Pismo Izetbegoviću, Komšiću, Radončiću: Pomagajte Srebrenici, saj bežijo tudi psi!

Mediha Smajić, direktorica JP JS RTV Srebrenica je poslala odprto pismo voditeljem strank Bakiru Izetbegoviću, Željku Komšiću, Fahrudinu Radončiću, Nerminu Nikšiću in Amerju Jerlagiću z namenom, da, kot pravi, obvesti tako njih kot javnost BiH o stanju v Srebrenici, piše novinarska agencija Patria. Pismo objavljamo v celoti brez popravkov.

Spoštovani predsedniki in podpredsedniki strank,

Obračam se na vas s tem odprtim pismom, ker sem prepričana, da si tudi vi želite Srebrenico, kakršno si želim jaz.

Štiri leta so dolga, dolga za življenje mojega sina, moje družine, otrok povratnikov in nas povratnikov, zato prispevam svoj delež v poskusu, da storim nekaj za boljše jutri.

Eden od visoko pozicioniranih predstavnikov stranke iz Srebrenice mi je rekel, da se mešam v politiko in da zaradi tega predstavljam problem. Ob tej priložnosti sporočam gospodu in njegovim somišljenikom, dokler se politika lomi preko mene in mojega otroka, se bom mešala, ker se v Srebrenici brez politike ne da niti vdihniti zraka.

Pišem vam, ker je čas, ko stranke v Srebrenici izbirajo ljudi, ki bodo predstavljali ta preizkušeni narod, ta narod pa se v tem mestu na žalost za nič ne sprašuje.

Sprašujem vas, kakšna je to demokracija, ko se vnaprej ve, kdo bo v teh organih, in to vse po meri visoko pozicioniranega predstavnika stranke iz Srebrenice, tako demokratično. Nekoč je bila politika v tej državi častna in poštena dejavnost, zdaj se ljudje grozijo, ko se jo omeni, ker jih večinoma asociira na vse, kar je slabo v družbi. Hočem in želim verjeti, da piha drug veter, zato morate vedeti, da naj bi v Srebrenici vladali ljudje, ki so se vrnili in živijo s svojimi družinami, ne pa dosedanja ekipa, ki Srebrenico večinoma obišče le pred volitvami in jim Srebrenica služi za zbiranje političnih točk.

Posebej se to nanaša na SDA Srebrenica, ker je ta stranka najmočnejša v našem mestu. Dosedanja garnitura te stranke v Srebrenici je imela najvišje strankarske funkcije, člani njihovih družin pa niso preživeli niti dveh dni v tem kraju. Kar žaljivo je za inteligenco vsakega človeka, večina jih nima niti osebne izkaznice iz Srebrenice.

Srebrenica je še vedno kraj, kjer se kot nikjer na svetu izkorišča tuja patnja in bolečina, ki je mnogim Podrinjcem spremenila življenje. V Srebrenici se še vedno prosi za osebne interese. Predstavljajte si, da nekdo, ki živi v Srebrenici, odloča o življenju ljudi v Vogošći, Tuzli in drugih mestih Federacije, ali bi ga zanimalo, ali imajo ti ljudje vodo, elektriko, kakšno zdravstveno varstvo, ali so njihove ceste obnovljene, kaj se učijo njihovi otroci, ali direktorji javnih ustanov živijo v teh mestih ali tam zaslužijo, porabijo pa v drugih mestih ali celo državah, ali bi ga zanimala višina odborniškega pavšala, razne nadomestila in podobne ugodnosti?

Na mojo žalost in žalost povratnikov v Srebrenici še vedno odločajo tisti, ki živijo v Vogošći, Tuzli, Sarajevu... In naj odločajo, vendar ko se vrnejo s svojimi družinami, da bi živeli tukaj, kot smo se mi vrnili. Dosedanjim borcem za človekove pravice iz Federacije, ki Srebrenico obiščejo večinoma pred volitvami, ustrezajo tisti, ki delajo v Srebrenici in komaj čakajo petek, da bi pobegnili proti Kalesiji, ki se zaradi interesov voditeljev iz Federacije potegujejo, kdo bo višje dvignil prst in močneje prikimal.

Njihovim ciljem ne ustrezajo ljudje, ki imajo Srebrenico za trajni dom, ki imajo družino, visoko izobražene ljudi, ki razmišljajo s svojo glavo in imajo kritično zavest, ki ne bodo njihovi slepi poslušniki, ampak se bodo borili za interese naroda, s katerim živijo. Mi in naši otroci delimo to srebreniško resničnost in večinoma služimo za volitve. Jaz ne želim biti del te ekipe, jaz želim, da se sprašujem, ker se me tiče.

Prosim vas, zaradi naše prihodnosti in prihodnosti tega mesta, da ustavite ignoriranje ljudi, ki živijo v Srebrenici, tistih, ki so pogumni in odločni, da v tem mestu sprožijo spremembe, sicer, če se bo takšna politika nadaljevala, bo Srebrenica postala črni raj.

