Polusvetu poluinteligentov!

Ni minilo dolgo časa od nove svinjarije MD – v režiji DL – s katero se bomo vsi zabavali, da se oni ne bi rabili ukvarjati z resnimi temami. Rezervne policijske enote bi se morale najprej bati Srbi v RS. To bi, če nič drugega, po dogodkih na Trgu Krajine ali Trgu David Dragičević, moralo biti jasno tudi najbolj neumnemu človeku v tem delu Bosne in Hercegovine. Med Srbi v RS se bo pojavilo 1000 kdo-ve-kakšnih likov, legalno oboroženih s puškami, z pooblastili, ki niso le v nasprotju z Ustavo BiH, evropskimi konvencijami o človekovih pravicah ter Zakonom o kazenskem postopku BiH... ampak tudi z zdravo pametjo, še posebej v delu, ki predvideva možnost „legendiranja“ oziroma skrivanja identitete, ko delujejo kot informatorji ali prikriti preiskovalci, z možnostjo odvzema prostosti osebi, če obstajajo znaki suma, da je storila kaznivo dejanje in če obstaja kakršen koli razlog, naveden v Zakonu o kazenskem postopku RS... Za koga, a proti komu bo delalo teh 1000 – sprva 100-200 oseb, kot je rekel človek z najbolj urokljivimi očmi na svetu – ostaja videti, vendar je že na prvi pogled, ne glede na to, kako urokljivo je, jasno, da bodo migranti (ki jih v RS sploh ni) njihova zadnja skrb... 

Kakorkoli že, vsi dobronamerni v tej državi bi se morali končno začeti skrbeti ne le, zakaj se vse pogosteje govori o „ne daj Bože“ in „daj Bože“. Predolgo se molči o tem, da je vojna edina dovolj velika tančica, s katero bi se lahko skrili vsi lopovščini, kraje, ropi, proneverbe, nevložene obtožnice, nevložene kazenske ovadbe in neprocesuirana nedela proti državi, družbi, državi in (vsem) narodom. In to je le ena stvar, ki bi nas morala skrbeti. Druga, neprimerljivo resnejša je dejstvo, da očitno ni načina, da bi se zbrala koalicija zainteresiranih oseb, ljudi, organizacij... kogar koli in česar koli, ki bi se (za)ukvarjali s povečanjem eksistenčnega minimuma, volilnega cenzusa in koeficienta inteligence namesto števila oboroženih ljudi in puškinih cevi, proračunov, pavšalov, rednih in izrednih prihodkov proračunskih uporabnikov, davkov, parafiskalnih dajatev... 

Zakaj je tako težko zbrati bošnjaško koalicijo ali vsaj koalicijo za Bosno zainteresiranih strank (ta pojem „pro-bosanski“ me iz tira vrže)? Je problem v tistih, ki jo zbirajo: 1. Zato, ker je SDA do sedaj izneverila zaupanje vseh strank in partij, ki so kdaj koli koalirale z njo na katerikoli ravni in v katerem koli kapacitetu, zato nihče noče biti (ponovno) prevaran? 2. Zato, ker so predstavniki SDA v tej koaliciji liki, s katerimi nihče noče imeti nobenega opravka? 3. Zato, ker nihče ni prepričan, v kaj se dejansko spušča, kaj ga v tej koaliciji čaka in za kaj bi lahko bil (so)odgovoren? 4. Zakaj so se njegovemu očetu na poziv odzvali vsi – tudi tisti, ki so ga imeli radi, in tisti, ki ga niso – ali je morda 5. problem v samem BI in najužem krogu njegovih sodelavcev? Na primer... AO, AS, ŠDŽ... ali svetovalcev, ki jih je v amanet pustil svojemu nasledniku v Predsedstvu, združenih le po enem pravilu, za katerega sem včeraj slišal: „prijatelj družine“(?!)? 

Ali pa je problem v tistem, okoli česar bi se ta koalicija morala zbrati. 

Namreč, koalicija se – če je potrebno pojasnilo – zbira okoli nekoga ali okoli nečesa. Kar se prvega tiče, v konkretnem primeru ni okoli koga, kar se tiče drugega... tam je situacija neprimerljivo bolj zapletena. Namreč, na kratko, in da bi se (koalicija) zbrala okoli nečesa, je potrebno, da jo zbere „nekdo“, tega pa, kot smo že ugotovili, nimamo. Tudi vprašanje „zakaj nimamo“ ni posebej težko: vodja (koalicije) bi moral (vsaj) z vizijo biti (vsaj) sto let pred najboljšim med tistimi, ki jih zbira, da jih vodi, in nikakor ne sto let za najslabšim med njegovimi privrženci... 

Odgovor na vsa zgoraj postavljena vprašanja je: Da... je... zato! 

