Popis v Črni Gori: Nadaljevanje radikalne propagande v službi ustvarjanja države konstitutivnih narodov

Napisala: Nevena Kovačević

Popis v Črni Gori se je uradno začel v nedeljo, po dveh preložitvah.
Čeprav so predstavniki opozicije le tri dni pred začetkom popisa pozivali k bojkotu, češ da niso izpolnjeni pogoji, predvideni s sporazumom, ki so ga podpisali s premierjem Milojkom Spajićem, so po zadnji preložitvi sledile drugačne izjave.

Po sporočilih, ki implicirajo, da je bila preložitev za samo tri dni dovolj za izpolnitev prejšnjih neizpolnjenih pogojev, so vse opozicijske stranke državljanom poslale pozive, naj namesto prej napovedanega bojkota vendarle sodelujejo pri popisu in se svobodno izrazijo.

Ustvarja se vtis, da državljanska opozicija ni razmišljala o tem, ali bi njihove nagle odločitve lahko prispevale k krepitvi nezaupanja državljanov v celoten proces. Opozicijski poslanci se niso vprašali, ali bi njihove kalkulantske spremembe stališč lahko za posledico imele odločitev dela državljanov, da ne sodelujejo v procesu, ki mu že mesece sledijo številne kontroverze.

Čeprav se dogovor med oblastjo in opozicijo glede popisa poskuša predstaviti kot rezultat dobronamernega dialoga in doseganja kompromisa v korist države in državljanov, vse, čemur smo bili priča v preteklih dneh, kaže, da so odločitve o popisu plod političnih iger in strankarskih kalkulacij, ne pa bistvenega soglasja.

Izostale so pojasnitve predstavnikov opozicije o tem, kaj se je zgodilo z domnevnimi pripadniki BIA, za katere so trdili, da so bili angažirani v Upravi za statistiko, kako so rezultati popisa, s katerimi se mesece hvali velikosrbska propagandna elita na čelu z Aleksandrom Vučićem, nenadoma postali preteklost, zakaj bi jim morali verjeti, da je njihovo formalno sodelovanje pri izvajanju nadzornih mehanizmov zadostna garancija legitimnega popisa.

Vprašanje je tudi, kako je proces, ki ga je pripravila vlada Dritana Abazovića, mesec dni po izvolitvi nove vlade postal predmet zgolj statistike, brez prostora za zlorabe, in ga izvaja vlada, katere nadzorniki so četniški vojvoda Andrija Mandić in ostala rusko-srbska agentura, v nasprotju z vsemi priporočili evropskih partnerjev in nevladnega sektorja. Jasno je, da je zgodba o dialogu končana v trenutku, ko so se z izključitvijo predstavnikov civilnega sektorja pogajanja o popisu zožila na medstrankarska srečanja ob prisotnosti predstavnikov nacionalnih svetov manjšinskih narodov, z namenom, da bi se izognili temam o preložitvi popisa na pomlad ter izločitvi vprašanj identitete in drugih sprememb popisnih listov.

Kako funkcionalni bodo nadzorni mehanizmi, uvedeni na zahtevo opozicije, bodo pokazali rezultati popisa, vendar je očitno, da je Milojko Spajić v sodelovanju s koalicijskimi partnerji zelo spretno odigral igro z opozicijo, pri čemer je simuliral željo po dialogu in pomiritvi napetosti. Resnica pa je povsem drugačna.
Za Spajića je umik popisa z dnevnega reda pomembnejši od kakovosti samega procesa, manjšinski podporniki njegove vlade pa so privolili v vsa prelaganja in domnevne popuščanja na račun opozicije, ker se očitno ne bojijo, da bi jim novouvedeni mehanizmi pokvarili že dolgo načrtovane rezultate.

Vloga opozicije

Eno od aktualnih vprašanj je tudi, ali bo opozicija prevzela odgovornost v primeru morebitnih zlorab in scenarija delnega bojkota, ki bi kot posledica opozicijskega kalkuliranja šel na roko velikosrbskim propagandistom, nasprotno pa bi bil najslabša možnost, s katero bi se, zavestno ali nezavedno, prispevalo k nadaljnjemu rušenju državljanskega značaja države ter podžiganju narativa o radikalnih črnogorskih nacionalistih.

Glede na delovanje opozicije v zadnjih treh letih ni težko uganiti odgovora – namesto prevzemanja odgovornosti bo opozicija v primeru omenjenega scenarija posegla po prehodu iz vloge zmagovalca-nadzornika v vlogo žrtve politične prevare, na katero jo je zvabil aktualni premier.

Isto predstavo smo gledali tudi takrat, ko je Demokratska stranka socialistov manjšinsko podprla vlado Dritana Abazovića, pri čemer se je hvalila z zmago državljanske in proevropske opozicije, ki je s sprejetjem nezaupnice vladi Zdravka Krivokapića uspela ohraniti nacionalne interese.

