Poslednji dnevi Michaela Murphyja: Žalosten in porazen konec za veleposlanika, ki ni uspel palestinizirati Bošnjakov!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Ali veste, kdo je danes najbolj žalosten v Bosni in Hercegovini? Če ne štejemo tistih, ki so v poplavah izgubili najdražje in domove, je Michael Murphy najbolj žalostna oseba v naši državi.

Gre za veleposlanika, v katerem očitno tli resna žalost in trpljenje, ker njegov načrt palestinizacije in dušenja svobode Bošnjakov ni uspel, saj si Bošnjaki še danes upajo dvigniti glavo in reči NE napadom na Bosno in Hercegovino.

Ameriški diplomat, ki se zaveda, da nima več diplomatske perspektive in da bo v prihodnosti nabiral prah kot nekakšen pisarniški molj nekje v Ameriki, se je v zadnjih minutah svojega diplomatskega angažmaja odločil še enkrat obračunati z Bošnjaki.

Murphyju namreč ni problem, da so Bošnjaki v Rs statistična napaka, dejansko po številčnosti na ravni narodne manjšine, niti mu ni problem, da se v Rs poveličujejo vojne zločince in zanika genocid. Ni mu problem, da se tem Bošnjakom prepoveduje pravica do jezika in identitete, da jih skorajda ni v institucijah Rs.

Ni temu brezperspektivnemu diplomatu problem niti Dragan Čović, ki že vrsto let Bošnjakom ne dovoli uresničiti svojih ustavnih pravic v Čapljini in Stocu. Ni mu problem ta Čović niti, ko blokira plinovod Južna interkonekcija ali ko praznuje z vojnimi zločinci.

Res je, da se veleposlaništvo, ki ga vodi Murphy, redoma oglasi o vsem tem, vendar je zanimivo, da se s temi politikami nikoli ne odzove na način, kot se je danes odzvalo Klubu Bošnjakov v Domu narodov Parlamenta BiH.

In tu se vračamo v leto 2022, saj je danes več kot jasno, da je bil Murphy ustvarjalec največjega sistemskega udara na politične pravice Bošnjakov že iz globokega obdobja komunizma.

Zakaj je kompromitirani veleposlanik prve svetovne sile želel zadušiti bošnjaško domoljubno politiko, a na oblast pripeljati zveste in izsiljene kadre, smo takrat lahko le domnevali, danes pa lahko jasno rečemo, da je bil Murphyjev cilj oslabiti domoljubni blok in s tem začeti najresnejšo fazo rušenja Bosne in Hercegovine.

Danes ga vidimo nesrečnega in vznemirjenega, ker mu to ni uspelo, zato poskuša v stilu svojih pešakov iz Trojke satanizirati domoljubne stranke in delegate, ki so podčrtali rdeče črte in ne dovolijo, da se Bosna in Hercegovina spodkopava skozi njene institucije in sistem.

Sreča v nesreči za Bosno in Hercegovino je, da Murphy šteje zadnje dni svojega mandata v naši državi. Ne vemo, kakšen bo naslednji, ne vemo niti, kdo bo v administraciji, vendar upamo, da ne bodo tisti, ki so danes pisali protidiplomatski pamflet iz Veleposlaništva ZDA.

Tisto, kar vemo, je, da odhaja veleposlanik, ki je s skorumpiranimi in protibosanskimi politiki gradil oblast v Bosni in Hercegovini in nam lagal, da to počne zato, da bi Bosno in Hercegovino usmeril na evroatlantsko pot.

In potem nas v sistemu takšne oblasti prepričuje, da tudi če bo sprejet zakon o Ustavnem sodišču BiH po predlogu SDS-a, on ne bo sprejet v Predstavniškem domu. A v Predstavniškem domu večino imajo njegovi varovanci Dino, Nermin, Forto, Čović in Dodik.

Morda se je Murphy med mandatom vendarle preveč družil s člani kartela, da mu možganski vijugi delujejo v nasprotni smeri, vendar mora vedeti, da je domoljubna politika pravočasno razumela, v katero smer gre Murphyjeva diplomacija.

To kažejo tudi rezultati lokalnih volitev, pa tudi doslednost in vztrajnost probosanskih delegatov v Domu narodov, da za vsako ceno stojijo v bran državi. A ni dvoma, da bi vsako popuščanje in kompromisna rešitev vprašanja Ustavnega sodišča pomenila pot k dodatnemu in verjetno najresnejšemu rušenju Bosne in Hercegovine.

A Murphyja pozivam, da ohrani vsaj malo preostale diplomatske časti in da namesto agresorskega napada na domoljubno politiko, ki ji je Bosna in Hercegovina predvsem, mirno poslovi od naše države.

Želimo mu srečno pot, nestabilen let in da dolgo nabira prah v kakšni ameriški pisarni.

Nam pa ostaja, da se borimo s posledicami njegove diplomatske agresije na Bošnjake in vsiljene oblasti, ki jo pušča za seboj.

Reakcije tako oblasti kot njihovega diplomatskega mecena kažejo, da smo na pravi poti!