Izvolili smo načelnika, ki naj bi se zavzemal za interese povratnikov, vendar je njegova zgodba o povratku in prednosti povratnikov veljala le do pridobitve funkcije. Našminkana resničnost v Srebrenici mu najbolj ustreza, kakšno je dejansko stanje, najbolje vedo ljudje v Srebrenici. Njegov celoten kabinet je vključen v izvedbo volitev za staro garnituro SDA v Srebrenici, zato se sprašujem, čigav kandidat je bil na volitvah za načelnika, ali vseh nas ali nekaj ljudi iz SDA?

Na žalost je to čas, ko odločajo profiterji, o moralni verodostojnosti večine odbornikov v lokalnem parlamentu, čast posameznikom, pa je smešno celo komentirati, saj je tisto, kar stoji za njimi, najboljši dokaz, zakaj se povratek v Srebrenici ni uspel in kako se na Srebrenici služi.

Medtem ko so se pridobivali politični točki, so imeli mnogi polna usta genocida, danes pa na mojo žalost, ker sem nekaterim dala svoj glas, in to na dvajseto obletnico genocida, v oblasti sedi Miloš Milovanović, osumljenec za genocid in oseba s seznama Vlade Republike Srbske, do nedavnega sekretar borčevske organizacije Vojske Republike Srbske ter oseba, ki je po pripovedovanju mnogih Srebreničanov leta '92 kot prva stopila na barikade v Srebrenici.

Milovanović in drugi niso bili izbrani s prsti Medihe Smajić, temveč s prsti naslednjih odbornikov: Hamdije Fejzića, Azira Osmanovića, Sulje Čakanovića, Almira Dudića, Senahida Hasanovića, Salke Nukića, Begije Smajić, Vesne Mustafić, Zulfe Salihović, Abdurahmana Malkića in Dauta Tihića iz vaših probosanskih strank. Moji prijatelji niso Sreten Petrović in Momčilo Cvijetinović, prav tako odbornika srebreniške skupščine in člana vojnega predsedstva, ki ga je imenoval Radovan Karadžić. Moji prijatelji so Srbi, ki nimajo nič s genocidom in s katerimi želim graditi mojo Srebrenico.

Zato vas prosim, da pomagate Srebrenici in ljudem, ki tukaj živijo, tako, da nam vrnete dostojanstvo in nam dovolite, da sami odločamo o svojih življenjih, ne pa da o življenju mojega otroka odločajo ljudje, zaradi katerih Srebrenica nikakor ne more naprej. Prav tako vas prosim, da ustavite nadaljnjo kolonizacijo Srebrenice s strani ljudi, ki občasno zaidejo iz Federacije, upravljajo preko družbenih omrežij in izdajajo ukaze.

Če vam to ni pomembno, potem predlagam mojim rojakom, da zapustimo Srebrenico in gremo v Tuzlo in Sarajevo, ker izgleda, da nas bodo takrat vsi bolj spoštovali in cenili kot zdaj, ko nas cenijo.

Tistim, ki ne vedo, kako se ljubi Srebrenica, priporočam, če jih ne poznajo, da spoznajo Damirja efendijo Peštalića in Hatidžo Mehmedović, ker jima je Srebrenica način življenja, ne način bogatenja.

Dragi moji Bošnjaki, med drugim se obračam tudi na vas v tem pismu. Dovolj je bilo izkoriščanja Srebrenice in njenega naroda za osebne interese, dovolj je več bogatenja preko muke povratnikov. O Srebrenici in priložnostih v njej naj odločajo ljudje, ki s svojimi družinami živijo v tem mestu, ne pa tisti, ki na tem preizkušajočem mestu služijo denar, ga pa porabijo v Tuzli ali Sarajevu.

Dovolj je tistih, ki z nestrpnostjo pričakujejo petek in drvijo proti Kalesiji, dovolj je tistih, ki bi odločali o Srebrenici in sedeli v organih strank, pa nimajo niti osebne izkaznice iz Srebrenice. Dovolj je fasade in postavljanja tistih, ki bodo v imenu povratnikov prikimavali, ker bodo takšni za njihove potrebe izglasovali celo smrtno kazen. Dovolj je laži, da v Srebrenici ni mladih, izobraženih in odločnih ljudi, ter predvsem poštenih.

Dovolj je bogatenja preko lastnih podjetij, fiktivnih računov, še bolj fiktivnih poslov, nepotizma, gradnje hiš dezerterjem in vseh lopovščin, ki se dogajajo v Srebrenici. Dovolj je lažnega boja za Bošnjake, medtem ko v oblasti sedijo osumljenci za genocid. Dovolj je več, ker so naši najdražji dali svoja življenja, naši otroci imajo krsne slave, naši otroci se učijo o Svetem Savi, naši otroci nimajo kje, da bi se zdravili, naši otroci živijo v okolju, od katerega bežijo celo psi...

Če si BiH želi takšno Srebrenico, potem je upanje v boljše jutri le mrtva zamisel, boljša in nova Srebrenica pa le iluzija, od katere obupajo celo največji optimisti.