VPRAŠANJE JE ZDAJ "Srbski svet" ali državljanska in neodvisna Črna gora?

Piše: Nevena Kovačević

---

Lešeš štirje dni nas ločijo od drugega kroga predsedniških volitev v Črni gori, v katerem se bosta pomerila aktualni predsednik države Milo Đukanović in podpredsednik gibanja Evropa zdaj Jakov Milatović. Čeprav smo med tednom pričakovali agresivnejšo kampanjo, se zdi, da se največja bitka bije za glasove črnogorske diaspore in pripadnikov manjšinskih narodov.

Funkcionarji Demokratske fronte, Demokratske Črne gore in Državljanskega gibanja URA so redni govorniki na shodih Jakova Milatovića po vsej Črni gori. Vendar pa se zdi, da je optimizem glede podpore v obliki močnejše mobilizacije volivcev z javnimi nastopi predstavnikov strank nekdanje parlamentarne večine precej upadel v primerjavi s sporočili, ki smo jih lahko slišali med volilno nočjo in prvimi dnevi po volitvah.

Razlog je nedvomno mogoče iskati v dejstvu, da stranke že zdaj spoznavajo, da bi širša koalicija z gibanjem Evropa zdaj lahko zelo negativno vplivala na njihov strankarski rejting in status na političnem prizorišču. Zaradi ogromnega favoriziranja Milatovića s strani uradne Srbije ter bližine istim krogom in centrom moči zunaj Črne gore so prisiljeni, vsaj formalno, še naprej javno podpirati kandidata PES.

Vendar pa bo medsebojna netrpeljivost, ki je izraz boja za naklonjenost cerkvenih krogov in srbsko-ruskih političnih struktur, verjetno pokazala svoje posledice že po končanih volitvah, ne glede na njihov izid, vsaj v obliki manjših političnih prepirk, ki so značilni za vse akterje dvoletne črnogorske oblasti.

Bitka za diasporo

Prejšnje dni je največ medijske pozornosti vzbudil prihod volivcev iz dijaspore na glasovanje 2. aprila. Namesto ureditve volilnega seznama in volilne reforme, ki bi volivcem iz dijaspore omogočila glasovanje v diplomatsko-konzularnih predstavništvih, s čimer se prejšnje vlade niso resno ukvarjale, poteka polemika o tem, kdo iz dijaspore ima volilno pravico in kdo ne.

Spomnimo, da je vlada Zdravka Krivokapića, v kateri je bil Jakov Milatović minister za gospodarski razvoj, s spremembami zakona poskušala odvzeti volilno pravico črnogorskim državljanom, ki so na začasnem delu v tujini in imajo le črnogorsko državljanstvo, kar jim v skladu z veljavnimi predpisi daje možnost uveljavljanja volilne pravice na enakih osnovah kot črnogorskim prebivalcem.

Situacija z izseljenci, ki poleg črnogorskega imajo tudi državljanstvo druge države, je bistveno drugačna, vendar bi bilo morebitne zlorabe te vrste treba preprečiti s celovito reformo volilne zakonodaje in temeljitim čiščenjem volilnega seznama, česar do danes ni bilo.

Krivokapićeva vlada se ni ukvarjala s tako imenovanimi »fantomskimi« in dvakrat vpisani volivci iz držav regije, ki zaradi dvojnega državljanstva ne bi smeli imeti pravice glasovanja v Črni gori.

Pomočnik direktorja uprave za sodelovanje z diasporo in izseljenci Arben Jakupi je med televizijskim gostovanjem posredno pozval diasporo, naj ne pride na glasovanje, zaradi česar je Demokratska stranka socialistov proti njemu vložila kazensko ovadbo, saj takšno izjavo šteje za zlorabo uradnih pooblastil in poskus vplivanja na volilni proces. Na včerajšnji novinarski konferenci je Jakupi zanikal trditve DPS in poudaril, da pozivanje predstavnikov dijaspore k vplivanju na volilni proces meni za neprimerno in nekorektno.

