Priznavanje genocida: Kaj zahodne politične elite še ne vidijo

• Priznavanje genocida deluje kot instrument in strategija v rokah predsednikov dveh sosednjih držav, Srbije in Hrvaške, kot sredstvo hegemonije in ekspanzionistične politike do Bosne in Hercegovine.

• Ameriški veleposlanik za človekove pravice David Scheffer: „Predsednika dveh držav, Vučić in Milanović, sejata laži o genocidu v Srebrenici…“

Napisal: Fuad Đidić

V intervjuju za CNN je David Scheffer, nekdanji ameriški veleposlanik za človekove pravice, v pogovoru s Christiane Amanpour v petek govoril o političnih motivih zanikanja genocida v Bosni in Hercegovini.

Na vprašanje slavne novinarke o Vučićevih razlogih za zanikanje se je Scheffer spomnil tudi hrvaškega predsednika Zorana Milanovića, ki prav tako z enakim žarom, kljub gori pravnih dokazov, pravi veleposlanik, zanika genocid v Srebrenici.

Veleposlanik Scheffer, kot izjemen poznavalec genocida v Srebrenici, pravi, da ta „dva največja voditelja na Balkanu sejata laži o genocidu“. Prav tisti, ki zanikajo genocid, so bodisi velike nevedneži, bodisi to zanikanje uporabljajo za doseganje vpliva in pridobivanje glasov med lastnimi volivci, je izjavil veleposlanik Scheffer.

Vendar pa veleposlanik Scheffer opozarja, da pri omenjenih voditeljih ne gre le za zanikanje genocida in politično manipulacijo genocida. Zanj je najbolj sporno – zanikanje pravne kvalifikacije genocida, zanikanje Resolucije OZN, sprejete maja lani, pa tudi Zakona o prepovedi zanikanja genocida.

Dejanja, ki izhajajo iz zanikanja genocida, so „alarmantna“, saj rušijo temelje mednarodnega pravnega, pa tudi domačega reda, kar je po oceni veleposlanika – „grožnja stabilnosti države“.

Istega dne, ko smo poslušali ta intervju CNN-a, so se na portalih pojavili grafiti, tako v angleščini kot v latinični pisavi „Edini genocid na Balkanu je bil proti Srbom“, ki so 11. julija osvanili v Knez Mihailovi ulici, v strogem središču Beograda.


Slogan v strogem središču Beograda

To je bilo jasno sporočilo svetu, ki je upravičilo vse, kar je ameriški veleposlanik izjavil pri Christiane Amanpour o obstoju politično motiviranega zanikanja genocida, tako s strani srbskega kot hrvaškega predsednika.

Vendar pa je veleposlanik Scheffer ob tej priložnosti dejal – le polovico resnice, drugo polovico pa je le namignil ali pozabil povedati. Ta slogan iz Beograda, ki so ga „Ženske v črnem“ na več mestih v Beogradu prebrisale, je spomnil, ali celo napovedal pravo in popolno resnico o zanikanju genocida.

Kaj nam pravzaprav razkriva analiza omenjenega „beograjskega grafita“ in kaj je tista druga polovica „prešuštvane“ resnice o pravih motivih zanikanja genocida?

Zanikanje genocida ni le moralna deviacija šovinistične politične pameti v državah, ki jih vodita omenjena dva voditelja, niti ni le „boj za glasove“ v populističnem volilnem telesu, kot je dejal veleposlanik Scheffer.

Prav tako v tem zanikanju ni vsa bistvo tega, kar v resnici na eni strani razmišlja Srbska pravoslavna cerkev (SPC), na drugi strani pa del katoliškega klera pri Hrvatih, kot tudi njihove nacionalne akademske elite, bodisi znotraj laboratorijev SANU ali HAZU.

To je veliko, veliko več.

Za to dobro preračunano strategijo izkrivljanja narativa se skriva kapitalni vložek.
To je pravzaprav promocija ekspanzionistične politike do BiH, ali drugače povedano, krepitev politike hegemonističnih pretenzij do BiH.

Ta politika hegemonije ali teritorialnega prisvajanja za interese bodisi „velike Srbije“ ali interesov „velike Hrvaške“ doseže vrhunec v dobro znani, srditi obrambi „etničnega“ kot izključnega načela ustavne ureditve države. Zato te politične elite s „sodelavci v BiH“ smatrajo svoje največje zmago v razveljavitvi sodbe „Kovačević“, ki je odpirala upanje, ne le za novo in drugačno vizijo države, temveč tudi za dosledno uporabo Zakona o zanikanju genocida.

