Politična odgovornost nad posameznikom: Za primerom Marina Vukoje stoji Čovićev politični okvir in Trojkino 'kompromisno' ravnanje

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Ustavno sodišče BiH bo na eni od prihodnjih sej obravnavalo prisotnost sodnika tega organa Marina Vukoje na koncertu Marka Perkovića Thompsona. Vendar medtem ko poteka polemika o samem dejanju in morebitni odgovornosti, se vprašanje politične odgovornosti tistih, ki so ga predlagali in izvolili, skorajda ne odpira. In prav tu tiči bistvo problema.

Izjava podpredsednika FBiH Igorja Stojanovića, da “to ni bilo vprašanje imenovanja Vukoje, ampak vprašanje, ali imamo v danem trenutku dovolj sodnikov”, paradoksalno ponazarja politiko “damo, kar imamo” – pristop, pri katerem je kvantiteta pomembnejša od meril in vrednot. Takšna logika zmanjšuje institucije na tehnično zapolnjevanje, zanemarja težo in simboliko funkcije sodnika Ustavnega sodišča.

Nenehna probosanska politika, ki pogosto “drži vodo, dokler mojstri ne odidejo”, dejansko ostaja brez dolgoročnega koncepta in odločnosti. Medtem HDZ in SNSD utrjujeta svoje položaje, realizirata projekte tam, kjer imata nadzor, in jasno artikulirata svoje cilje. Trojka ostaja v obrambi, brez pripravljenosti na politični rez, ko je to potrebno, zato vsi tokovi na koncu vodijo v eno smer – na škodo države BiH.

Vodja HDZ BiH Dragan Čović že leta gradi narativ, ki uravnotežuje med evropsko retoriko in toleriranjem spornih zgodovinskih in ideoloških simbolov. Njegov nastop na RTV Herceg-Bosne z geslom “roka stran od Hrvatov” je dodatno razgalil politični položaj, s katerega nastopa. Vendar je legitimno vprašanje, ali takšen model politike dolgoročno res ščiti interese Hrvatov v BiH ali jih zapira v ozek strankarski okvir.

Posebej problematična je odprta podpora koncertom Marka Perkovića Thompsona, čigar nastopi so večkrat sprožili obsodbe zaradi uporabe ustaške ikonografije in nostalgije do Neodvisne države Hrvaške. Ko se javno hkrati poziva na “evropske vrednote”, takšna podpora ne more ostati izven politične odgovornosti.

Če se že vodi razprava o imenovanjih, legitimnosti in vrednostnih opredelitvah, potem bi doslednost narekovala, da se preispita tudi politični zavezništvo s Čovićem. V demokratični družbi zavezništva niso le matematična kategorija, ampak so tudi moralna.

V nasprotnem primeru polemika ostaja selektivna, osredotočena na posameznika, medtem ko politična arhitektura, ki ga je rodila, ostane nedotaknjena. In brez soočenja s to arhitekturo je težko govoriti o resnični institucionalni in vrednostni obnovi države.

To mora Trojka razumeti, pa tudi vsaka prihodnja oblast, če želijo državo Bosno in Hercegovino v polnem pomenu besede.