Ozadje bruseljske akcije: Delitev stran od oči Bosne?!

Piše: Edin Subašić za Radiosarajevo.ba

---

Čeprav so bili pogovori o spremembah volilne zakonodaje v Bosni in Hercegovini razglašeni za propadle že 20. marca, so se ekipe Evropske unije pod vodstvom Angeline Eichhorst in bruseljskim podobnim bh. pogajalcem (Bakir Izetbegović, Fahrudin Radončić, Elmedin Konaković in drugi) na srečo razšle brez epiloga, ki bi bil škodljiv za drŽavo, pa bruseljska administracija ne odneha od projekta, ki v bistvu spodkopava Ustavo BiH in ustvarja prostor za nadaljnjo destrukcijo.

Zato napoved novega kroga pogajanj lahko pomeni le novo nevarnost za drŽavo in zahteva učinkovito reakcijo resničnih probosanskih sil, preden v Bruslju nastane kakšna škoda!

Šta se je v medtem zgodilo, da EU zdaj poskuša nujno organizirati nov krog pogajanj z istimi neuspešnimi udeleŽenci, a zdaj v Bruslju?

Naj spomnimo, ko so pogovori pred 15 dnevi propadli, je ameriški veleposlanik Michael Murphy izjavil najmanj razočarano: „...bolje, da nismo dosegli nobenega sporazuma, kot da smo sklenili slabega.“

V sarajevskih političnih krogih je bilo to razloŽeno kot Murphyjeva „figa v žepu“, torej radostno sprejemanje evropskega neuspeha, saj imajo ZDA v svojem še nejasnem, in s krizo v Ukrajini spodbujenem, naglem povratku na Balkan nekatere druge načrte za Bosno, kjer bo State Department igral glavno vlogo, ne pa Bruselj.

Zadnji dan marca je veleposlanik Murphy na izjemno medijsko popraćenem novinarskem nagovoru predstavil ameriške prioritete v BiH: spodbujanje sprave med konstitutivnimi narodi in drŽavljani, nato reforme na področju vladavine prava, zlasti na področju boja proti korupciji, reforme gospodarstva, krepitev ameriških naloŽb in trgovine BiH z ZDA, nato pa zelo pomemben cilj, zaradi katerega je Milorad Dodik ponorel, Dragan Čović pa je pohitel na posvetovanja v Zagreb.

„Bojeval bom proti vplivu lokalnih in zunanjih akterjev, zlasti Rusije in Kitajske, ki predstavljajo grožnjo našim skupnim interesom in spodkopavajo prihodnost BiH. Bosni in Hercegovini je mesto v evroatlantski skupnosti, ne pa ob avtoritativni Rusiji, ki je obrnjena v preteklost,“ je dejal Murphy.

Očitno je, da ob ameriškem konkretnem angaŽmaju s takšno agendo EU odhaja v drugi plan, koncepti in interesi dela članic EU, Srbije in Hrvaške ter Rusije pa so resno ovirani. To velja tudi za domače operativce velikodrŽavnih projektov. V skladu s tem se v Bruslju oglasi alarm in pod nujno se poskuša oživiti koncept EU, na katerega „pogajalci“ niso imeli poguma dati podpisa v Sarajevu.

Le 24 ur po Murphyjevem nastopu je bila objavljena novica, da EU namerava nadaljevati pogajanja o volilni zakonodaji in sicer v Bruslju, torej v okoliščinah, kjer bo pritisk predstavnikov EU na iste akterje mnogo močnejši, pri tem pa bodo vsi izognili že ustvarjenemu negativnemu naboju v bh. javnosti do tega procesa. V Bruslju sicer ne skrbijo za moralne vidike svojega odnosa do BiH, zlasti zdaj, ko je imperativ – prehiteti Američane pri končnem prevzemu Bosne!

Glede domačih „pogajalcev“ je znakovito, da so se v zadnjem času Izetbegović, Radončić in Konaković zelo usklajeno strinjali, da „Bošnjaki ne potrebujejo Hrvatom izbirati predstavnikov!“ V javnosti je bila omenjena tudi prejšnja izjava reisu-l-uleme dr. Huseina ef. Kavazovića v tem kontekstu. Rijaset se je medtem dodatno ni oglasil.

