Ali imami plačajo članarino IZ ali demokratična klerokracija

Napisal: Edin Urjan Kukavica

---

Bosanski muslimani imajo osrednjo, vertikalno, hierarhično nadrejeno, a tudi podedovano institucijo Islamsko skupnost; institucijo iz 19. stoletja, ki jo je zasnovala, ustvarila in slovesno odprla okupatorska Avstro-Ogrska, potem ko se je osmanska Turčija, rešujoč, kar se je še rešiti dalo izpod sultanata, umaknila iz največjega dela Evrope in prepustila bosanske, srbske, bolgarske, madžarske, albanske, grške in vse druge muslimane v nekdanjih evropskih provincah na milost novim okupatorjem in vladarjem. Če zanemarimo celoten seznam diskvalificirajočih zgodovinskih dejstev, na čelu s tistim, da gre v osnovi za okupatorski konstrukt, sposobnost Islamske skupnosti, da je prešla skozi vsa burna in težka obdobja, različna zgodovinska pretresanja, politične režime in nešteto oblasti in vladarjev... govori v prid trditvi, da je sčasoma postala in kljub vsemu še vedno je najpomembnejša bošnjaška institucija. 

Vendar se ni treba izogibati resnici, sledijoč negativnemu družbenemu položaju Bošnjakov v vseh zgodovinskih in političnih okoliščinah, je bila Islamska skupnost (vedno) v položaju in situaciji, da s svojim znatnim delom in kapacitetami služi aktualni oblasti. Ta oportunizem, ki ga je Islamska skupnost kot institucija gojila do vsakega političnega modela od Avstro-Ogrske do danes, ne sme – niti ni – sam po sebi nekaj slabega. Dokaz za to je »preživetje« muslimanov v Bosni in Hercegovini v bistveno drugačnem kapacitetu kot v vseh drugih nekdanjih osmanskih deželah.
Medtem se je situacija spremenila, mi pa se te spremembe ne zavedamo. Bošnjaki niso več muslimani, niti muslimani – narod in verska skupina – ki so v situaciji, da se borijo za kulturno in versko avtonomijo. Danes so Bošnjaki pomemben dejavnik v oblasti in vladanju Bosni in Hercegovini... prvič v zgodovini so sami v situaciji, da odločajo o svoji usodi in nimajo potrebe, da se komurkoli po katerem koli osnovu prilagajajo in dvorijo, da bi preživeli. Tega dejstva se ne zaveda niti večina Bošnjakov, a očitno niti muslimani. Vzporedno s tem ima Islamska skupnost kot institucija prvič družbeni prostor, da je samostojna in avtonomna, in mi kot ljudje, kot muslimani, kot Bošnjaki, to od nje tudi pričakujemo. 

Vendar je najstarejša, temeljna in kronana institucija bosanskih muslimanov hkrati in enako ena tistih, ki se vztrajno izogibajo demokratizaciji in modernizaciji. Administrativno-kozmetične spremembe, narejene v zadnjih nekaj letih, so le prispevale k dodatni in globlji birokratizaciji, klerikalizaciji in bolj iskrenemu ločevanju Skupnosti od džemata, saj nobena od teh sprememb se ne čuti »na terenu« v smislu izboljšanja česar koli, s čimer bi se morali ukvarjati verski uslužbenci. Problem je le na prvi pogled definicijski, a že na drugi bistven: »verski« in »uslužbenci« se preprosto ne združujeta! V prid temu govorijo tudi precej tihi, a vendarle neskladni toni, ki prihajajo iz same Skupnosti.

