(Za)četniki na poti v EU

(Patria) - Predsednica RS Željka Cvijanović ali ne spremlja dnevnih novic, ali ne razume preprostih in jasnih sporočil, ki prihajajo iz EU. Očajan je njen današnji poskus, da bi se tudi ona obračunala z visokim predstavnikom v BiH Valentinom Inzkom, ki je dal rok treh mesecev, da NSRS umakne priznanja, ki jih je podelila obsojenim vojnim zločincem.

Lažje je (za)četniško glumiti domoljubje, čeprav je v nasprotju z osnovnimi civilizacijskimi vrednotami, kot pa državljanom razlagati, zakaj bo dražji električni tok, ali bog ne daj, skrbno analizirati sporočila, ki jih domačim politikom pošiljajo predstavniki EU.

Na vprašanje o Inzkovi zahtevi do NSRS je Delegacija EU „opomnila“, da je sprejemanje konkretnih korakov k izboljšanju okolja, primernega za spravo, z namenom premagovanja dediščine vojne, eden od 14 ključnih prioritet iz Mnenja Evropske komisije o prošnji BiH za članstvo v EU.

„Poveličevanje vojnih zločincev, revizionizem in zanikanje dobro dokumentiranih in utrjenih dejstev o vojnih dogodkih, vključno z vojnimi zločini, je v nasprotju z najosnovnejšimi evropskimi vrednotami,“ so navedli iz Delegacije EU v BiH.

Ni obramba in poveličevanje vojnih zločincev problem samo Željke Cvijanović in aktualne oblasti v RS. Če poslušate opozicijske voditelje, spoznate, da je to zaželjen politični narativ, ki v celoti podpira trditve Visokega predstavnika, da srbskemu narodu težko breme krivde nalaga NSRS, ki odlikuje vojne zločince.

Nikjer Inzko ni rekel, da obstaja kolektivna odgovornost narodov, nasprotno, jasno je pokazal na politično in institucionalno odgovornost tistih, ki so dobili mandat, da odločajo v imenu državljanov RS. To, da se z aktualno oblastjo glede odnosa do zločincev strinja tudi opozicija, ne pomeni, da je to moralno in upravičeno.

Prav zborovska podpora politikov vojnim zločincem najbolj škodi srbskemu narodu, tisti večini, ki nima diplomatskega potnega lista, s katerim bi se lahko prosto sprehajala po Evropski uniji.

V Nemčiji so se po zločinih, ki so bili storjeni v njenem imenu med drugo svetovno vojno, našli dovolj pogumni in modri politiki, ki so s poklonom žrtvam in priznanjem, da so se zločini zgodili, sneli okove kolektivne odgovornosti s celotnega naroda.

Na žalost v RS še vedno prevladuje prepričanje politikov, da bodo več profitirali kot četniki kot pa kot reformatorji, ki bodo spoštovali civilizacijske vrednote.

Lažje in bolj donosno je, vendar samo za njih, saj s tem, ko BiH držijo stran od Evropske unije, v resnici ne želijo končnega obračuna s kriminalom, ali še huje zanje, odvzem lastnega udobja, v katerem objektivno uživa tudi opozicija. Zakaj bi kdo jedel sendvič in čakal vlak po vzoru švedske ministrice, ko se lahko vozi v najdražjem audiju.

Ampak vrnimo se k temi, niso vsi Srbi četniki in pika. Dokaz za to je tudi podpredsednik SDP Vojin Mijatović, ki brez težav stvari v BiH imenuje s pravim imenom. Morda politično še ni profitiral, a človeško je, in zato je treba živeti za dan, ko bodo ljudje, kot je on, odločali v imenu državljanov BiH. Ni Vojin drugačen samo zato, ker priznava, da se je v BiH zgodil genocid, to je nekoč trdil tudi Milorad Dodik, ampak zato, ker je pripravljen tudi znotraj svoje politične stranke kritizirati vsako nedoslednost, zavedajoč se, da se proti fašizmu in kriminalu pod njegovim plaščem lahko bori samo s trdnimi načeli ali vztrajnostjo. BiH ne potrebuje Evrope, ampak Evropa in NATO potrebujejo vse nas.

Vse drugo je ohranjanje plemenskih skupnosti, ki ne pripadajo sodobnemu svetu in ki bodo spet kdaj svoje probleme reševale izključno s prelivanjem krvi.