Politika Slobodana Miloševića ima pomladitev v Črni Gori

Piše: Adrijan Vuksanović / AntenaM

V teh dneh poteka intenzivna medijska in paramedijska kampanja proti meni, zaradi čestitke, ki sem jo poslal ob dnevu zmage in domovinske hvaležnosti ter dnevu hrvaških braniteljev. Do sedaj sem vedno čestital vse državne praznike Črne Gore in Republike Hrvaške. To bom počel tudi v prihodnje, ne glede na žalitve in grožnje, ki jih prejemam.

Vojna na Hrvaškem se ni začela z Olujo, temveč se je z Olujo končala. Oluja ni vzrok, temveč posledica. Vsaka vojna ima nedolžne žrtve in v tem je ena njenih tragedij, največji krivci pa so tisti, ki so jo začeli. Politika Slobodana Miloševića, ki v Črni Gori doživlja svojo pomladitev, je povzročila ogromno število žrtev v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu. Najbolj je nazadovala sama Srbija in njen narod.

Hrvaška vojska ni bombardirala Kruševca, Čačka ali Beograda, ni prestopila srbske meje, temveč obratno. Državljani Republike Srbije so s cvetjem pospremili tanke t.i. JLA na osvajalske pohode na mednarodno priznano Republiko Hrvaško. Po štirih letih izganjanja, ubijanja in maltretiranja nesrbskega prebivalstva na območju t.i. Krajine in po tem, ko je srbsko vodstvo zavrnilo vse mirovne ponudbe (vključno z nakaradnim načrtom Z-4), je imela Hrvaška naravno, legitimno in legalno pravico, da osvobodi svoje ozemlje in prinese svobodo svojim državljanom.

Za vsako spoštovanje je 10.000 Srbov, ki so branili svojo domovino Hrvaško pred agresorjem iz Beograda. Uspeh vojaško-redarstvene akcije Oluja je preprečil, da bi se v zaščiteni coni Bihać zgodila še ena Srebrenica in še en genocid.

V teh dneh, ko Hrvaška praznuje osvoboditev pred velikosrbsko agresijo, vidimo dvoličen odnos posameznih politikov iz Črne Gore do RH. Rade volje na uradnih srečanjih izražajo hvaležnost Hrvaški zaradi njenega več kot partnerskega obnašanja in izjemne pomoči pri integracijskem procesu proti Evropski uniji, poudarjajo, kako želijo graditi najboljše sosedske odnose, a ji obenem odrekajo pravico do obrambe svojega naroda in ozemeljske celovitosti, osvoboditev pa imenujejo zločin.

Tako se ne prispeva k krepitvi meddržavnih odnosov, temveč se demonstrira hinavščina in neiskrenost.

Vsem tistim, ki pravijo, da mi ni mesto v vladi zaradi stališč, ki jih izražam, poudarjam, da nisem pripravljen žrtvovati vrednot hrvaškega naroda zaradi ministrskega mesta. Tisti, ki odrekajo Hrvatom pravico do svobode in lastne države, niso moje družbe. Ne vstopa se v oblast s tistimi, ki na dan, ko srebreniške matere pokopavajo svoje otroke, organizirajo koncert v isti Srebrenici. Mirne vesti se odpovedujem takšni oblasti in je ne potrebujem.

Hrvaški narod dobro razume Črno Goro, saj se ta danes sooča s politiko, s katero se je Hrvaška soočala v devetdesetih letih. HGI ostaja zvest svojemu nacionalnemu bistvu in svoji Črni Gori. To so kategorije, o katerih se ne pogaja.

*(Avtor je predsednik HGI in poslanik v Skupščini Črne Gore)