Dodal je, da med 120 in 130 tisoč črnogorskih izseljencev ima pravico glasovanja v Črni gori, zelo malo pa jih to pravico tudi uveljavi. Jakupi je dejal, da je prijavljenih osem čarterskih letov, največ iz Luksemburga, število tistih, ki bodo prišli na glasovanje, pa po njegovih ocenah ne bo preseglo štiri tisoč, zaradi česar naj bi v stranki Mila Đukanovića vladala panika, saj so leta nadzirali upravo in diasporo uporabljali kot volilni vir.

Jakupi je sicer funkcionar Stranke pravice in sprave, ki je podprla kandidata PES. Predstavniki številnih črnogorskih združenj iz dijaspore so večkrat opozarjali na ovire s strani nacionalne letalske družbe. Ministrstvo za zunanje zadeve, ki ga po odstaviti Ranka Krivokapića vodi tehnični premier Dritan Abazović, je poslalo diplomatsko-konzularnim predstavništvom držav, v katerih živijo črnogorski izseljenci, depešo, v kateri navaja, da bo vsako organizirano pomaganje množičnejših prihodov volivcev v Črno goro strogo kaznovano.

V odgovoru časniku Pobjeda so predstavniki omenjenega ministrstva poudarili, da so poslali navodila, s katerimi od diplomatskih uslužbencev zahtevajo, naj bodo profesionalni, namesto da izvajajo ustaljene prakse, po katerih se s pomočjo množičnejših prihodov volivcev izvaja politično agitiranje v korist ene politične skupine. Obrazložitev MVP je, da pomaganje organiziranih prihodov za namene glasovanja na volitvah ne spada med zagotavljanje konzularne zaščite črnogorskih državljanov.

Sporni dopis je v nasprotju z diplomatsko prakso, v nasprotju tudi z normami črnogorske ustave in zakona o zunanjih zadevah, zato ga je mogoče nedvomno obravnavati kot obliko političnega pritiska.

Predsedniški kandidat Jakov Milatović je v nasprotju z ravnanjem v 42. vladi na shodih v zadnjih dneh vso podporo izražal, da diasporo vidi kot dragocen človeški, ne pa volilni vir, in da bo storil vse, da bi s položaja predsednika črnogorske državljane vrnil v svojo državo.

Glede na to, da je črnogorska diaspora tradicionalno naklonjena Milu Đukanoviću, in da bi njihov množičnejši odziv skupaj s pripadniki manjšinskih narodov in dela razočaranih abstinentov lahko zagotovil prednost Đukanoviću, saj Milatovićevi podporniki vendarle ne delajo dovolj za močnejšo motivacijo svojih volivcev, iz strahu, da jih bo gibanje Evropa zdaj v rezultatskem smislu še dodatno ogrozilo na prihodnjih parlamentarnih volitvah, vse, čemur smo priča, deluje kot bitka za diasporo.

Kljub domnevnim oviram je velik del črnogorskih združenj napovedal množičen prihod svojih članov, ki želijo uveljaviti volilno pravico.

Financiranje Milatovićeve kampanje

Na vprašanje, ki ga je Milatoviću med zadnjo predsedniško debato zastavila kandidatka SDP Draginja Vuksanović Stanković, o načinu financiranja kampanje stranke, ki je izvenparlamentarna, je Milatović namesto odgovora zamahnil z roko, želeč poudariti, da denar prihaja iz glave, torej da denar prinašata znanje in kompetenca. Takšnih pravljic ne bi pogoltnili niti otroci najzgodnejše starosti.

