že več dni poteka vsebinsko globoka (ne)strokovna, a zato visoko politizirana in z osebnimi zamerami napolnjena razprava, ki se nanaša na ločeno mnenje pri sprejemanju sodbe v primeru Novalić in dr., ki ga je podal sodnik Sodišča BIH Branko Perić. Urad disciplinskega tožilca VSTV je z bliskovito hitrostjo "ustanovil predmet" v zvezi s sodnikom Perićem, odvetniki predstavljajo argumente, da je bilo podajanje ločenega in nasprotnega mnenja upravičeno ali pa kaznivo dejanje, dokona javnost komentira.

V bistvu se bistveno razlikuje ločeno soglasno in ločeno nasprotno mnenje. V konkretnem primeru je sodnik Branko Perić podal ločeno nasprotno mnenje glede pravnega stališča o oceni dokazov v primeru Novalić in dr. in glede drugih dveh članov sodnega senata.

Predvsem je treba opozoriti, da je objavljanje in podajanje ločenih in nasprotnih mnenj popolnoma običajno na Ustavnem sodišču BIH (ki svoje odločbe v ogromnem odstotku objavlja v pisni obliki, ko se skupaj z odločbo kot del objavi morebitno ločeno nasprotno mnenje), Evropskem sodišču za varstvo človekovih pravic (kjer se prav tako ločena nasprotna in ločena soglasna mnenja objavljajo skupaj z odločbo), Mednarodnem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo (kjer se ločeno nasprotno mnenje poda ob ustni objavi sodbe) ter Mednarodnem sodišču pravice (kjer se ločena mnenja objavljajo ob sami odločbi). Slavna so ločena mnenja sodnice Ruth Bader Ginsburg z ameriškega Vrhovnega sodišča, ki so spreminjala sodno prakso in zakone.

A poglejmo, kaj se je dejansko zgodilo v BIH pred Sudom BiH. Sodnik Perić je na naroku za izrek prvostopenjske sodbe, ki je potekal 05.04.2023. leta na Sudu BiH, prebral svoje ločeno in nasprotno mnenje, in sicer po tem, ko je izrekel prvostopenjsko sodbo, torej po tem, ko je prebral odločitev o krivdi/nedolžnosti obtoženih. Tisto, kar je prebral sodnik Perić, je njegovo mnenje o dokazih, ki so bili predstavljeni med glavno obravnavo. Sicer se sodba ustno in javno izreče tako, da se glede na prebrano dispozicijo sporoči odločitev (to je storil sodnik Perić) in kratki razlogi zanjo - sodnik Braco Stupar je predstavil razloge odločitve, sodnik Perić pa svoje ločeno nasprotno mnenje. Pisni odpravki sodbe vsebujejo veliko podrobnejšo obrazložitev odločitve.

Sodba - odločitev o krivdi ali nedolžnosti se sprejme tako, da sodni senat (če gre za veččlanski senat) na tajnem zasedanju senata glasuje. Poenostavljeno, glasuje se o tem, ali je obtoženi storil kaznivo dejanje, ali je kazensko odgovoren, o sankciji itd. Res je, da 166. člen ZKP BIH določa, da se senat in glasovanje odvijata na tajnem zasedanju, vendar tajnosti tega zasedanja sodnik Perić s podajanjem svojega nasprotnega ločenega mnenja ni kršil. Nihče razen članov sodnega senata in zapisnikarja še danes ne ve, kako je potekalo senatiranje in glasovanje, kateri argumenti so bili uporabljeni. Nihče ne ve, kako je kateri sodnik glasoval, in zdi se, da je celo strokovna javnost sprejela poenostavljeno razumevanje "dva sodnika menita, da sta kriva - Perić meni, da nista". Spomnimo, da je s 164. členom, odstavek 3. ZKP BIH določeno:

”Če se glede posameznih vprašanj, o katerih se glasuje, glasovi razdelijo na več različnih mnenj, tako da nobeno od njih nima večine, se vprašanja razdelijo in glasovanje se ponovi, dokler se ne doseže večina. Če se na ta način ne doseže večina, se odločitev sprejme tako, da se glasovi, ki so najbolj neugodni za obtoženega, prištejejo glasovom, ki so od teh manj neugodni, vse dokler se ne doseže potrebna večina”.

