Pravna analiza OHR-ovih sprememb kazenskih zakonov: Schmidt je kriminaliziral tudi obljubo, da bo nekdo na strankarski volilni listi

Napisal: Istraga.ba

---

Visoki predstavnik je 27. 04. 2023. sprejel 3 odločbe, s katerimi je vsilil spremembe Kazenskega zakonika Bosne in Hercegovine (novi člen 219b), Kazenskega zakonika Federacije Bosne in Hercegovine (novi člen 382b) in Kazenskega zakonika Republike srbske (novi člen 321a).

Vse spremembe so v principu enake in kriminalizirajo lobiranje, pa tudi potencialno, na ravni špekulacije, svobodo prepričanja.

Visoki predstavnik je s tem, ko je te določbe umestil v kazenske zakonike v BiH, te tematsko povezal z deli kazenskih zakonikov, ki se nanašajo na dajanje nagrade ali druge oblike koristi za trgovanje z vplivom (na ravni BiH in FBiH), oziroma trgovanje z vplivom (na ravni RS).

Ko preberete samo besedilo določbe, ki je bila vsiljena, se težko izognete vtisu, da je nemogoče, da predsednik stranke ali član organa stranke ne bi bil vsakodnevno odgovoren v skladu s to določbo.

Namreč, predsedniki strank svojim članom, ki so člani npr. zakonodajnih teles, obljubljajo mesta na volilnih listah (npr. ki za večino članov zakonodajnih teles v BiH pomenijo zagotovitev eksistence) ali mesta v izvršni oblasti, za kar bi bil član zakonodajnega organa dolžan glasovati, kot ga »spodbuja« njegov predsednik.

V bistvu je domnevni cilj vsiljevanja teh določb kazenskih zakonikov v BiH dodatno preprečevanje korupcije. Vendar pa način, na katerega so te formulirane, v bistvu nakazuje prepoved kakršne koli oblike lobiranja (kar je seveda v drugih državah urejeno z zakoni), pa tudi potencialne številne možnosti zlorab zadevnih določb. Kajti zdi se, da je za kazensko odgovornost dovolj, da oseba v upravnem organu stori nekaj, kar bi sicer morala storiti, in da ji je nekdo ponudil spodbudo ali nekomu, ki je tej osebi blizu.

Namreč, storiti nekaj, kar je sicer dolžan storiti, ali ne storiti nečesa, česar ne bi smel storiti, je pravzaprav le opravljanje svoje dolžnosti v zakonodajnem, izvršnem ali sodnem organu oblasti ali upravnem ali drugem organu. Obstoj kazenske odgovornosti v situacijah, ko nekdo posredno ponudi nekomu neko prednost za drugo osebo, razveljavlja kazensko odgovornost, kot obstaja v pravni tradiciji BiH – znanje, naklep, odgovornost za lastna dejanja in v okviru svojega naklepa.

Seveda se ključno vprašanje, ki se nujno postavlja, nanaša na to, ali storiti nekaj, česar ne bi smel, ali ne storiti nečesa, kar bi moral, oziroma ali ne storiti tistega, kar bi sicer moral, ali pa opustiti tisto, česar ne bi smel storiti – kaj je konkretno to, v primeru npr. člana zakonodajnega telesa, kar bi ta moral ali ne bi smel storiti?! V bistvu se vse skupaj zmanjša na glasovanje. Vsak član zakonodajnega telesa seveda glasuje po svoji vesti, želji, volji. Predpisovanje, kako bi »moral« glasovati ali »ne bi smel« glasovati, postavlja pod vprašaj namen obstoja zakonodajnih organov v BiH.

No, da prevedemo: s stavkom 1. novih določb je inkriminirano iskanje ali sprejemanje denarja (ali česar koli drugega, vključno z obljubo), zase ali za drugega, da se stori nekaj, česar se ne sme storiti, ali ne stori nekaj, česar se mora storiti, vključno s posredovanjem pri tem iskanju ali sprejemanju denarja (ali obljube). S stavkom 2. je v bistvu predpisano isto, le za nekaj, kar je treba storiti ali pa opustiti nekaj, česar sicer ne bi smel storiti, medtem ko sta stavka 3. in 4. v bistvu enaka, le da se nanašata na aktivno podkupovanje.

