Obstaja sploh sodba: Je Sodišče EU za človekove pravice s Guyomarjem na čelu podrlo evropske vrednote v BiH!?

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Zaključke so objavili na vrat na nos in nepričakovano, a sodba Sodišča EU za človekove pravice v Strasbourgu do danes, skoraj mesec kasneje, javnosti ni na voljo. Ta dejstvo, glede na ozadje celotnega postopka pred Velikim senatom, upravičeno vzbuja dvom in odpira vprašanje, ali je Evropsko sodišče sploh sodilo v zadevi “Kovačević vs. BiH”?

Ali pa je predsednik Sodišča, Francoz Mattias Guyomar, pod pritiskom različnih strani, ki so se javno ali iz ozadja vključile (vmešale v primer), popustil in se odločil s sklepi zaključiti zgodbo, ob popolnoma napačnih trditvah o zahtevkih vlagatelja Kovačevića, kar je mogoče videti tudi iz objavljenih sklepov.

Vprašanj je veliko, a eno je gotovo, trenutni epilog zadeve “Kovačević vs. BiH” ni bil v skladu s standardnimi postopki Sodišča, kar poudarja tudi dejstvo, da sodbe še nismo dočakali. Prav tako dejstvo, da sklepi predstavljajo povsem drugačno pravno stvar v primerjavi s sodbo Malega senata, upravičeno vzbuja strah, da je bil celoten postopek politično – z lobiranjem – uničen in ustavljen. Glede na to se postavlja vprašanje, ali je Guyomar ogrozil verodostojnost ESČP.

Kajti, kot je nedavno zapisala Azra Zornić, vlagateljica, ki čaka na izvedbo svoje sodbe: “Kontroverzen pristop Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je prejel donacijo v višini 100.000 evrov iz sosednje Hrvaške, s čimer je, dopuščajoč vključitev visokega predstavnika in sosednje Hrvaške kot „vmešani stranki“ ali „tretji stranki“, samega vlagatelja Kovačevića postavil v neenakopraven položaj in mu odvzel pravico do poštenega sodnega postopka”.

In ko je bila pravica do poštenega postopka že odvzeta, zakaj se celoten postopek ne bi zaključil s farso, imenovano sklepi?

Da je bilo vse narejeno na hitro in pod očitnim pritiskom, pove tudi to, kar je Evropsko sodišče navedlo v Sklepih, na kar se vlagatelj Kovačević sploh ni pritožil.

“Ugotavlja, s 16 glasovi proti 1, da pritožbe vlagatelja na podlagi člena 3. Protokola št. 1 h Konvenciji, obravnavane samostojno in/ali v povezavi s členom 14. Konvencije, glede posredne narave volitev v Dom narodov Bosne in Hercegovine in spremembe določenih volilnih pravil na dan splošnih volitev, ki so potekale 2. oktobra 2022, presegajo okvir zadeve, kot je bila predložena Velikemu senatu;

Sprejema, s 16 glasovi proti 1, ugovor Vlade glede dopustnosti zahtevka iz naslednjih razlogov:

(a) s 16 glasovi proti 1, da je vlagatelj zlorabil pravico do vložitve zahtevka v smislu člena 35. stavka 3 (a) Konvencije;

(b) z 12 glasovi proti 5, da vlagatelj nima statusa žrtve v smislu člena 14. Konvencije, v zvezi s členom 3. Protokola št. 1 h Konvenciji in členom 1. Protokola št. 12;

Ugotavlja, soglasno, da ni potrebno obravnavati preostalih razlogov za nedopustnost, na katere se je sklicevala Vlada” - tako je pisalo v Sklepih.

No, ali sta predsednika Sodišča in sodnika zmedla tistih sto tisoč evrov iz Hrvaške, ali je bil to posledica nedopustnega vpliva visokega predstavnika Christiana Schmidta (kot vmešane stranke) ali morda kakšne tretje strani kot akterja iz ozadja, a povsem jasno je, da je Veliki senat sprejel odločitev o nečem, kar sploh ni bilo zahtevano.

V svoji pritožbi je Kovačević izpodbijal določbe Ustave Bosne in Hercegovine (člen 4.1 in člen 5.), ki onemogočajo uresničevanje aktivne volilne pravice na volitvah v Predsedstvo Bosne in Hercegovine in Dom narodov Bosne in Hercegovine. To je bilo potrjeno tudi v prvostopenjski sodbi iz avgusta 2023. Poleg tega je Kovačević problematiziral določene določbe Ustave Bosne in Hercegovine v smislu diskriminacijskega vpliva teh, kar je bilo podprto s sodbami višjih instanc.