Z pojavom novih muslimanskih vetrov na precej zatohlem bosanskohercegovskem verskem prizorišču se je odprlo več resnih in zanimivih vprašanj. Na primer, povsem laično in retorično: ali je islamska skupnost administrativno-vodstveni organ ali pa skupnost muslimanov? ...ali so »verski uslužbenci« v službi džemata in džematlijev ali svojega delodajalca? ...in komu služi delodajalec oziroma Islamska skupnost: Bogu, Skupnosti ali džematu? ...za kaj in čemu služi Islamska skupnost? Če je odgovor na vsa ta vprašanja le eden, na primer: Islamska skupnost služi za zagotavljanje verskih storitev, potem sledi vprašanje: ...kaj so verske storitve? Nadalje, ali so vsi muslimani člani Islamske skupnosti ali so le člani Islamske skupnosti muslimani... oziroma, ali so sploh muslimani tisti, ki iz kakršnih koli razlogov (bodisi da nimajo ali ker od te članarine ne vidijo nobene koristi) ne plačujejo članarine islamski skupnosti? Ni povsem jasno, ali je v tej državi dražje roditi se ali umreti... vendar verjamem, da tega ne bi bilo težko izračunati. Prav zato: zakaj je za dženazo – kaj šele za hadž – potrebno zavezati se neki banki z resnim kreditom, tudi če celo življenje plačuješ članarino? Kako lahko navaden človek mimo Bajrama pride do svojega duhovnega poglavarja – Reisa-efendije?

Islamska skupnost bi morala delovati kot moralni in vsak drug si predstavljivi korektiv muslimanski oblasti ali oblasti nad muslimani, a tudi tu obstaja očiten problem: islamska skupnost je po vseh osnovah resnično na strani le ene politične opcije. Dokazov za to je nešteto: od menjave kadrov med Saborom IZ in Predsedstvom stranke, preko odprtega agitiranja z minberjev do več kot očitnega dejstva, da resnično nič ne vplivajo na izboljšanje moralnega lika in dela politikov muslimanov. Reklo bi se, prav nasprotno: ni redkost in javna skrivnost, da verski uslužbenci prevzemajo neslavne in nevredne lastnosti politikov. Da ne bo pomote... vse to je dovoljeno in legitimno ter del odnosov med sužnjem in Gospodom, vendar ali je moralno?
Dejstvo je, da je določeno število uslužbencev Islamske skupnosti v vojnem in povojnem obdobju v smislu osebne koristi in to je, recimo, normalno. Normalno je, da se ta uslužbenski in oportunistični del Islamske skupnosti boji za svoj družbeni status in materialne privilegije ter se zato in zaradi tega boji in upira vsaki vrsti sprememb in razglašajo vsako vrsto premika za bogokletstvo. To je instrumentaliziranje vere, Islamske skupnosti in muslimanov v politične in zasebne namene in ni normalno, da zaradi privilegijev nekaterih trpi cel narod!

Zakaj Islamska skupnost ne deli usode svojega naroda oziroma zakaj ne stori nič – ali ne stori nič vidnega in dovolj – da bi prepričala politiko, da so tudi tisti, ki niso člani »stranke«, Bošnjaki in muslimani... vsaj, Bosanci in Hercegovci in muslimani? Ali se vsaj del odgovora na to vprašanje nahaja v dejstvu, da se kot kriterijski temelj pripadnosti ali česar koli drugega jemlje članarina, ki poleg tega, da je preživet koncept, prej ali slej – če se z pojavom paradžem'atov in paradervišev, že ni – povzroči pojav vprašanj tipa: Ali imami plačujejo članarino Islamski skupnosti?

V Bosni in Hercegovini že dolgo obstajajo skupnosti muslimanov, ki niso na noben način blizu, kaj šele člani Islamske skupnosti. Poleg vseh tistih zloglasnih, za katere vsi vedo, obstajajo tudi versko-poslovno-politične skupine v tesnih povezavah s tujimi vladami, s katerimi se trguje z vplivom, pripadnost, naklonjenost ali le podpora katerim se dokazuje z običaji, ki se v obliki, v kakršni se pri nas izvajajo in propagirajo kot osnovna prepoznavna značilnost in znak prepoznavanja sledenja in pripadnosti neki ideologiji v islamu, dejansko pripadajo judeokrščanski in mormonski tradiciji... Pri tem bomo zanemarili še eno manj znano dejstvo, da takšne ločine le načelno sprejemajo članstvo in pripadnost domačim institucijam in nič drugega in poleg tega... Vsem ostalim, vključno z zvestobo, so se zavezali centralam v belem svetu.

