Sporočilo iz Strasbourga: Daytonski okvir ponuja prostor državljanski ideji in njenim kandidatom

Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru "Slaven Kovačević" ni ubila upanja v državljansko državo Bosno in Hercegovino. Ni ubila niti upanja v boj za državljansko državo, razen pri malodušnih. Še več, boj se nadaljuje.

Res je, da Sodišče ni sodilo, niti s sodbo ni predlagalo, da bi morala biti Bosna in Hercegovina ena volilna enota, ki bi izvolila enega predsednika ali v kateri bi vsi državljani volili vsakega od ponujenih kandidatov za predsedstvo BiH, kot se je ponekod pričakovalo od Kovačevićeve vloge.

In če bi Sodišče tako sodilo, to vsekakor ne bi pomenilo, da se bo sistem izvolitve državnega vrha spremenil po meri zagovornikov državljanskega načela. Ker vemo, da je izvajanje sodb bolj zapleteno delo kot njihovo branje.

Evropsko sodišče je namreč jasno sporočilo, da nima mandata spreminjati Daytonskega reda. Z drugimi besedami, Sodišče v Strasbourgu je sporočilo, da nima poguma predpisati spremembe ustavne strukture, ki je produkt vojne realnosti. Tiste vojne realnosti, v kateri se je Bosni in Hercegovini uspelo ubraniti pred dvojno agresijo.

Strasbourg je ostal na Daytonskem stališču o ravnotežju med etničnim in državljanskim. To ravnotežje ni le Daytonska kategorija. Odkar obstaja Bosna in Hercegovina kot moderna država, obstaja tudi ravnotežje med etničnim in državljanskim, sodelovanje, a medsebojno prerekanje obeh konceptov.

Če pogledamo temeljne dokumente Prve republike, kot je Deklaracija ZAVNOBiH, če pogledamo referendumsko vprašanje, ki je iznedrilo Drugo republiko, jasno na ravni koncepta opazimo prisotnost tako etnične kot državljanske komponente v ustavnem smislu.

Tri desetletja postdaytonske zgodovine so prinesla spremenljivo srečo privržencem etničnega in državljanskega koncepta. Nihalo se je za odtenek premikalo na eno ali drugo stran, odvisno od narave intervencij Visokega predstavnika.

Nikoli pa ni bilo narušeno osnovno ravnotežje. Do narušitve tega ni prišlo niti po zadnji sodbi Evropskega sodišča. Še vedno obstajajo realne možnosti za krepitev tako ideje etnične delitve BiH kot možnosti za krepitev ideje državljanske BiH.

Medtem se dogaja resnično življenje, in bitke se vodijo vsakodnevno, pa tudi skozi volilne cikluse. Zato bi si vsi, ki dajejo prednost državljanskemu konceptu, morali s sebe stresti plašč malodušnosti ter spoznati, da tekma še zdaleč ni končana.

Treba bi torej spoznati, da nas Strasbourg napotuje na boj znotraj daytonskega sistema, ki morda ni enakopraven, a vendarle daje priložnosti, še posebej ko gre za sam izbor državnega vrha.

Zato izbor državljanskega kandidata v predsedstvo BiH ostaja vprašanje ključnega pomena, zlasti ko gre za izbor kandidata H.

(M.T.)