Politična Сіnaloa in El Chapo iz Laktašev: Ali je Dodik begunec pred pravico ali pravosodje in policija beži pred njim!?

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

V svetu kriminalnih imperijev in političnih spletk je zgodba Joaquína "El Chapa" Guzmána, legendarnega vodje meksiške kartela Sinaloa, postala sinonim za moč, korupcijo in sposobnost, da se leta izmika pravici. Daleč od mehiških puščav, v srcu Balkana, v Laktaših pri Banjaluki, se pojavlja lik, ki po mnenju mnogih deli podobne lastnosti: Milorad Dodik, človek, ki že desetletja dominira na političnem prizorišču entitete Republika srbska, pa tudi na državni ravni Bosne in Hercegovine.

Toda medtem ko je El Chapa ščitila mreža podkupljenih uradnikov, se postavlja vprašanje – kdo in kako ščiti "El Chapa iz Laktašev"? In še pomembneje, ali bo morala Bosna in Hercegovina čakati na zunanji pritisk, podoben tistemu, ki so ga ZDA izvajale na Mehiko, da bi končno soočila svojega močnika s pravico?

Tako kot El Chapo, ki je s podkupovanjem in izsiljevanjem obvladoval mehiške oblasti, je Milorad Dodik zgradil sofisticirano mrežo vpliva znotraj pravosodnega in policijskega aparata Bosne in Hercegovine. Eden od dokazov, da Dodik nadzoruje tožilstvo, je stavek, ki ga je izrekel glede izvolitve glavnega tožilca BiH Milanka Kajganića: "Če ne boste izvolili Kajganića, lahko postavite trnje na vrata tožilstva."

Ta izjava je bila javna demonstracija potrebe po nadzoru nad institucijo, ki bi morala v idealnem svetu biti neodvisna in preganjati tiste, ki kršijo zakon, vključno s samim Dodikom. Kajganić po teh trditvah postaja ključni igralec v Dodikovem sistemu, ki zagotavlja, da tožilstvo ostane zvesto ne pravici, temveč Dodiku.

Toda Dodikova moč se ne konča pri tožilstvu. Obstajajo resni znaki, da on, neposredno ali preko svojih zaveznikov, nadzoruje tudi del sodišča Bosne in Hercegovine. Skozi mrežo dolžnikov, prijateljev in političnih zaveznikov si je Dodik zagotovil, da odločitve znotraj sodišča pridejo prej do njega, kot pa da se v celoti uskladijo znotraj institucije. Ta nadzor ni vedno ekspliciten, a je učinkovit – sodniki, ki se zavedajo političnih pritiskov in posledic, pogosto delujejo previdno, ko gre za primere, ki zadevajo Dodika ali njegov krog.

Popoln paravan za policijske agencije

Policijske agencije, kot je Državna agencija za preiskave in zaščito (SIPA) ali entitetne policijske sile, so prav tako pod Dodikovim vplivom, bodisi preko neposredne lojalnosti ali preko mreže dolžnikov. Čeprav je tožilstvo BiH izdalo nalog za Dodikov pripor zaradi obtožb o napadu na ustavni red, aretacije izostajajo. Razlog? Policijske sile delujejo kot Dodikova zaščita, namesto kot zaščita reda in miru. Minister za notranje zadeve RS, Siniša Karan, je javno izjavil, da "nihče iz vodstva RS ne bo aretiran", s čimer je potrdil, da MUP RS služi kot ščit, ne kot organ, ki izvaja zakon.

Hkrati je bilo to sporočilo popoln paravan za policijske agencije na ravni BiH, da sploh ne pomislijo na aretacijo Dodika, pod izgovorom povečanega tveganja, kar je dejansko prenesena scena ekranizacije načina, kako so mehiške policijske agencije ponarejale pregon Sinaloe.

In naj bo jasno, ne glede na to, ali gre za entitetni ali državni policijski aparat, Dodikova mreža ni omejena na srbsko etnično linijo, celo upam si trditi, da je njegova podpora globlja v delih aparata, ki ga sestavljajo hrvaški in bošnjaški kadri.