Stavek 5. je zanimiv z več vidikov, saj v njem navaja: »Kdor pri opravljanju službene dolžnosti v zakonodajnem, izvršnem, sodnem, upravnem ali katerem koli organu, ki se v celoti ali delno financira iz javnih sredstev na ravni Federacije, stori nekaj, česar sicer ne bi smel storiti, ali opusti, da stori nekaj, kar bi sicer bil dolžan storiti, ko ne bi bilo denarja ali finančnega instrumenta ali druge vrednosti ali druge materialne ali nematerialne koristi ali prednosti ali storitve ali kakršne koli spodbude zase ali za drugega, vključno s pravno osebo, ne glede na to, kdaj je bila takšna neprimerna spodbuda prejeta ali obljubljena, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let in denarno kaznijo.«.

Torej, nekdo, ki opusti nekaj, kar mora storiti, ali stori nekaj, česar ne bi smel, in je obstajala določena korist, bo po določbah vsiljenih sprememb kaznovan. Vendar pa so zanimive besede: »ne glede na to, kdaj je bila takšna neprimerna spodbuda prejeta ali obljubljena«. V bistvu se to lahko, čeprav ne bi smelo, v skladu s prepovedjo retroaktivnosti, nanaša tudi na situacije, v katerih je bil denar ali kakšna druga korist obljubljena ali prejeta že pred začetkom veljavnosti tega zakona. Pomembno bi bilo, da oseba stori nekaj, česar ne bi smela, oziroma opusti nekaj, kar bi morala. Vendar pa je jasno, da bi bilo takšno ravnanje prepovedano.

Po drugi strani pa BiH že ima izkušnje v situacijah, ko OHR vsili spremembe kazenskih zakonikov, BiH jih uporablja in nato BiH postane tista, ki jo ESČP spozna za državo, ki krši človekove pravice. Tukaj se seveda aludira na spremembe KZ BiH, ki se nanašajo na časovno veljavnost KZ BiH, ki jih je vsilil OHR, BiH jih je uporabila, kot je OHR »rekel«, nato pa je ESČP ugotovil, da BiH krši človekove pravice, oziroma prepoved retroaktivnosti (odločba ESČP v zadevi Damjanović-Maktouf). Same določbe sprememb so tako široko postavljene, da zajemajo vse oblike (tudi dovoljenega) lobiranja, vključno celo s predpisanim kaznovanjem za neprimerni poskus.

V stavku 6. je v bistvu predpisano, da kazniva dejanja obstajajo tudi, če oseba, ki jo je storilec poskušal spodbuditi, ni izpolnjevala pogojev za delovanje, iz razloga, ker ni prevzela dolžnosti ali ni pristojna ali iz katerega koli drugega razloga. To v bistvu, prevedeno v običajen jezik, pomeni predpisano kaznovanje za poskus umora s pištolo za vodo. Vsi, vključno z osebo, ki »strelja«, vemo, da do umora ne more priti iz več razlogov, vendar ni pomembno, to je kaznovanje za neprimerni poskus.

S stavkom 10. vsiljenih sprememb so predpisane pravne posledice obsodbe, ki vključujejo tudi »prepoved opravljanja uradne dolžnosti v zakonodajnem, izvršnem, sodnem, upravnem ali katerem koli organu, ki se v celoti ali delno financira iz javnih sredstev na ravni XX, v trajanju petih let od dneva izrečene, odpuščene ali zastarane kazni.« V bistvu ta določba pomeni, da je med drugim prepovedano kandidiranje na volitvah. Tukaj gre za novo obliko varnostnih ukrepov, ki nekoliko spominjajo na tiste, ki so predpisani v kazenskih zakonikih v BiH, ki se nanašajo na prepoved opravljanja poklica, dejavnosti ali funkcij.

Vendar pa prepoved kandidiranja na volitvah, odvzem odlikovanj, bolj spominja na tako imenovano izgubo državljanskih pravic, ki je bila vsaj do zdaj videna kot sankcija, ki ogroža človekove pravice. V Republiki Hrvaški je z Zakonom o lokalnih volitvah prepovedano, ko je izrečena zaporna kazen v trajanju najmanj šest mesecev, za katero koli kaznivo dejanje. V BiH je zdaj prepoved kandidiranja na volitvah vsiljena za kogar koli, ki je obsojen za to kaznivo dejanje, celo če bi bil obsojen na denarno ali pogojno zaporno kazen (kar je možno, glede na predvidene sankcije), pa celo če bi bil spoznan za krivega in oproščen kazni (kar je prav tako možno v pravnem sistemu BiH in se je zgodilo v sodni praksi). Tukaj se bo seveda postavilo vprašanje skladnosti te določbe s členom 3. Protokola št. 1 k EKČP.

Velja omeniti, in to je verjetno bil cilj zelo strogih predpisanih kazni v vsiljenih določbah, da je za ta kazniva dejanja dovoljeno izvajanje posebnih preiskovalnih ukrepov.