Jasno je, da se ni težko strinjati, da nihče razen članov sodnega senata in zapisnikarja v resnici ne ve, ali so bili glasovi razdeljeni, kako so bili razdeljeni in kako so glasovali, kako so se glasovi preštevali - če so se preštevali, ali se je glasovanje ponavljalo o nekem vprašanju. Ker je to vsebina senatiranja in glasovanja, ki se odvija na tajnem zasedanju.

Zdi se, da sta tako strokovna kot nestrokovna javnost pri obrazlaganju svojega stališča do sodnika Perića pozabila na ključno dejstvo v tej situaciji, in sicer, da je sodnik Perić izrazil svoje mnenje, v zvezi s tem pa tudi na določbo člena 87. Zakona o VSTV, kjer je navedeno:

”Imunitet sodnikov in tožilcev (1) Sodnik ali tožilec ne more biti kazensko preganjan, aretiran ali zadržan v priporu, niti ne more odgovarjati v civilnem postopku za mnenja, ki jih daje ali za odločitve, ki jih sprejema v okviru svojih službenih dolžnosti”.

Sodnik Perić je podal mnenje v primeru Novalić in dr.

Kakšna je vrednost ločenega nasprotnega mnenja? Spomnimo na dva primera: v primeru Maktouf, številka AP 252/05, pred Ustavnim sodiščem BIH, ki je bil prvi primer, ki se je nanašal na uporabo materialnega prava v primerih vojnih zločinov - torej, poenostavljeno, ali se v primerih vojnih zločinov uporablja KZ BIH ali KZ SFRJ, je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena, z zaključkom, da se uporablja KZ BIH. Sodnik Mato Tadić je izločil svoje nasprotno mnenje, ki ga je 7 let kasneje potrdilo kot edino pravilno Sodišče ESČP v zdaj že slavnem primeru Damjanović-Maktouf. Enako je pred MKSJ sodnik Justice Bakone Moloto izločil mnenje v primeru Perišić ob sprejemanju prvostopenjske obsodilne sodbe, ki ga je ponovno potrdilo kot pravilno Prizivno sodišče MKSJ, ki je obtoženega Perišića oprostilo obtožbe. Vredno je omeniti, da je bil v tem primeru, podobno kot v primeru Novalić in dr., sodnik Moloto predsednik sodnega senata.
Na koncu spomnimo tudi na Mnenje št. 11 (2008) Svetovalnega sveta evropskih sodnikov (KVES), naslovljeno na Odbor ministrov Sveta Evrope o kakovosti sodnih odločb (z dne 18.12.2008), v katerem je navedeno:

”V nekaterih državah lahko sodniki podajo soglasno ali ločeno mnenje. V teh primerih je treba ločeno mnenje objaviti skupaj z večinskim mnenjem. Sodniki tako izražajo popolno ali delno nesoglasje z odločitvijo, ki jo je sprejela večina sodnikov, in navedejo razloge za svoje nesoglasje, ali podajo trditev, da se lahko ali mora odločitev, ki jo je sodišče sprejelo, utemeljiti na drugačnih razlogih od tistih, ki so bili sprejeti. To lahko prispeva k izboljšanju vsebine odločbe in pomaga tako pri razumevanju odločbe kot pri razvoju prava”.

Glede na klasifikacijo, ki velja za najbolj popolno (Alder, J., Dissents in Courts of Last Resort: Tragic Choices?, Oxford Journal of Legal Studies, v. 20, no. 2, 2000., str. 222), ločena mnenja poleg ostalega prispevajo k zaupanju v neodvisno, odgovorno, premišljeno in vsestransko obravnavo problema, združevanju svobode izražanja z osebno vestjo sodnika, boljšemu razumevanju kompleksnih pravnih vprašanj in odkrivanju pomanjkljivosti pravne ureditve s perspektivo njihove odprave.

(To analizo za Istraga.ba je pripravil pravni strokovnjak z mednarodnimi pravnimi izkušnjami na sodiščih v Haagu)