Dva (koalicijska) poskusa, in sicer BH-blok in SDA-jev poziv k široki povojni koaliciji, sta neposredno in vzajemno destruktivno usmerjena drug proti drugemu, brez (vsaj) kakršnega koli znaka, da bi se lahko dogovorili, da bi eni vladali na eni, drugi pa na drugi ravni in s tem vsak posebej ali vsi skupaj pokazali resnično in iskreno zanimanje za dobrobit države in naroda. Ampak ne...! Primitivni partikularizem, zaščita lastnih interesov in (o)vlad(avanj)e proračunov sta preča od kakršne koli državotvorne zgodbe. 

Etnonacionalno zbiranje, mobiliziranje in uniformiranje ter nekakšno kolektivno identificiranje, katerih temelji, razlogi ali namen niso jasni niti najbolj gorečim nacionalistom, še posebej pa tistim, ki se individualno nimajo s čim drugim opredeliti kot z narodom – eksistenčno popolnoma nepomembna skupina nekakšnih dejstev... Izmislili smo si velikosti, jih posvetili v moralne, politične in nacionalne vertikale... poluinteligente, ki so kot standard uvedli primitivni redukcionizem, poistovetenje zamisli z idejami, ljudi s funkcijami in funkcij z avtoriteto, sreče z materialnim stanjem in materialno stanje z uspehom... poistovetenje kraja rojstva s hišno vzgojo, vzgoje z izobrazbo, izobrazbe z akademskim nazivom, nazivov z učenostjo, in učenosti z manirami... narodov z narodi, narodov s političnimi organizacijami, političnih organizacij s strankami, in strank z narodi, z vsemi in vsakim moškim, žensko in otrokom, rojenim v družinah, ki jih niso izbrali, od staršev, ki jih – prav tako – niso mogli izbrati, so dobili imena, ki so jim lahko všeč ali ne... in zaradi vsega tega, česar niso mogli izbrati, se lahko zlahka znajdejo v situaciji, ko je njihovo življenje v nevarnosti (za to priložnost bomo zanemarili dejstvo, da so si to situacijo sami izbrali)... Promovirali smo izmišljotine v resnice, nato pa jih zaščitili kot dogme, ki jih ne le ni dovoljeno preizpraševati, ampak jih jih ni dovoljeno niti izgovoriti... gotovo, vse to nas bo stalo preveč: prišlo bo do glave tako strankam kot (njihovim) narodom, pa tudi nam, ki smo se tam le znašli. 

Da ne ostanem nedorečen ali nejasen: politika, ki temelji na zgoraj navedenih premisah – in vsa politika v Bosni in Hercegovini je takšna – je pogubna do mere, da meji na kolektivni samomor. In v tem kolektivnem samomoru bi bili Bošnjaki ponovno največje žrtve. Zakaj? Ne zato, ker so najštevilnejši, ampak zato, ker so v vsej tej nacionalni in nacionalistični zgodbi najmlajši, najneizkušenejši in najbolj izgubljeni... vendar je to še vedno posebna in ločena zgodba.

Toda... Ali obstajajo na bosanskohercegovski ali vsaj bošnjaški politični sceni brezgrešni, popolni ali idealni politični akterji? Ne! Ali obstajajo takšni posamezniki? Ne! Ali obstaja kakšna politična organizacija, ki ima moč, da se sooči z lastnimi pomanjkljivostmi, jih v rekordnem času odpravi in se vrne v politično življenje očiščena in umita? Ne! Ali obstaja kdo na bh-politični sceni, ki je pripravljen za splošno dobro, za dobrobit naroda, iz katerega prihaja, za medstrankarsko usklajevanje... umakniti se iz politike? Ne! Torej... Neuradni volilni slogan iz leta 2014, pa do neke mere tudi iz leta 2018 – izvolimo manjše zlo! – je žal postal grenka resničnost.

Ali ni čas, četrt stoletja in več po tem, ko smo začeli to zgodbo, da jo podvržemo kakšni recenziji, lekturi in korekturi, da si vsaj sebi priznamo, da smo in kje smo grešili, da se kritično soočimo z realnostjo, s problemi obremenjeno sedanjostjo in negotovo, a nimalo lepo prihodnostjo...? Ali ni čas za sklic kakšnega „bosanskega sabora“, osvobojenega osebnih, strankarskih, ideoloških in vseh drugih dogem, in kljub vsej manjkavosti vseh in vsakogar na politični sceni v Bosni in Hercegovini, kompleksnost in nujnost situacije narekuje, da vse to zanemarimo in zberemo nekaj, če ne zaradi drugega, potem zaradi preprečitve gotovih in pričakovanih negativnih posledic njenega nezbiranja.