Že pred objavo non-paperja, ki je bil ustvarjen v kuhinji Vučićevi Srbske napredne stranke, in ki ga je pred tremi dnevi objavila Pobjeda, je bilo jasno, da je uradna Srbija poleg formalno podprtega kandidata Andrija Mandića, določen del finančnih sredstev usmerila v kampanjo rezervista Jakova Milatovića, saj so očitno na vrhu SNS dobro zaznali, da lahko rezervni igralec zaradi svoje všečnosti, populistične retorike in deklarativne usmerjenosti k zahodu, zelo lahko postane glavna vez za uresničitev namenov uradnega Beograda.

Gotovo je torej, da izvenparlamentarna stranka, ki nima pravice financirati se iz proračunskih sredstev, denar dobiva od močnih centrov zunaj Črne gore.

Podpora regije

Prejšnji teden je obsojeni vojni zločinec Vojislav Šešelj med gostovanjem na televiziji Happy komentiral volitve v Črni gori in poudaril, da je najpomembneje, da Srbija podpre Milatovića, da bi se rešil problem Mila Đukanovića, s čimer bi se ustvarili pogoji za izvedbo poštenega popisa prebivalstva. Tudi glavni ideolog srbskega sveta, zgodovinar Aleksandar Raković, je izrazil podporo Milatoviću in ponovil stališče o nujnosti združitve Črne gore, Srbije in Republike srbske z ustvarjanjem skupne države vseh Srbov, na krilih narativa uradne Rusije o panslavizmu in združitvi vseh pravoslavnih narodov.

Spomnimo, da je Raković v prejšnjih javnih nastopih odprto zagovarjal asimilacijo črnogorskega in bošnjaškega naroda, da bi se uresničile usodne secesionistične ideje. Očitno je, da Šešelj in Raković, kot ključna ideologa Vučićevih politik, v bistvu govorita tisto, kar Aleksandar Vučić misli, a česar v svojem slogu nikoli javno ne bo izrekel.

Kjer je podpora uradne Srbije, se razume tudi, čeprav bolj posredno izražena, naklonjenost Moskve in glavnega eksponenta rusko-srbskega vpliva na zahodnem Balkanu, Srbske pravoslavne cerkve, čigar poglavar v Črni gori Joanikije Mićović goji izjemno dobre odnose z Milatovićem.

Nesoglasja znotraj gibanja Evropa zdaj

Medtem ko nesojeni predsedniški kandidat Milojko Spajić ni pretirano naklonjen vstopu Črne gore v Odprti Balkan, Milatović spremembo mej vidi kot temelj izboljšanja regionalnega sodelovanja.
Nesoglasje je obstajalo tudi glede podpisa takoimenovane temeljne pogodbe, ki jo je Milatović podpiral, medtem ko je Spajić izražal zadržke do tega akta. Zato je Milatović, ki se kot izobražen zahodnjak ne ograjuje od podpore obsojenega vojnega zločinca, sprejema pa mešanje Srbije v črnogorske volilne procese kot nekaj, čemur ne gre pripisovati posebnega pomena, medtem ko na drugi strani zavrača odgovoriti na vprašanje predsednice skupnosti črnogorskih združenj v Nemčiji Emire Ličine, ali se je v Srebrenici zgodil genocid, pod izgovorom, da je treba zavreči politike preteklosti, nevarnejši od svojega strankarskega kolega.

Vse navedeno so razlogi, zaradi katerih uradna Srbija v Milatoviću vidi igralca, ki lahko v nekem trenutku najprej umakne priznanje Kosova in Črno goro približa Vučićevi viziji ponovnega ustvarjanja skupne države, ki je še vedno zelo aktualna, glede na nedavno izjavo srbskega predsednika, da je Črna gora postala neodvisna zaradi neaktivnosti Srbije.

Črna gora se iz perspektive uradne Srbije obravnava kot nekakšna kompenzacija za izgubljeno Kosovo, v primeru, da Vučić iz igre z zahodom in evropskimi diplomati izstopi kot poraženec. Vučić je igral na dveh frontah tudi na oktobrskih volitvah v Bosni in Hercegovini, natančneje v entiteti RS, ko je formalno podpiral kandidaturo Jelene Trivić, medtem ko je v bistvu podpiral svojega sodelavca Milorada Dodika.