Države v regiji seveda nimajo tako predpisane prepovedi lobiranja, temveč prepovedujejo, inkriminirajo dejanska kazniva dejanja, ki jih lahko storijo izvoljeni funkcionarji. Tako je s členom 339. Kazenskega zakonika Republike Hrvaške predpisana kazen za osebe, ki kot poslanci v hrvaškem saboru, Evropskem parlamentu ali v vlogi svetnika v predstavniškem telesu lokalne ali regionalne samouprave zahteva ali prejme podkupnino ali sprejme ponudbo ali obljubo podkupnine, da bi v predstavniškem telesu glasovala na določen način (kot tudi oseba, ki poslancu v predstavniškem telesu ponudi podkupnino, da bi glasoval na določen način). Republika Srbija je v svojem Kazenskem zakoniku predpisala kaznivo dejanje trgovine z vplivom, vendar izključno to. Črna Gora prav tako predpisuje trgovino z vplivom.

Kot je bilo omenjeno na začetku, so vsi kazenski zakoniki v BiH imeli (in še vedno imajo) predpisano kaznivo dejanje trgovine z vplivom, pa tudi druga kazniva dejanja, ki se nanašajo na volitve, pa tudi preprečevanje korupcije. Vsiljene določbe so specifične tudi po tem, da vsebujejo izčrpen seznam možnih oblik sodelovanja pri izvršitvi kaznivih dejanj.

»Z namenom izboljšanja integritete volitev sem spremenil kazenski zakon, da bi vključil novo kaznivo dejanje podkupovanja volitev. Na podlagi tega je omogočeno kakršno koli sankcioniranje podkupovanja uradnikov. To naj služi kot opozorilo vsem tistim, ki nameravajo poseči po podkupovanju in zastraševanju, da bi dobili volitve, hkrati pa naj spodbudi tiste, ki želijo pošteno igro in varnost, da njihovi glasovi ne bodo zlorabljeni,« je dejal Christian Schmidt ob vsiljevanju določb kazenskih zakonikov.

Bistvo volitev, vsaj volilnega sistema, kot je obstajal v BiH pred posegi visokega predstavnika, je med drugim tudi možnost glasovanja za posameznika, ne pa za stranko, ker ima neka oseba na ta način zagotovilo, da njen glas ne bo zlorabljen na način, da član zakonodajnega telesa kot dresiran pes glasuje izključno tako, kot glasuje celotna stranka, ne pa tako, kot mu narekuje njegova vest.

Zdi se, da bi bil veliko bolj logičen korak, kot tudi bolj koristen za BiH, če je že v interesu BiH, da se uredi področje lobiranja. Z zakonom se lahko predvidi obvezen register lobistov, da bi bili javnosti dostopni podatki o identiteti oseb, ki z merodajnimi javnimi funkcionarji ali osebami na visokih položajih komunicirajo o določenih vprašanjih politik ali zakonodajnih vprašanjih ali o prihodnjih odločitvah. Z njim se lahko predvidi tudi okvir za vzpostavitev odgovornosti oseb, ki se ukvarjajo z lobiranjem, in način, na katerega izvajajo to dejavnost. Seveda se z zakonom o lobiranju predpisujejo tudi omejitve in pogoji, ki se za določeno obdobje uporabljajo na imenovane funkcionarje in osebe na določenih položajih v primeru nastanka možnega konflikta interesov.

Za konec je zanimivo poudariti začetek veljavnosti določb, ki jih je vsilil Visoki predstavnik – določbe na ravni FBiH začnejo veljati prvi dan od dneva objave v »Službenih novinah Federacije BiH« oziroma osmi dan od objave v »Službenem glasniku Republike srbske«, medtem ko je na ravni BiH visoki predstavnik nekoliko neodločen, saj navaja: »Ta zakon začne veljati osmi dan od dneva objave na uradni spletni strani Ureda visokog predstavnika ali dan po objavi v »Službenem glasniku Bosne in Hercegovine«, kar koli nastopi prej.« Po drugi strani pa v sami odločbi navaja: »2. Ta odločba začne veljati takoj in se takoj objavi na uradni spletni strani Ureda visokog predstavnika in v »Službenem glasniku Bosne in Hercegovine« (ta stavek je naveden tudi v odločbah, ki se nanašajo na FBiH in RS).«

Torej, danes še nobena od določb, ki jih je vsilil visoki predstavnik, ni v veljavi. Ali morda je. Milorad Dodik je jasno izjavil, da vsiljene spremembe ne bodo objavljene v Službenem glasniku RS, niti ne bodo uporabljene v RS.

(To analizo je pripravil pravni sodelavec Istrage z dolgoletnimi izkušnjami na področju kazenskega prava)