Torej, dejstvo, da v Bosni in Hercegovini obstajajo muslimanske skupnosti ali skupnosti muslimanov zunaj Islamske skupnosti ... to nujno vodi k več mislim. Namreč, kategorije »skupnost«, »derviški red«, »džemat« tem skupinam dajejo določeno legitimnost kot skupini z lastno notranjo organizacijo, hierarhijo in financiranjem(!), torej nekakšno avtonomijo, ki ne podleže nobenemu nadzoru, kar jim omogoča izveninstitucionalno delovanje v neznano kakšnem in kakšnem cilju. Na eni strani jim je nekdo to omogočil, na drugi pa se to, vsaj z vidika tako razglašenega enotnosti, nikakor ne bi smelo spregledati ali zanemariti, kaj šele uvrstiti v kategorije »nismo vedeli«, »nismo pričakovali« in »nismo pravočasno prepoznali nevarnosti«. Kajti, ne moremo reči, da opozoril, svaril in očitnih pokazateljev ni bilo – bilo jih je in jih je več kot dovolj.

Vem, da so aproksimacije in kondicionali tipa »kaj bi bilo, če bi bilo« izjemno nepriljubljena kategorija, vendar... Kaj bi bilo, če bi se komu slavohlepnemu ali zlonamernemu, a domiselnemu hudiču utrnilo, da izkoristi kakšen evropski zakon o svobodi – prepričan sem, da takšen zakon obstaja; tam je itak preveč svobode – na primer o varstvu manjšin, svobodi združevanja za politične dejavnosti ali svobodi veroizpovedi(!) in registrira na primer društva državljanov, ki se bodo imenovala Novi muslimani ali, še bolj radikalno, ustanovi in registrira novo »islamsko skupnost«, nov »tarikatski center«, nekakšno »(kon)federacijo džematov«... in tako dvigne strah pred »dodatno radikalizacijo« ali strah pred strahom in strah pred nevem-čim na raven, s katere se ne bo več mogoče spustiti in s tem nepopravljivo legitimizira, legalizira in uradno potrdi še en, tokrat nepopravljiv začetek konca.

Poleg tega, povsem poenostavljeno, zakaj se komu ne bi utrnilo, da izkoristi naš, domači Zakon o prepovedi diskriminacije, sklicujoč se na 1. člen, ki »zagotavlja varstvo, promocijo človekovih pravic in svoboščin, ustvarja pogoje za uresničevanje enakih pravic in možnosti ter ureja sistem varstva pred diskriminacijo na podlagi rase, etnične pripadnosti, barve kože, spola, jezika, vere, političnega ali drugega prepričanja ... in (diskriminacije po) kakšnem drugem osnovu« ter ustanovi in registrira na primer bosansko nadnacionalno združenje pravih desničarjev, nacistov in fašistov, namesto teh vaških goljufov, ki se prodajajo kot »desni center«, »ljudje«, »demokrščani«... 

Če se kaj takega vendarle zgodi, ali bodo potem vsa dosedanja »prizadevanja«, »ostri obsodbe«, protesti, nasprotovanja in, ker smo za preventivo očitno prepozno, represivni odzivi tipa prepoved(!) imeli kakšen učinek? Ali bo odgovor »nismo pravočasno prepoznali nevarnosti« zadosten kot odziv ali pa vendarle ne? Ali bo tudi v primeru verske skupnosti to le slaba versko-politična izgovorjava za nepripravljenost na nove izzive, ki jih prinaša čas? Nadalje, ali bo kdo in kdo bo kriv za s tem povzročeno in nastalo situacijo? Vsako dejanje ima svojega povzročitelja, ki je zaslužen ali odgovoren ali pa kriv. (Razlog, zakaj pri nas nikoli doslej nismo našli krivca za stanje in situacijo, v kateri smo, je preprosto dejstvo, da mi ne moremo biti in nismo za nič krivi.) Torej, koga bomo (drugega) zaradi tega obtožili? 