Podpora Đukanoviću

Za razliko od podpornikov Milatovića, podpora Đukanoviću prihaja od uglednih intelektualcev in predstavnikov državljanskih sil iz regije. Tako je ustanoviteljica in predsednica Helsinškega odbora za človekove pravice v Srbiji Sonja Biserko poslala sporočilo podpore Đukanoviću, češ da je bila neodvisnost Črne gore leta 2020 ugrabljena in da se je od takrat začel proces njene temeljne razgradnje.

»Ne dovolite, da vas z lažnimi obljubami potegnejo v srbski svet, ker nam niti tam ni dobro. Na zgodovinski razpotji, na kateri se nahaja svet in tudi Črna gora, še enkrat izberite državljansko, ne pa teokratsko Črno goro. Glasujte za Mila Đukanovića. On je edino zagotovilo,« je zaključila Biserko.

Sporočilo podpore Đukanoviću je poslala tudi nekdanja podpredsednica vlade in ministrica za evropske zadeve Hrvaške Vesna Pusić, ki je državljane Črne gore pozvala, naj se udeležijo predsedniških volitev, ki imajo, kot je dejala, izjemno pomembnost.

»Na teh volitvah odločate o dveh pomembnih stvareh. Prvič, ali bo Črna gora obstajala kot suverena in samostojna država, in drugič, ali bo Črna gora postala članica Evropske unije. O tem gre na teh volitvah, vse ostalo je drugorazredno. Ni pomembno, ali ste etnični Črnogorci, Srbi, Bošnjaki, Albanci ali karkoli drugega. Če ste državljani Črne gore in želite svoji državi to priložnost, glasujte na teh volitvah za Mila Đukanovića,« je sporočila Pusić.

Đukanovića so včeraj podprle tudi Matere Srebrenice.

Na koncu je vprašanje, ali naj država Črna gora ceno katastrofalnega stanja na področju notranje politike, ustvarjenega med vladavino Demokratske stranke socialistov, plača z zmago kandidata, čigar kampanjo vodijo tuji centri moči. Vprašanje je, ali naj se napake Demokratske stranke socialistov obračunavajo z glasom za izpolnitev misije agenta v službi tujih interesov.

Đukanović kot izkušen voditelj ima zadnjo priložnost, da spozna, da mora vodstvo spreminjati in sistemske napake popravljati, medtem ko agenti srbsko-ruskega sveta ne bodo odstopili od kampanje, ki temelji na prizemnem populizmu, dokler države ne pripeljejo do popolnega bankrota.

Kaj bi bilo, če bi imela Črna gora danes resnično državljansko progresivno gibanje, ki temelji na vrednostnem, ne pa nacionalnem predznaku. Le takrat cilj poraza Đukanovića ne bi vodil k norem uničenju dolgo trasirane poti k članstvu v Evropski uniji.

Na žalost smo od tega stopnja demokratičnega razvoja zelo daleč, in bomo še dlje, če bo populizem premagal razum.

Za Srbijo so te volitve ključna bitka za osvoboditev od Đukanovića kot ovire velikodržavnim projektom, medtem ko so za Črno goro, vsaj na geopolitičnem načrtu, izbira strateške smeri mednarodne politike in preizkus ohranitve njene suverenosti. Kajti - dobro znana diskurzna fraza, da med dvema zlama izbiramo manjše, bi državo lahko stala več kot vsa koruptivna dejanja prejšnje oblasti, tako v finančnem kot v geostrateškem smislu. In namesto ob »Vem za eno mesto, imenovano Beograd« in trobentačih, bi zmaga novega predsednika slavila ob »Veseli se srbski rode«, kot nekoč v Podgorici.