Priznanje resnice o genocidu v Bosni bi zagotovo politično pretreslo Srbijo ali Hrvaško – podrlo bi tamkajšnje mite o „čisti rasi“, „nacionalni čednosti“ in „nacionalni nedolžnosti“, kot tudi porazilo lažni narativ, da je bil genocid ali združeni zločinski podvig „velik zločin“, domnevno, le odgovor na vojaške aktivnosti „bosanskih muslimanov“.

Nesporno pa je eno: „zanikanje genocida“ deluje kot instrument hegemonije „srbskega sveta“ ali kot instrument „velike Hrvaške“.

Kljub razlikam v primarnem političnem izhodišču, od koder prihajata Vučić in Milanović, med njima paradoksalno najdemo velik nivo soglasja in zvestobe fašističnim ideologijam Miloševića ali Tuđmana.

Vučić je z izjavami o „stotih muslimanih za enega Srbina“ v celoti potrdil ideološko zvestobo Miloševićevemu fašizmu, medtem ko je Milanović z izjavami o „milu in parfumu“ sugeriral potrebo po „čiščenju muslimanov“, in skozi ta figurativni slogan v celoti potrdil lastno doslednost Tuđmanovi ideologiji „ekstremnega rasizma do muslimanov v Bosni“ (veleposlanik Peter Galbraith, „Diplomatski dnevnik“, avgust 1995.).

Ne glede na to, kako se kasneje branijo pred pomenom teh „težkih izjav“ in se izogibajo lastni politični odgovornosti pred evropsko javnostjo, oba voditelja doslednost v zanikanju genocida dokazujeta z zanikanjem Resolucije o genocidu v Srebrenici iz maja 2024. leta, s čimer pošiljajo sporočilo, da se – nikakor ne odrečejo kontinuiteti v ideologiji „čiščenja muslimanov“ Bosne.


Scheffer pri Christiane Amanpour

Veleposlanik Scheffer, pa tudi celotno zahodno politično mišljenje, pa je spregledalo, da se za zanikanjem genocida v Bosni skrivajo pravzaprav nevarni politični cilji srbsko-hrvaškega ekspanzionizma in obsedenost z golo delitvijo Bosne in Hercegovine. Od tod ta dosledna privrženost zanikanju genocida, ker to za voditelje Srbije in Hrvaške predvsem pomeni ohranjanje lastnih kolonialnih ambicij v BiH.

Priznanje genocida bi povzročilo močan potres zlasti v Srbiji, saj bi zahtevalo „nacionalno katarzo“ in tudi obveznost „denacifikacije“ politike in „denacifikacije“ javnega mnenja ter spremembe v izobraževalnem sistemu.

Priznanje genocida prav tako prinaša spremembo strategije o „veliki Srbiji“ in spremembo strategije „srbskega sveta“. Samo razmišljanje o opustitvi zanikanja genocida je danes v Srbiji ali v Republiki srbski – kot „vroče železo“, kateremu se nihče ne upa približati niti za milimeter.

Tudi sam Dodik je v tem smislu večkrat izjavil: „Priznavamo Srebrenico kot 'velik zločin', vendar nikakor kot 'genocid'.“ S priznanjem genocida bi se začelo izgorevanje mita lastne „rasne čistosti“ in s tem politike rasne nadmoči, po kateri so Bošnjaki „sekundarni državljani“, za katere je lahko namenjen le „apartheid“.

Veleposlanik Scheffer, pa tudi celotna zahodna politična elita, bi se morali zavedati popolne resnice in pravih razlogov za zanikanje genocida. To je ekspanzionistična politika Srbije in Hrvaške, ki je svoj drugi skriti izraz našla v zanikanju genocida.

V nevarnih časih, v katerih danes živimo, „priznanje genocida“ ni le moralni ali človeški akt, kot ni le zgolj metafora ali simbol za spravo in medsebojno odpuščanje. Ob tej 30. obletnici genocida v Srebrenici je pomembno poudariti, da priznanje genocida ni nikakršna simbolična zahteva, temveč temeljni pogoj za celovitost, varnost in stabilnost Bosne in Hercegovine.

Zahod bi to moral razumeti.