S tem omenjena trojica poskuša to legitimirati kot uradni bošnjaški politični stav (ker prihaja od voditeljev vodilnih bošnjaških strank) in definirati poloŽaj, s katerega bo (morebiti!) nastopala v Bruslju. Torej, dobro je, da so se s tem izrazili kot privrženci obravnavanja Bosne po etničnem konceptu, grajanski koncept pa so povsem zavrnili!

Javnost v Sarajevu je to hladno sprejela, saj je vidno, da se njihov stav povsem ujema s HDZ-jevim, iz česar izhaja verjetno tudi privolitev v spremembe volilne zakonodaje po željah HDZ-ja in konceptih, ki so jih ustvarili v EU in jih forsirajo iz RH. Te varijante z etnično čistimi volilnimi enotami in volilnim modelom (in 10-krat vrednejšim glasom Hrvata iz Hercegovine kot drugih) so bile že razkrinkane kot pot v nadaljnjo etnično delitev drŽave in nezakonito spreminjanje bistva ustavnega koncepta BiH z sprejemom sprememb enega ključnega zakona (glede na to, da za takšno spremembo Ustave ne bi dobili podpore v Parlamentu BiH).

Za Izetbegovića je jasno, da po očetu Aliji vztraja pri etničnem modeliranju drŽave. Radončić skuša skozi pogajanja povrniti svojo politično pomembnost, nejasni pa bi bili motivi Konakovića, da gre v Bruselj, po javnih obsodbah in fiasku v Sarajevu. Zdi se, da sta se DF in Željko Komšić že distancirala od morebitnega nadaljevanja pogajanj. NES se ne oglaša, iz SDP-ja in Naše stranke pa je glede na znane stališča pričakovati zavrnitev sodelovanja.

Tukaj je pomembno omeniti, da za morebiten odhod v Bruselj s takšnimi nameni in v predvideni sestavi z še kakšno morebitno ikebano – „pogajalci“ nimajo nikakršne legitimnosti! S tem je tudi zakonitost morebitnih odločitev izven institucij BiH povsem vprašljiva. Oni so le voditelji strank, ki so pripravljeni iz svojih razlogov pogajati, ne pa predstavniki institucij in organov BiH. Tukaj bi se lahko postavilo vprašanje zakonitosti in njihove kazenske odgovornosti, če storijo tisto, kar je EU od njih zahtevala med dosedanjimi pogajanji.

Prav tako javno mnenje v prvih odzivih ne daje podpore nadaljevanju pogajanj po isti matrici. Tako bi morebitno sodelovanje v novem bruseljskem krogu imelo zelo negativen vpliv tudi na rejting strankarskih voditeljev na prihodnjih volitvah, če jih bo.

V zadnjih analizah se pogosto navaja, da je namen nacionalnih voditeljev preprečiti volitve, da bi se obdrŽali na oblasti, in da so prav zato pripravljeni na radikalne korake in maksimalno zaostrovanje situacije. HDZ BiH dela na tem preko ministra za finance Vjekoslava Bevande, ki ovira sprejem proračuna in s tem financiranje volitev, vendar razpoloŽljivi podatki govorijo tudi o pripravljenosti strankarskih paravojaških enot, da izzovejo incidente! To je eden od razlogov pojačanih aktivnosti EUFOR-a.

Kar zadeva EU-taktiko – odpeljati bh. voditelje izven Sarajeva – je to scenarij, ki smo ga že videli leta 1992, ko so bili pogovori o Bosni iz Sarajeva prenešeni na Lizbonsko konferenco, kjer je bil Alija Izetbegović z Bobanom in Karadžićem skozi „Carrington-Cutileirov načrt“ vpleten (?) v poguben koncept etnične delitve drŽave.

Isti značaj ima tudi EU koncept spremembe volilne zakonodaje. Zaradi tega sta zdaj nujna previdnost in pripravljenost, da se prepreči vsak izid, ki bi vodil v katastrofo, kakršno je povzročil omenjeni načrt iz leta 1992!