Trenutna situacija v Bosni in Hercegovini postavlja ključno vprašanje: ali Milorad Dodik beži pred pravosodno-policijskim aparatom, ali pa ta aparat beži pred njim? Dokaz, da Dodik ni v klasičnem begu, leži v njegovem javnem nastopu. On ne beži v senco kot El Chapo, ki se je leta izogibal aretaciji s skrivanjem v gorovjih Sinaloe.

Nasprotno, Dodik je prisoten – potuje v tujino, drži tiskovne konference, celo praznuje rojstni dan v Palači Republike srbske pod zaščito policije. Ko je Interpol zavrnil izdajo mednarodne tiralice zanj, je Dodik to izkoristil kot dokaz svoje nedotakljivosti, potoval je v Izrael in Rusijo brez strahu pred aretacijo.

Na drugi strani pravosodni in policijski aparat deluje paralizirano. Nalog za Dodikov pripor obstaja, vendar je njegova izvedba praktično nemogoča brez politične volje in koordinacije, ki bi morala privesti do aretacije.

Medtem Dodik nadaljuje s provokacijami, napoveduje vzporedne institucije, kot sta sodišče in tožilstvo RS, ter javno grozi. Ta situacija nakazuje, da pravosodni sistem ne samo da ne preganja Dodika, ampak mu omogoča nemoteno delovanje, mu uhaja s poti, medtem ko institucije ostajajo ujetnice mreže strahu, korupcije in političnih pritiskov.

Ali bo potreben pritisk ZDA?

El Chapo se je leta izmikal pravici zaradi korupcije znotraj mehiških oblasti, vendar je njegova končna aretacija leta 2016 posledica močnega pritiska Združenih držav Amerike, ki so nudile obveščevalno in operativno podporo. Bosna in Hercegovina se nahaja v podobni situaciji.

Ameriška revija Foreign Affairs je nedavno objavila analizo, v kateri trdi, da ima Zahod pravno in politično osnovo, da ustavi Dodika, celo po ceni zaostrovanja, saj bi pasivnost vodila do de facto odcepitve Republike srbske. Vendar medtem ko mednarodna skupnost, vključno z EU in OHR, kaže odločnost z besedami, konkretne akcije izostajajo. EUFOR, ki ima mandat za ohranjanje varnosti, do zdaj ni signaliziral pripravljenosti na neposredno intervencijo v primeru Dodikove aretacije, s čimer prepušča breme že tako oslabljenim domačim institucijam.

Pritisk ZDA, podoben tistemu v primeru El Chapa, bi lahko bil ključen. Ameriški veleposlanik Michael J. Murphy je že prej nudil močno podporo visokemu predstavniku Schmidtu, vendar trenutna administracija kaže manjšo angažiranost, kar Dodiku daje prostor za manevriranje. Brez močnega zunanjega pritiska se bosanskohercegovski pravosodni in policijski aparat težko odloči za aretacijo Dodika, še posebej zaradi strahu pred politično in varnostno zaostrovanjem.

Povzeto, Milorad Dodik, podobno kot El Chapo, vlada skozi mrežo lojalnosti, strahu in korupcije. Njegov nadzor nad tožilstvom, deli sodišča in policijskimi silami mu omogoča, da se izmika pravici, medtem ko pravosodni aparat beži pred spopadom z njim. Medtem ko Dodik nadaljuje s provokacijami državnih institucij in mednarodne skupnosti, Bosna in Hercegovina ostaja v pat poziciji, čakajoč na trenutek, ko bo politična volja – domača ali mednarodna – prevladala.

Ali bo potreben pritisk ZDA, da se "El Chapo iz Laktašev" privede pravici? Verjetno da. Brez zunanjega impulza bo Dodikova mreža še naprej ščitila, medtem ko bo pravosodni sistem ostal nemočen pred njegovo močjo. Medtem pa vprašanje ni samo, ali Dodik beži pred pravico, temveč koliko časa bo pravica bežala pred njim. In kakšno ceno bo zaradi vsega plačala Bosna in Hercegovina!