Le nekaj mesecev kasneje je opozicija, ki je dušila državljanski odpor, dala Abazoviću proste roke za podpis tako imenjene temeljne pogodbe s Srpsko pravoslavno cerkvijo, da bi po tajnem dejanju, ki sta ga izvedla Abazović in patriarh Porfirije, za kar so bili znaki opozarjati že dneve vnaprej, po povzročeni škodi, sprožila postopek za izglasovanje nezaupnice Abazovićevi
vladi, z obtožbami, da je izigrala zaupanje Demokratske stranke socialistov.

Objektivno gledano, Abazović nikoli ni skrival, da je podpis temeljne pogodbe ena njegovih prednostnih nalog, kar v praksi pomeni, da del opozicije, ki je dal manjšinsko podporo njegovi vladi, ni bil prevaran.

Opičeni z željo po vrnitvi na oblast, so Abazoviću omogočili podpis pogodbe, s katero se poleg predaje verskih objektov in kulturno-zgodovinske dediščine, Srpski pravoslavni cerkvi dajejo neustavna pooblastila, ki to versko skupnost postavljajo nad državo. Opozicijske stranke plačujejo svoje kalkulacije, pomanjkanje strategije popisa, ki bi povzročila preložitev procesa na pomlad, ter zagotavljanje mehanizmov za preprečevanje agresivne propagande, bi lahko zagotovo povzročilo nov upad podpore v prihodnjih volilnih ciklih.

Nadaljevanje dezinformacijske propagande in zagovarjanje ustavne redefinicije državne ureditve Radikalna propaganda, ki jo v glavnem izvajajo provladni mediji pod nadzorom Aleksandra Vučića, pa tudi obskurni portali, kot sta IN4s in Borba, ki, čeprav nista registrirana v Črni Gori, že leta aktivno izvajata rusko-srbsko propagando z jasnimi elementi sovražnega govora, se je nadaljevala tudi po uradnem začetku popisa.

Širjenje dezinformacij

Celo dejstvo, da bodo volitve v Srbiji potekale čez deset dni, ni ustavilo misijonarjev velikosrbskega propagandnega stroja.

Analize Digitalnega forenzičnega centra kažejo na vsakodnevno plasiranje lažnih novic, s katerimi se s ponarejanjem podatkov s prejšnjih popisov, revizionističkim izkrivljanjem zgodovinskih dejstev ter poglabljanjem narativa o statusu ogroženih Srbov v Črni Gori, že mesece poskuša zanikati obstoj črnogorskega naroda in črnogorskega jezika.

V zadnjih dneh so še posebej aktualna vprašanja jezika in uporabe cirilice, ki je v nasprotju s tendencioznimi zapisi propagandnih glasil v enakopravni uporabi s latinico, kar je zagotovljeno z Ustavo in potrjeno v praksi.

Eden najbolj opaznih primerov samovoljnega in neetičnega poročanja je vsekakor članek portala Euronews, v katerem novinar, brez navedbe virov, navaja trditve o vrnitvi srbskega jezika v uradno uporabo in šolske programe po izvedenem popisu, čeprav je s 13. členom črnogorske ustave jasno opredeljena uradna uporaba srbskega jezika, ki ima enak status kot jeziki, ki jih uporabljajo pripadniki manjšinskih narodov.

Nevarni dezinformaciji sta posledica zagovarjanja ustavne redefinicije, ki jo je začel predsednik skupščine Andrija Mandić z nedavno izjavo za Večernje novosti, nadaljevali pa njegovi sodelavci iz nekdanjega Demokratskega fronta.

V omenjeni izjavi je Mandić navedel, da bo, če bodo rezultati popisa pokazali, da več kot polovica državljanov govori srbsko, sprožil dialog o razglasitvi srbskega za uradni jezik, s čimer je impliciral začetek pobude za spremembo ustave.

Čeprav je ta izjava služila kot mig uradnemu Beogradu – da se v Črni Gori vse odvija po načrtu, so Mandićevi kolegi to tezo zelo resno vzeli, zato smo včeraj lahko prebrali napoved predsednika občine Nikšić Marka Kovačevića o spremembi državne himne.

Popisne želje Vučićevih služabnikov, se zdi, ne skrbijo prav veliko ne oblasti ne opozicije.
Vsa zgodba o popisni propagandi je nenadoma postavljena v ozadje, pod pretvezo pomiritve napetosti.

Dejstvo, da s sodelovanjem političnih akterjev v propagandnih dejavnostih kršijo določbo popisnega sporazuma o prepovedi sodelovanja političnih strank v popisnih kampanjah, se v celoti ignorira. Tisti, ki si upajo opozoriti na poguben vpliv propagande in neustrezne pogoje za izvajanje popisa, se samodejno uvrščajo med, kot je dejal premier Spajić, rigidne posameznike.

