Politika, ekonomija, demografija: Čaka Macronova reforma tudi preostalo Evropo?

Napisal Armin Sijamić

---

V zadnjih dneh se v Franciji odvijata politična in pravna drama, ulice pa so prizorišče spopadov med policijo in nezadovoljnimi državljani. Odločitev Emmanuela Macrona, da bo do leta 2030 postopoma zvišal starostno mejo za upokojitev s 62 na 64 let, s čimer je obšel parlament, ni le odločitev, ki posega v delovno-pravne odnose, temveč je to odločitev, ki se nanaša na pravno in ustavno materijo, demografijo, politiko in celoten ekonomski sistem, pa tudi na medije, kar je specifično za Macrona in tamkajšnje novinarje.

Glede na to, da je Francija največja država Evropske unije, ni dvoma, da se bo enak ali podoben model uporabil tudi drugod, če se bo pojavila potreba. Francijo tedne pretresa politična kriza. Predsednik Macron se je soočil z demografskimi in ekonomskimi trendi v državi ter se odločil zvišati starostno mejo za upokojitev s 62 na 64 let. Največji del francoskih parlamentarcev in velik del sindikatov delavcev se je ostro odzval. Jasno jim je bilo, da je to le uvod v nove prakse in nikakor končna rešitev problema. Nasprotniki tega zakona niso bili le proti temu, da Francozi kasneje gredo v pokoj, ampak so bili proti, ker se francoski socialni sistem postopoma nadomešča s liberalnim kapitalizmom ameriškega tipa, v francosko politiko pa se uvaja ekonomska racionalnost kot dejavnik, s katerim ni kompromisov, oziroma da država vse manj skrbi za državljane. Spomnimo, do leta 2010 so Francozi odhajali v pokoj pri 60 letih.

Državljan Macron

Preden se lotimo reforme, ki je povzročila politično krizo v državi, se na kratko dotaknimo tudi odnosa Macrona in medijev, saj je ravnanje francoskih medijev v zvezi s to krizo zelo specifično in pomembno. Del medijev se je znašel v neprijetnem položaju, ko se je Macron odločil izkoristiti ustavno možnost in vsiliti pokojninsko reformo, zato je urednik znamenitega časopisa Le Monde diplomatique Serge Halimi zavrnil udeležbo na počastitvi njegove matere Gisele Halimi, ki jo je organiziral predsednik na dan, ko je napovedal, da bo pravica do splava postala del ustave. Halimi ostro nasprotuje pokojninski reformi in predsednika v svojem članku prejšnji teden imenuje »človek, ki je proti ljudem«. Takšen odnos ne bi bil čuden, saj so francoski mediji zelo ostri do nekaterih odločitev vlade, če ne bi bilo nekoliko bizarno članka iz leta 2017, v katerem je Le Monde diplomatique skupaj s plejado drugih medijev podprl Macronov vzpon na oblast.

»Medijski kandidat«, kot je bil Macron poimenovan in kot se imenuje članek, nakazuje, da je malo znani bančnik iz Rothschildove banke tisto, kar Francija potrebuje, in da lahko ohrani državo kot »liberalno in socialno« ter evroatlantsko usmerjeno. Čeprav je v članku težko opaziti, s čim in kako je relativno neznani politik v kratkem času pridobil lastnike in urednike francoskih medijev, bi se dalo sklepati, da je ta spodobni in sposobni mladi bančnik in investitor tisto, kar Francija potrebuje.

V kratkem času je bil ustvarjen voditelj, ki v svojem drugem mandatu vodi državo mimo parlamenta in izvaja liberalni kapitalizem v meri, ki je za Francoze prevelika. V omenjenem članku prejšnji teden Halimi piše, da se je Macron odločil zmanjšati sredstva šolam, bolnišnicam in upokojencem, medtem ko se načrtuje podvojitev proračuna vojske v obdobju od 2017. do 2030. leta. V izjavi za AFP je dejal, da bo pokojninska reforma najbolj prizadela ženske, ki opravljajo najtežja dela. V teh dneh je Macron počastil njegovo mater zaradi boja za pravice žensk.

Kdo bi lahko pričakoval tak razplet?

