Izrael po volitvah: Je "Netanyahujeva čarovnija" izginila?

Rezultat septembrskih volitev v Izraelu je podoben prejšnjim aprilskim, zaradi česar so bile volitve v istem letu ponovljene – skoraj izenačeni desničarski Likud in liberalna koalicija Modro in belo, brez večinske podpore za katero koli od dveh največjih strank, celo s pomočjo zavezniških manjših strank.

Vendar pa so te volitve prinesle tudi nekaj novega, kar bo morda označilo začetek novega političnega obdobja v tej državi – poraz stranke Likud kontroverznega premierja Benjamina Netanyahua (31 sedežev v 120-članskem Knessetu) in zmaga opozicijske koalicije Modro in belo nekdanjega visokega častnika izraelske vojske, Bennyja Gantza (33 sedežev).

Netanyahu je javno priznal, da je njegov poskus oblikovanja desničarske vlade propadel. Prav tako je propadel njegov poskus vstopa v koalicijo s prvakom Gantzom, ki je ponudbo gladko zavrnil – končno je namreč dočakal zgodovinsko pomembno zmago. Takšna koalicija bi bila edini način, da bi Netanyahu ostal na oblasti. Vendar pa bo Gantz raje tvegal neuspeh oblikovanja vlade, kar bi vodilo v tretje volitve v istem letu, kot da bi delil oblast z Netanyahuom, ki ga je komajda premagal. Navsezadnje je Gantz bivši načelnik generalštaba, ki si ne more privoščiti, da bi mu nekdo govoril, kaj naj počne. Še posebej njegov politični tekmec Netanyahu. Toda verjetno bo kot nekdanji častnik poslušal svojega nadrejenega.

Netanyahujev poraz sam po sebi je tako presenetljiv in zgodovinski, da je njegov biograf Anshel Pfeffer napisal, da je "Netanyahuova čarovnija – izginila". K temu je deloma "prispeval" izraelski generalni tožilec, ki v svojih rokah trdno drži tri korupcijske primere proti Netanyahuu, ki ga kmalu čaka zaključno zaslišanje pred izdajo sodbe. Z volilnim neuspehom je Netanyahu izgubil upanje, da ga bo parlament zaščitil z dodelitvijo imunitete, ki bi mu zagotovila prostost kljub različnim "nedelam", ki se mu pripisujejo. V medijih se omenja tudi "posel", ki bi Bibiju omogočil imuniteto, če bi se umaknil iz boja za oblast.

Ponovno za mizo

V nedeljo popoldne bo izraelski predsednik Reuven Rivlin začel dvodnevna posvetovanja s strankami, kar je običajna procedura, ki bi morala na koncu privesti do oblikovanja vlade. Njegova naloga je, da do 2. oktobra med 120 novimi poslanci izbere kandidata, za katerega meni, da bo uspel odgovoriti vse večjemu izzivu oblikovanja vlade, ta pa se običajno izbere iz najmočnejše, zmagovalne stranke. Potencialni premier bo nato poskušal oblikovati vlado in sicer, glede na volilni rezultat, preko koalicij, ki jih bo na koncu odobril parlament.

Čeprav je Rivlin na prejšnjih volitvah ravnal enako, ko je izbral Netanyahua, vlada ni bila oblikovana, deloma zato, ker Likud ni imel večinske podpore, niti mu ni uspelo zagotoviti večinske koalicije, deloma pa zato, ker je Netanyahu menil, da bo s potezo razpustitve parlamenta na drugih volitvah dosegel bolj prepričljivo zmago, ki ga je v aprilu zgrešila – tveganje, ki se mu ni obrestovalo kljub strateško izvedeni predvolilni kampanji, v kateri je uporabil svojo najmočnejšo karto – prijateljstvo z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom.

Rivlin je pripravljen storiti vse, da bi se izognil aprilskemu scenariju, torej razpisu prisiljenih tretjih volitev v istem letu, vendar se zaveda teže in zapletenosti naloge. Če njegovemu kandidatu ne uspe oblikovati vlade v roku 6 tednov od imenovanja, lahko predsednik izbere drugega kandidata, kar daje upanje, hkrati pa podaljšuje agonijo in, kar je običajno za negotovost, ki jo prinaša boj za oblast – poglablja delitve in že prisotne zamere.

Ne odloča zmagovalec

Vendar pa že dolgo ugibajo, da bo ključno vlogo odigral sekularni ultranacionalist, nekdanji obrambni minister Avigdor Lieberman in njegova stranka Yisrael Beytenu, čeprav je osvojila le 8 sedežev v parlamentu. Liebermanova zavrnitev vstopa v koalicijo z Netanyahuom po aprilskih volitvah je Izrael stala novih volitev, vendar se je že prej izkazal kot človek, ki ni pripravljen na kompromise (leta 2014 je odstopil s položaja obrambnega ministra zaradi prekinitve ognja s Hamasom v Gazi). Ta neizpodbitni sekularist, ki meni, da bi se moral Izrael pridružiti EU in zvezi NATO (vsaj bil je takšnega stališča pred nekaj leti), se ostro upira koaliranju in kakršnemukoli zavezništvu z izraelskimi ultraortodoksnimi in na splošno verskimi strankami, pri čemer pa sanja (in dela na) ustvarjanju enotne nacionalne vlade.

Glede na obstoječi (in na novo poglobljeni) antagonizem med tamkajšnjimi političnimi strankami ter vse globljo deljenost političnih struktur in družbe, kljub enotnemu vrhovnemu cilju, ko gre za Izrael, obstajajo majhne možnosti, da bo Lieberman uresničil svojo vizijo enotne nacionalne vlade.   

Ravno tako, če se ne zgodi čudež... ki v resnici ni čudež, ampak politika – dovolj je, da noben kandidat za začasnega premierja (za oblikovanje vlade) ne osvoji 61 glasov podpore, in predsednik ima pooblastilo, da odloči v korist oblikovanja enotne nacionalne vlade, v kateri bi bili Netanyahu in Gantz primorani deliti premierski stolček na rotacijski osnovi.  

Izraelske stranke, ki so vstopile v Knesset, imajo v bistvu enak vrhovni cilj (razen pretežno arabske Skupne liste) – Izrael kot judovska država, vendar se razlikujejo v pogledu odnosa do Palestinske samouprave (Palestina kot država je delno mednarodno priznana), kjer na primer Gantzeva koalicija pristaja na mirovna pogajanja s palestinsko vlado, medtem ko Netanyahuov Likud to zavrača kot možnost, kar ponazarja Netanyahuova predvolilna pripojitev dela palestinskega ozemlja na Zahodnem bregu.  

Ironično, glavna karta je zdaj v rokah Skupne liste, ki jo sestavljajo štiri arabske stranke, njihov glas bo odločil zmagovalca – Gantza ali Netanyahua, kot tudi Liebermana, ki ima raje vlogo človeka iz ozadja, ki dela odločilne poteze in ima zadnjo besedo.

On je spomladi zavrnil vstop v koalicijo z Netanyahuom, vendar pa vsak letni čas pomeni spremembo temperature.