Nekdanja skupina ekstremistov je torej danes skupina rigidnih posameznikov, sestavljajo pa jo državljanke in državljani, predstavniki kritično usmerjenih medijev, civilnega sektorja – vsi kritični glasovi, ki jim molk ob nacionalšovinističnih propagandnih izlivih ter izvajanje procesa v nasprotju s priporočili stroke ni lastno.

Čeprav so napovedi o ustavni redefiniciji Črne Gore v tem trenutku razumljene kot fiktivno blebetanje predstavnikov rusko-srbske agenture, ne smemo spregledati dejstva, da je prav njihov vodja, četniški vojvoda na čelu zakonodajne veje oblasti, v enem letu pa jih glede na koalicijski sporazum čakajo ministrska in veleposlaniška mesta.

Prav tako ne smemo zanemariti podatka, da so skoraj vsi subjekti, ki danes sestavljajo strukture oblasti, politična imenovanja dobili zaradi zvestobe Srpski pravoslavni cerkvi, zato je število rok, ki bi v skupščini podprle pobudo o spremembi ustave, negotovo, kljub statuarnim načelom posameznih strank.

To, da bi sprememba členov, ki se nanašajo na jezik, pismo in državne simbole, po dvotretinski večini v skupščini zahtevala tudi referendumsko potrditev v obliki podpore najmanj tri petine državljank in državljanov, ne pomeni, da škodljivih namenov tistih, ki bi iz Črne Gore naredili južno pokrajino srbskega sveta, ne bi smeli problematizirati. Samo zagovarjanje ustavnih sprememb je namig na preoblikovanje državnega značaja, skozi tendenco, da se narodni Srbi razglasijo za konstitutivni narod, Črno Goro pa namesto državljansko državo spremenijo v državo narodov.

Na nevarnost javnega izkazovanja takšnih namenov ter sprožanja pobud, ki spodbujajo strah in negotovost ne le pri narodnih Črnogorcih, temveč tudi pri pripadnikih manjšinskih narodov, s postavljanjem pod vprašaj njihovega z Ustavo jasno opredeljenega statusa, smo opozarjali tudi po predsedniških volitvah, ko sta sedanja predsednik Jakov Milatović in premier Milojko Spajić
trdila, da bosta po parlamentarnih volitvah zagotovila dvotretinsko skupščinsko večino.

Pisali smo, da je upravičeno verjeti, da namen takšnih napovedi niso reforme, ki vodijo k napredku na evropski poti, temveč nekatere drugačne pobude, ki bi lahko bile plod koalicijskega sodelovanja s koalicijo Za prihodnost Črne Gore. Črnogorska opozicija se na žalost nikakor ne nauči ničesar iz lastnih napak. Morda bi bilo namesto trdno iztegnjene roke proti nekdanjemu Demokratskemu frontu, politično pametneje prisluhniti stališčem stroke, tako imenovanih rigidnih posameznikov, od katerih so Milojko Spajić in Milan Knežević tako vneto branili opozicijske poslance, s katerimi so pred kratkim izmenjevali najhujše obtožbe in zavračali vsakršno sodelovanje.

Toda časi se spreminjajo, posledice kalkulantskih iger pa trpijo izključno državljani. Z obravnavanjem državljank in državljanov kot poslušnikov, ki so dolžni brezpogojno slediti strankarskim odločitvam, je opozicija prispevala k ustvarjanju neugodnega popisnega okolja.

Dejstvo, da je popis v Črni Gori daleč od statističnega vprašanja, potrjujejo tudi številne fotografije popisnic, objavljene na družbenih omrežjih, pa tudi lažne ocene popisnih rezultatov, ki so del dezinformacijske kampanje, katere uporabniki družbenih omrežij so aktivni udeleženci. Dokler nas propagandna glasila in predstavniki političnih strank zasipajo s sporočili, ki predstavljajo odprt pritisk na svobodno izražanje in s molkom dajejo legitimnost propagandnim kampanjam, proces popisa ni mogoče šteti za legitimnega.

Dokler ne bomo prepričani, da bo zadovoljstvo Andrije Mandića zaradi doseženega dogovora z opozicijo ostalo na ravni neuresničene sanje, čigar potek in zaključek vnaprej poznamo, bodo dvomi v regularnost popisa upravičeni.

Ostaja grenak priokus zaradi sodelovanja opozicije pri zmanjševanju popisa na zgolj igro narodnega preštevanja, iz katerih rezultatov, kakršni koli že bodo, bodo partijski vojaki pobirali lastne točke, dodatno obesmislili cilje državljanskega odpora in boj za ohranitev državljanske in sekularne državne ureditve.