Ekonomija in politika

Z uporabo zakonske procedure, znane kot 49-3, je Macron izognil glasovanju o pokojninski reformi v spodnjem domu francoskega parlamenta, saj tam ni imel večine. To je povzročilo bes dela parlamentarcev, sindikatov, medijev, državljanov... Vendar pa je Macronovo stališče, da pokojninski sistem države ne more prenesti toliko upokojencev, ki živijo vse dlje, medtem ko se rojeva vse manj ljudi. Macron trdi, da je pokojninski sistem pred kolapsom, če reforma ne bo izvedena, in ena od njegovih ključnih točk v reformi francoske ekonomije je bila pokojninska. Parlamentarci levice in desnice niso imeli takšnega stališča. Macronu in vsiljevanju odločitve so se uprli vodja levice Jean-Luc Melenchon, desničarka Marine Le Pen, vodja komunistov Fabien Roussel, eden njegovih strankarskih kolegov pa je odločitev označil za politično »giljotino«.

Drugi so dejali, da je to Macronov udarec na demokracijo in na večinsko voljo državljanov, ki so izbrali parlament. Poslanci so vprašali, zakaj denar za upokojence ni bil vzet iz drugih proračunskih postavk. Menijo, da je reforma nepoštena do delavcev, še glasnejši pa so v obsodbi vsiljevanja zakona. Sodelavci vlade so predlagali zamenjavo vlade, vendar ni bilo dovolj glasov za njeno rušenje. Še preden je Macron »prepotegnil« reformo, so se zgodili protesti po vsej državi, del njih pa je bil nasilen.

Uhapšenih je bilo več deset oseb. Sindikati so začeli s stavko. Napovedani so novi protesti in novi stavki, Macron pa sporoča, da od reforme ne bo odstopil. S prenehanjem dela so grozili iz sektorja transporta, odvoza smeti, proizvodnje energije in drugi.

Primer Evropi

Dogajanje v Franciji so pozorno spremljali po vsej Evropi. Macron ni bil deležen obsodb, je pa dobil podporo iz nekaterih držav, na primer iz Španije, od koder je levičarski minister sporočil, da je ta reforma nujna. Ta solidarnost z Macronom ni presenetljiva, saj se sooča, skupaj z mediji, ki so ga podpirali, s postopnim odmiranjem tradicionalnih strank (socialistov in privržencev Charlesa de Gaulla) ter pojavom radikalnih desnih in levih strank. Celo Macron je ustanovil stranko pred svojo prvo predsedniško tekmo, s čimer je poskušal s programom zadovoljiti tako desnico kot levico. Podobni proces je zajel tudi Španijo s strankami Podemos, Ciudadanos in Vox, proti katerim tradicionalne stranke (socialisti in ljudska stranka) vse težje najdejo odgovor. Francoska pokojninska reforma je morda pokazatelj, kam gre Evropa, če ne bo prišlo do sprememb, ki jih bodo prinesle stranke, ki ne pripadajo tradicionalnim političnim silam.

Znano je, da ima Francija razvito imigracijsko politiko in je dovoljevala načrtovano priseljevanje iz svojih nekdanjih kolonij. Vendar pa so demografski trendi ogrozili desetletja dela francoskih demografov. Zato ni težko sklepati, da bodo druge države, še posebej tiste, ki se soočajo z velikim padcem prebivalstva, sledile Macronovim stopinjam, odpor državljanov pa bo manjši kot v Franciji, ki ima močne sindikate. Spomnimo se opozorila nekdanjega italijanskega premierja Silvia Berlusconija, da njegova država ne bo mogla izplačevati pokojnin.

Zato bi Macronova reforma lahko imela dolgoročne posledice za Francijo in Evropo, še posebej v času ekonomske krize in pomanjkanja novih politik, ki ponujajo vzdržne rešitve. Odločitev francoskega predsednika, da vsili nepriljubljeno odločitev, govori tudi o pomembnosti vprašanja demografije, oziroma nujnosti ukrepanja. Način, na katerega je to izvedel, in možnost, da za takšno odločitev stoji njegovo ideološko prepričanje, je drugo vprašanje, ki je enako pomembno kot sama reforma.