Plenkovićev manever: Zovko kot ščit, Južna interkonekcija kot breme

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Ameriški pritisk za sprejetje Zakona o Južni plinski interkonekciji Republika Hrvaška - Bosna in Hercegovina decembra letos je prišel v najneprimernejšem času za vladajočo stranko HDZ in premierja sosednje države Andreja Plenkovića.

Soočen s tem, da kmalu odhaja ameriška administracija, katere je bil ljubljenec, pa tudi z nacionalnim interesom najmočnejše sile sveta, se je Plenković v zori kampanje za predsednika Hrvaške znašel v resnem političnem slepem ovinku.

Potencialno breme izdaje hrvaških interesov v Bosni in Hercegovini bi namreč predstavljalo resno breme v poskusu Dragana Primorca (HDZ), da nasledi Zorana Milanovića na mestu predsednika Republike Hrvaške.

Soočen z novo ameriško realnostjo in potrebo odhajajoče administracije, da zaključi zakonodajni proces glede nacionalnega interesa Južne interkonekcije, je moral Plenković hoditi po žici, da se ne bi zameril strateškemu partnerju na globalni in političnemu pobratimu Draganu Čoviću na regionalni ravni.

Hrvaški premier je v Banjaluki, v gosteh pri Miloradu Dodiku, sporočil tisto, kar si Dragan Čović najmanj želi slišati: “Tudi naš strateški interes je, da se ta projekt realizira. Naša pozicija je, da bo struktura podjetja na strani BiH v vsakem primeru takšna, da so v njej zastopani tudi Hrvati kot konstitutivni narod, tu ni nikakršnega dvoma, kar pomeni tudi Federacijo BiH. Verjamemo, da se bo našla rešitev, ki je lahko in mora biti sprejemljiva vsem, plin pa je tu, da ga mi pripeljemo do meje BiH in da deluje v transportnem sistemu”.

Mediji v Hercegovini, ki niso pod nadzorom HDZ-ja, so to izjavo razumeli kot prst v oko Draganu Čoviću, zaradi česar se je kampanja Dragana Primorca znašla v težavah, saj brez podpore Čovićevega HDZ-ja in glasov iz BiH težko premaga Milanovića.

Za reševanje Plenkovićevega ugleda, HDZ-ja RH in Primorčeve kampanje je bilo potrebno nekaj, kar bi odmevalo daleč nad notranjimi odnosi na Hrvaškem, torej bi poenotilo konzervativne in desno usmerjene volivce glede vprašanj, “o katerih ni razprave”.

Služil je namen Željana Zovko, saj njene izjave, ne glede na to, kako intelektualno prozorne so, po pravilu razvnamejo sceno in odnose na relaciji BiH - Hrvaška, pa tudi znotraj države. PR menedžerji Plenkovićevega HDZ-ja so se potrudili, da je njena izjava z nekega srečanja maja letos prišla v javnost, mediji pa so opravili ostalo delo.

Tako je bila propagandna sporočila iz predvolilne kampanje pred parlamentarnimi volitvami na Hrvaškem predelana in je popolnoma služila kot ščit, ki bo preusmeril pozornost s zgodbe o Južni interkonekciji in Plenkovićevem stališču, hkrati pa sprostila pot Draganu Primorcu, da računa na glasove hrvaških državljanov BiH.

“Zahvaljujoč predsedniku Plenkoviću in zahvaljujoč temu, kar je storil za nas, je Svet ministrov dosežen, vendar še vedno imamo velik cilj. Kaj je naslednje, predsednik Plenković, kaj nam morate dostaviti? Predsedstvo v Bosni in Hercegovini,” so bile besede ključnega pomena za menedžerje kampanje HDZ-ja.

Brez namere, da podcenjujem agresivni ton izjave, kar od Zovko ni več presenečenje, je jasno, da je bila predpostavka o potencialni reakciji javnosti in politike BiH dobro narejena, zato je bil medijski prostor zasut z reakcijami, analizami in komentarji.

Kar je prav tako nesmiselno, saj ima vsaka izjava Zovko skupni imenovalec v hegemonistični politiki Hrvaške, ki sega od Tuđmana in se ne konča s Plenkovićem, zato je nujno, da predvsem v Sarajevu razumejo, da je Zovko dvorska norčevka in da se nanjo “ne prižigajo”, ker dvorske norčevke govorijo po potrebi in ne po razumu.

V iste namene je služila zgodba o potnih listih članov družine Bakira Izetbegovića, tako kot lahko Željana Zovko že danes ali jutri izstreli nov verbalni projektil, da zaposli javnost.

In namesto odgovora bi se javno mnenje Bosne in Hercegovine moralo osredotočiti na vprašanja, ki so resnično vitalna za nas v tej državi. Kajti dvorske norčevke so le zabavljači, ki ščitijo kralja in nič več.