Pomembno je omeniti, da je Hrvaška, kot zelo zainteresirana za spremembe volilne zakonodaje po meri HDZ-ja, v zadnjih dneh močno lobirala v Bruslju za nadaljevanje pogajanj. Zagreb izvaja stalen pritisk na Bruselj s trditvami, da se „...volitev ne more izvesti, dokler se ne dogovori volilna reforma...“, kot pravi Andrej Plenković, premier RH.

Na to možnost se je odzval veleposlanik Murphy z jasnim sporočilom, da „...volitve morajo biti, bojkot volitev pa bi bila zelo slaba možnost.“ Formalno in pravno je volilna zakonodaja BiH v veljavi in obstajajo vsi pogoji za njihovo izvedbo. Vse ostalo so politične manipulacije, s katerimi se prikriva plazeči državni udar, zato bi morale končno reagirati institucije za izvajanje zakonov.

Zmaga Viktorja Orbana in Aleksandra Vučića na volitvah na MadŽarskem in v Srbiji sta zagotovo dali dodatno samozavest proruskim nacionalistom Miloradu Dodiku in Draganu Čoviću, ne glede na ruski vojaški spodrsljaj v Ukrajini in mednarodni padec ugleda. Čeprav je Vučić v delikatnem poloŽaju in pod pritiskom končne izbire – EU ali Rusija – ga to zdaj ne bo preprečilo, da tudi v novem mandatu ne nadaljuje z velikosrbskim projektom, za katerega poleg Rusije ima podporo tudi med članicami EU.

Dodik že grozi z novim protiustavnim ukrepom, da bo RS sama organizirala volitve, čeprav nihče razen Centralne volilne komisije BiH nima pooblastil za razpis parlamentarnih volitev na katerem koli delu drŽave. Na to še ni nikakršne reakcije, ne v BiH ne od zunaj. Še več, to se zdi kot podpora in pritisk na EU, da izsilijo spremembe volilne zakonodaje, da bi se „izpolnili pogoji“ za izvedbo volitev.

Torej, aktualno stanje v Bosni se upravičeno ocenjuje kot „najhujše od konca vojne“. Ukrajinska kriza in ruska grožnja sta zagotovo pospešili procese v drŽavi in v nekem trenutku ustvarili na videz ugodno situacijo za izkorak drŽave iz večletnega tavana in političnega dušenja. Ker so z agresijo Rusije in mobilizacijo Zahoda in Nata pred to grožnjo upadli ruska podpora in potencial negatorjev Bosne. Zlasti po ameriškem povratku na Balkan.

Vendar. t.i. probosanske sile iz grajanskolevičarske politične opcije sploh niso izkoristile tega trenutka za kakovosten mednarodni nastop in reafirmacijo bosanskega poloŽaja na svetu. Nacionalistične sile (SDA, HDZ, SNSD) so celo ovirale vsak takšen poskus in namerno zamujale priloŽnost za vzpostavitev bolj operativnih in vsebinskih odnosov z ZDA.

Po drugi strani se je EU zelo hitro vrnila svojemu konceptu za Balkan, takoj ko so ocenili, da velike nevarnosti ruske agresije izven Ukrajine ni, zato so celo intenzivirali pritisk na bh. partnerje, da se nadaljuje proces etnične separacije skozi ta pogajanja.

Ključno bo tukaj obnašanje ZDA, od katerih lahko Bosna pričakuje le učinkovito podporo. Vendar pa obstajata v sami ameriški administraciji dva toka: eden, ki ga predstavljata Matthew Palmer in Gabriel Escobar, zelo blizu evropski antibosanski politiki, vendar z nejasno podporo v Washingtonu; in drugi, ki ga kot uradno politiko State Departmenta pravkar promovira novi veleposlanik v BiH Michael Murphy. Zelo hitro, že skozi razvoj EU pobude o nadaljevanju pogajanj, se bo pojasnilo, katera opcija bo v prihodnosti vplivala na to drŽavo. To bo morda priloŽnost tudi, da se končno obračuna z davno prebranim evropskim konceptom za Balkan.

Domačih „pogajalcev“ se ne da preprečiti, da odpotujejo v Bruselj. Vendar pa bo kdorkoli od bh. politikov, ki bo zdaj odpotoval v Bruselj, prevzel odgovornost za napačne odločitve, ki imajo lahko značaj izdaje drŽavnih interesov, in s tem nosil posledice, tako pravne kot moralne narave.