Platforma za mir ali kapitulacija pred Čovićem: Evropa se ne začenja s skenerjem lističev, temveč z enakimi pravicami za vse!

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Stranke, ki so v petek, 9. maja, podpisale dokument z naslovom Platforma za mir in ga predstavile kot ključ do deblokade evropske poti Bosne in Hercegovine, so v bistvu kapitulirale. Kapitulirale pred Draganom Čovićem, vodjo HDZ-ja, ki so mu v obupnem poskusu, da bi ga prepričali k podpisu, ponudili veliko koncesijo, zavito v evropsko embalažo.

Kot vedno, je hudič v podrobnostih. Peti prioritet te platforme se nanaša na reformo volilne zakonodaje, v tej točki pa je vsebovan ves politični cinizem tega dokumenta.

„Reforma volilne zakonodaje, v skladu s sodbami Ustavnega sodišča BiH in Evropskega sodišča za človekove pravice, ter nadaljnje pospešene dejavnosti z namenom zagotavljanja pravičnega in preglednega volilnega procesa, tako da se na splošnih volitvah 2026. leta proces glasovanja izvaja z uporabo volilnih tehnologij (skenerji volilnih lističev, oprema za avtentikacijo dokumentov itd.) in ob upoštevanju sprejetih priporočil ODIHR-ja, GRECO-ja in Evropske komisije.“

Na prvi pogled deluje evropsko in tehnično natančno. Toda že vrstni red, v katerem so navedene pravne instance – najprej sodbe Ustavnega sodišča BiH, šele nato Evropskega sodišča za človekove pravice – razkriva politično prioriteto zadovoljiti Čovića, šele nato Evropo.

Tako so predstavniki Trojke (SDP, Naša stranka, Narod i pravda), NES-a, BHI KF-a, Naprijed-a in opozicije iz RS (SDS, PDP, Lista za pravdu i red) v trenutku, ko BiH potrebuje odločen korak k demokratični ureditvi države (kar je bistveni predpogoj za članstvo v EU), naredili zavestno in globoko problematično napako, saj so se strinjali, da v sporazum vključijo sodbo Ljubić – čeprav je bila ta sodba že izvedena in zaključena, kot je to izrecno dejal tudi visoki predstavnik Christian Schmidt.

„Zame je primer Ljubić pravno gledano končan,“ je izjavil Schmidt.
Ta sodba se nanaša izključno na Dom narodov Federacije BiH, ne na Predsedstvo, in nikakor ne more biti osnova za širšo prekompozicijo volilnega sistema po etničnem ključu. Kljub temu se že leta uporablja prav v ta namen kot osnova za zahteve HDZ-ja po „legitimnem predstavništvu“, kar v praksi pomeni zapiranje politične scene po etničnih šivih.

Z vključitvijo Ljubića v sporazum se Trojka zavestno strinja s selektivno uporabo pravice, ali kot radi rečejo, „ni pošteno, da drugi Hrvatom izbirajo člana Predsedstva“! Dejstvo, da npr. pripadniki Bošnjakov in Hrvatov v Republiki srbski niti ne morejo biti kandidati, je v tem trenutku manj pomembno za obe Trojki, natančneje, tudi to je težko vprašanje.

Zato tukaj ne gre za implementacijo evropskih standardov, temveč za cementiranje želja Dragana Čovića. Zgodbe o skenerjih, digitalizaciji, vse to je dekor, ki naj bi zamaskiral politično trgovanje. Tehnologija namreč ne rešuje osnovnega vprašanja, ali bodo državljani BiH glasovali kot posamezniki z enakimi pravicami ali kot člani kolektiva pod nadzorom nacionalnih voditeljev.

Zato bi morala biti prioriteta jasna: najprej sodbe iz Strasbourga, nato vse ostalo. S Čovićem bi bilo treba enkrat za vselej razčistiti, ne delati novih koncesij, kot so to doslej počeli tudi s SNSD-jem, zdaj pa nikakor ne morejo spraviti bagrov, da bi ga pometli iz oblasti, ker so mu prej dali vse vzvode, tako da je bager ostal brez goriva.

Kot so napovedali že sami podpisniki, in kot je spretno opazil tudi sam Dodik, so težka vprašanja izostala. Ko pa se težka vprašanja preskočijo, ostane le prikrit dogovor z najnižjim skupnim imenovalcem, v tem primeru interesom HDZ-ja.

Če so Trojke resnično za evropsko pot, potem ne morejo pristajati na „refrome“, ki služijo izključno temu, da HDZ obdrži svojo politično hegemonijo. Evropa se namreč ne začenja s skenerjem volilnega lističa, temveč z enakimi pravicami za vse.