Pravde ni, a naša tišina ne sme biti sostorilec: Pravosodje pred ogledalom Lješeva med preganjanjem braniteljev BiH!

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Jutri obeležujemo 33. obletnico zločina v Lješevu. Na tem mestu, v Starem Selu, se bomo zbrali, da skupaj s spominom obudimo tiste, ki so bili brutalno umorjeni, več kot dvajset nedolžnih Bošnjakov, večinoma starejših ljudi, ki so si želeli le mirnega življenja. Njihova imena, njihovi obrazi, njihovi spomini, nikoli ne smejo biti izbrisani.

Toda, kaj smo dobili kasneje? Ne pravice, ne odgovornosti. Nihče ni odgovarjal za to grozo. Sodišče Bosne in Hercegovine je namesto, da bi pravično procesuiralo zločince, pravnomočno oprostilo Ranka Draškića in Savo Manojlovića. Dve imeni, ki bi morali biti simbol kazni, ostajata simbola nekaznovanosti.

In medtem ko nekateri hodijo svobodno, drugim sodijo. V nasprotju z Marinkom Vidovićem in Perom Vujovićem, do katerih sodišče ne more niti približati, ker sta v Srbiji, so vsi obtoženi v primeru Čemerno na voljo pravosodnim organom Bosne in Hercegovine.

Za domnevni vojni zločin, storjen v Čemernu, so obtoženi Džemal Hadžić, Teufik Turudić, Džemal Smola, Senad, Haris in Benjamin Sikira, Enes Durak, Mirsad, Nusret in Mirzet Bešlija, Hamdija Spahić in Nehru Ganić! In vsi so na voljo pravosodju.

Hamdija Spahić ni dočakal pravice, pod pritiskom sojenja in procesa se je njegovo zdravje poslabšalo in Spahić je umrl.

Čudno, kajne? Medtem ko so pravi krvniki daleč in varni, tiste, ki so branili to deželo, razglašajo za krive in jih preganjajo, kot da so zločinci.

Tožilec Vladimir Simović je brez sramu na sodišču izjavil, da vloži obtožnice po nalogu Narodne skupščine Republike srbske! In nič se ni zgodilo. Ni bilo odziva ne VSTV-ja, ne drugih institucij. Namesto tega je bil Simović povišan na Vrhovno sodišče RS. Ta hinavska pravica – ki sodi po političnih ukazih, ne po zakonu – je ena najhujših ran, ki jih nosimo.

Kaj je bila operacija Čemerno? Odgovor je jasen, boj za obstanek, za zaščito življenja pod granatami. To ni bil zločin, sistematično zasnovan z namenom napada na civiliste, temveč obupna potreba po preprečitvi nadaljnjega masakra, ki se je že začel v Lješevu, Luki, Starem Ilijašu, Ljubini… Krajih, ki so ostali brez pravice, spomini nanje pa še vedno živijo. Kot smo slišali na sodišču, so poveljniki JNA, aktivni častniki bivše JNA in policije odgovorni za obstreljevanje.

Na Čemernu so bile haubice – šest jih je bilo, obstreljevale so vse do obrobnih delov Sarajeva.

Ne pozabimo obstreljevanja Slivna, 170 granat, ki so padle na sosednjo vas dan pred diverzantsko akcijo. To ni le zgodovina, to je krivica, ki traja še danes. Medtem ko se spominjamo žrtev Lješeva, ne smemo zapreti oči pred to krivico.

Zato jasno povemo, da mora biti pravica za vse, ne le za izbrane. Ne smemo dovoliti, da nas zavajajo, da manipulirajo z našimi spomini, da nas delijo. Tudi po vojni se vojna za resnico in pravico še nadaljuje. Kajti miru ne bo, dokler ne bo pravice.

Tožilstvo BiH je tej državi dolžno resnico. Ne le zaradi žrtev, ampak tudi zaradi prihodnosti. Kajti tam, kjer je zakon političen, tam umre pravica. In z njo tudi zaupanje državljanov.

Ne iščemo maščevanja. Iščemo resnico. In iščemo odgovornost.