Predvidevam, da se bo večini ljudi, celo tistim, ki so se spomnili o tem razmišljati, to zdelo kot nekaj iz domene znanstvene fantastike, vendar, če si lahko zasebnik prisvoji ime Isa-bega Ishakovića, nekdo drug, prav tako zasebnik, (bivšo) zastavo in grb Bosne in Hercegovine, nekdo tretji (zasebnik) nekaj tretjega, kar je »last« vseh državljanov BiH, na primer državo(!) in/ali oblast in/ali javna podjetja, zakaj v državi s 63 % religioznega prebivalstva nekdo, z dovolj privrženci ali podporniki, ne bi ustanovil, ne verske skupnosti, ampak lastne religije!? Ali, kaj če se komu, do katerega trenutno ni posebne tolerance, na primer selefijem ali džafarijem, bolj znanim kot šiiti, utrne, da postavi vprašanje tolerance do Ahmedij in zahteva enak obravnavo tudi za svojo skupnost muslimanov? Ali pa, da preprosto zahteva sprejem svoje skupnosti muslimanov, ki prakticirajo islam po kakšni drugi, priznani pravni šoli, v polnopravno članstvo Islamske skupnosti v Bosni in Hercegovini, ob ustrezni spremembi Ustava in vseh podzakonskih aktov IZ, enakopraven obravnavo v vseh organih in direktoratih IZ, sorazmerno članstvo v Saboru in vse, kar se jim utrne, da svoje članstvo pogojujejo z zagotavljanjem pravice do spremembe katerega koli od pravnih, obrednih ali verskih elementov »njihovega islama« ali »njihovega mezheba«, pa celo z vprašanjem financiranja, vodenja, notranje hierarhije...? 

Zavedam se, da so z vidika vseh pravovernih v tem trenutku vsi zgoraj omenjeni kondicionali in aproksimacije na robu, če ne že globoko v prepadu »herezije«. Vem, da sem že tolikokrat opozarjal, da »tisto, česar ni v jeziku, ne obstaja (ni) v resničnosti«, da sem si že sam nadležen. Zato me zanima, če že obstajajo skupnosti, derviški redovi, džemati izven sistema... če, oziroma, raje ko bodo vsi ti kondicionali postali resničnost, ali so odgovorni pripravljeni na takšen scenarij, ne glede na to, kako futurističen se zdi, ter razumeti in sprejeti, da je pluralizem, politični, verski, pravni ali obredni, vendarle svoboda in zagotovljena pravica in intima(!) vsakega posameznika ter ali bo to povod za notranjeislamski konflikt ali medmuslimanski vojno ali pa edina pot k mirnemu sobivanju vseh muslimanskih ločin, ne glede na to, ali se medsebojno priznavajo ali ne, pod enim krovom, dežnikom ali šotorom, imenovanim Islamska skupnost ali Skupnost islamskih... nečesa, ne vem niti jaz česa?

Če nujno in hitro ne najdemo drugačnega modela nacionalnega samoodnosa, se bo ta majhna avtohtona nacionalna skupnost spremenila v versko, muslimansko skupnost na Balkanu, kot taki pa bomo (nacionalno) obsojeni na asimilacijo, versko pa na izumrtje. To je aksiomatsko, matematično, povsem gotovo: vsako leto izgubimo mesto velikosti Sanskega Mosta! Naši navadni ljudje odhajajo v tujino, odhajajo mladi zakonski pari, reproduktivno, delovno in intelektualno najbolj potentni del družbe... starši pošiljajo otroke na šolanje v tujino, od koder se nikoli ne bodo vrnili... Ne gredo tja zaradi znanja, celo ne zaradi premoženja, ampak zaradi negotovosti in nesigurnosti tukaj, ki rojevata strah! Obstajajoči način, obstoječi model življenja in perspektiva – raje brezperspektivnost – ki jo ponuja, in ki je ni treba posebej opisovati, ker je več kot očitna, nista nekaj, kar daje rezultate, ampak nekaj, kar rojeva posledice, zato nujno in hitro potrebujemo novo razmišljanje, novo mišljenje, povsem drugačen izkorak, nov model, splošen odgovor na vsa družbena vprašanja, predvsem pa vprašanje odnosa med vzporednostjo in sočasno koeksistenco sekularizma in islama… zaradi odgovora na vprašanje prihodnje družbene ureditve, družbenih odnosov in družbene perspektive. Če ne bomo našli nekaj novega, če ne bomo ponudili nekaj novega, zgodovinska praksa kaže, da stvari ne bodo šle v pravo smer in obstaja veliko razlogov za veliko, ogromno zaskrbljenost.