Pojasnjeno, da bi se bolje razumelo, je vlagatelj Kovačević v pritožbi navedel, da Dom narodov BiH sestavlja 15 delegatov: po 5 Bošnjakov in Hrvatov iz Federacije ter 5 Srbov iz Republike Srbske (po členu IV Ustave), ter da mu je kot prebivalcu Kantona Sarajevo v FBiH dovoljeno le, da posredno voli bošnjaške in hrvaške delegate v Skupščino KS, ki nato voli delegate v Dom narodov FBiH, ti pa nato voli bošnjaške in hrvaške delegate v Dom narodov PS BiH.

Državljani iz FBiH torej ne morejo vplivati na izvolitev delegatov Doma narodov PS BiH, ker se njihova aktivna volilna pravica konča z volitvami v Skupščino KS.

Kot dokaz temu opozarjamo, da politične stranke predložijo nov seznam klubov Bošnjakov in Hrvatov v Domu narodov FBiH, iz katerih se volijo delegati v Dom narodov PS BiH, volivci pa s tem seznamom in volitvami nimajo zveze, s čimer je bila kršena njihova aktivna volilna pravica.

Torej, državljan Kovačević iz KS in FBiH lahko posredno voli le Bošnjake in Hrvate za Dom narodov preko kantonalne skupščine, ne pa tudi Srbov. Vlagatelj je diskriminiran, ker nima pravice voliti srbske delegate, za razliko od pripadnikov konstitutivnih narodov iz svojih entitet.

Kovačević je izpodbijal tudi možnost spremembe prebivališča kot modela za reševanje aktivne volilne pravice, ker lažno prebivališče je kaznivo dejanje, pa tudi neizvedljivo je.

Prav tako je opomnil, da je bil zgodovinski kompromis iz Daytona lahko sprejemljiv, ko je Dom narodov imel le omejene pristojnosti za zaščito vitalnih nacionalnih interesov, danes pa ima polne zakonodajne pristojnosti, zato je ključno, da so v njem zastopani vsi segmenti družbe, ne le konstitutivni narodi.

Glede Predsedstva BiH je vlagatelj Kovačević zahteval, da lahko vsi državljani BiH glasujejo za vse kandidate. Kot potrditev upravičenosti tega zahtevka lahko navedemo primere Slovenije, Hrvaške, Makedonije in Črne Gore, kjer so vse te države ena volilna enota pri izvolitvi predsednika države. Tako je volitev članov Predsedstva BiH predmet etno-teritorialne diskriminacije.

Sistem dodatno poudarja etnično pripadnost nad političnimi in drugimi opredelitvami, s čimer poglablja etnične delitve in slabi demokracijo. Med drugim je Kovačević navedel, da je potrebno zavreči argument, da BiH še ni pripravljena na večinsko demokracijo, pri čemer je poudaril, da obstajajo modeli delitve oblasti, ki ne izključujejo drugih državljanov.

Ni torej očitno, da gre za umetno ustvarjeno pravno situacijo, da bi vlagatelju bil odrejen “status žrtve”, kajti če bi Sodišče postopalo po zahtevku vlagatelja, s katerim izpodbija določbe Ustave BiH, potem bi njegov status žrtve bil potrjen, saj gre za politični sistem, določen z Ustavo, na katerega nima nikakršnega vpliva.

Glede na to je očitno, da gre za različno obravnavo v isti zadevi prebivalcev, ki živijo v entitetu FBiH, in prebivalcev, ki živijo v entitetu RS, kar je temeljna definicija diskriminacije.

Hkrati je jasno, da je laž, da je Kovačević v pritožbi izpodbijal odločbe o vsiljenih odločbah visokega predstavnika s konca leta 2022, saj je njegova pritožba vložena prej. Postavitev, ki smo jo prebrali v Sklepih, je povsem drugačna od pritožbe in prvostopenjske sodbe, zato je vprašanje, kateri motivi in razlogi so nagnali predsednika Sodišča in ostalih 15, da storijo to, kar je bilo storjeno.

In ni, da se ob predsedniku Sodišča Guyomarju že od prej niso vezale dvomi v nesistematično delovanje. Res je, da je bila prijava, ki je bila zoper njega vložena v Franciji v času, ko je bil na Vrhovnem sodišču, zavrnjena, ker ni bilo dokazov, da je storil kaznivo dejanje. Guyomar je bil takrat prijavljen, da je s subverzivnim delovanjem spodkopaval pooblastila francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja.

Ali bo evropsko pravosodje preizkusilo možnost korupcije v postopku sprejemanja Sklepov Velikega senata v zadevi Kovačević vs. BiH, še ostaja, da vidimo, a vsekakor je povsem jasno, da so ti Sklepi produkt pritiska tistih strani, ki jim Bosna in Hercegovina, urejena po evropskih vrednotah, ne ustreza, saj je v obstoječem sistemu najlažje spodkopavati ne le institucije, ampak tudi samo državo.

Evropsko sodišče za človekove pravice se je zaradi vsega navedenega očitno ukvarjalo s politizacijo pravice, nikakor pa ne z evropskimi vrednotami in človekovimi pravicami, med katerimi je tudi aktivna volilna pravica!