Pisma sarajevskega študenta teologije, naslovljena na Čovića, so navdušila tudi Mostarčana Srba Milana

Oprostite, moj dobri Josip, vedoč, da je moja podpora le dodatna „krogla“ v celotnem bremenu vaših resnic in dobrih ter vestnih misli, saj je izrečena s strani Srbina, od človeka do človeka, a bodite prepričani, da je vaša vest čista in prečista in da ste, tako kot nekateri drugi naši veliki in pošteni Hrvati, kot so Predrag Matvejević, Roko in Dragan Markovina, pokojni Josip Jole Musa, priznani kipar Florijan Mićković in drugi Hrvati, ki jih poznamo in priznavamo Mostarčani, prav tako znali in uspeli v svojem dvorišču in v svojem hrvaškem jatu izpostaviti in očistiti vse negativnosti, tudi za ceno pregona ali rafalov v lastno življenje – tako piše v pismu Milana Jovičića, Mostarčana Srba, ki ga je navdušil študent teologije v Sarajevu Josip Šimić.

Šimić piše odprta pisma predsedujočemu Predsedstvu BiH in vodji HDZ BiH Draganu Čoviću, ki jih povzemajo mediji, v katerih ta mladi mož Čovića opozarja, da njegova politika vodi v prepad ne le Bosno in Hercegovino, temveč tudi hrvaški narod v državi, ki mu kljub vsem obtožbam in kriminalu, v katerega je vpleten dober del njih, spet verjame.

Novinska agencija Patria povzema dele pisma Jovičića, ki ga je kot znak podpore poslal Šimiću:

Spoštovani gospod Josip Šimić,

Oprostite, prosim, da vam ne bom persiral, glede na to, da ste veliko mlajši od mene, čeprav si resnično zaslužite vso spoštovanje, ne le moje, ampak vseh svobodomislečih državljanov te naše lepe, ponosne in kljubovalne Bosne in Hercegovine.

Vaša pisma Draganu Čoviću so me prav navdušila in navdihnila, ali bolje rečeno, prisilila, da vam izkažem spoštovanje in iskrenost, skupaj z vašo zvestobo poklicu, ki ste si ga izbrali, in veliko človeško hrabrost, ki primanjkuje ne le mnogim našim mladim močem, temveč tudi že odraslim, razumnim in treznim akademikom ter visoko izobraženim intelektualcem in državljanom.

Izberem, da bom človek, da oprostim, da pozabim slabo, da si zapomnim lep gest, da priznam, ko naredim napako, in izrečem najtežjo besedo – oprosti!

Ni pomembno, lepše je tako, in čudovit občutek je, ko greš zvečer v posteljo in lahko mirno zaspiš, ker je čista vest neprecenljive vrednosti.

Izbiram besede, saj kako bodo vse to razumeli in interpretirali vsi ti duhovi preteklosti in sedanjosti, da se vam obrača Srb iz mesta Mostarja, poučen s svojimi neposrednimi spoznanji in doživetji, ki so mu jih povzročili prav na njegovi osebni Golgoti, idioti in takšne neprimerne krščanske sile, kvazi bogomoljci ali „komunisti“ iz prvih cerkvenih vrst pri mašah Ratka Perića v Mostarju ali kardinala Vinka Puljića v katedrali mojega rojstnega mesta Sarajeva, v tem času in obdobju, vse pod dirigentsko palico svojega „čistokrvnega Hrvata“, četudi je to Dragan Čović ali mnogi njegovi funkcionarji.

Od njih sem doživel nezaslišano golgoto in komaj rešil glavo, leta 1996, po prvih postdejtonskih volitvah za Mestni svet mesta Mostarja, ker sem kot „šibek vernik“ iz bivšega socialističnega sistema, premalo naučen, da je že beseda „enotno mesto Mostar“ „bogokleten“ in nesprejemljiv pojem v njihovi krščanski bogomolji in da je zaradi tega mogoče tudi izgubiti glavo.

Oprostite, prosim, moj Josip, vse te tatvine, zvijače in kriminalna dejanja, še posebej ste jih tako natančno in jasno izpostavili, kot da bi brali ves tisti odtujeni material iz mnogih obtožnic proti Draganu Čoviću. Nam Mostarcem in Hercegovcem, kot tudi vsem pticam na naših hercegovskih vejah v vsakodnevnem žvrgolenju, so tako znane in še bolj številne obtožbe, a žal v našem nepravnem sistemu in surogat državi, v kateri živimo, je vse to odveč in neslišno, prikrito in tajno, a resnično in zelo argumentirano.

Dobro ste rekli „Veritas amara est / resnica je grenka“, a za koga in koliko boli te hrbteničnjake in izrodek svojega rodu, najmanj pa „čistokrvne Hrvate“ ali take pridigarje Cerkve pri Hrvatih, ki jih podpirajo in dovolijo tem poganom, da pozdravljajo in poljubljajo roko njihovega svetega očeta Frančiška, da mojim Sarajevčanom in Bosancem prodajajo „m..a za jajca“ v prestolnici in po moji Bosni.

Oplenjeni smo in obubožani v mestu Mostarju, v naši firmi „Soko“, na naših številnih parcelah nekdanjega našega najljubšega sprehajališča, tako imenovanega „mostarskega Bara“, kjer se danes zaradi številnih policijskih sil in varuhov „s potom pridobljenega“ haciende Dragana Čovića in pobeglega tajkuna Jelavića ter drugih njihovih borcev lepe njihove Herceg Bosne, ne more več mirno sprehajati, niti mirno pogledati.

Oprostite, prosim, moj Josip, kot bi rekli naši stari modri ljudje, da ste pogumni v svojih dejanskih in resničnih izjavah, a poučen z mojo izkušnjo, kot Mostarčan Sarajevčan, imejte v mislih, da je previdnost vrlina takih pogumnih ljudi, še posebej, ko se znajdejo na tem območju in področju hercegovskih Hrvatov, še posebej zvestih liku in nedelom „svojega čistokrvnega vodje med Hrvati“, samooklicanega mostarskega akademika.

Oprostite, moj dobri Josip, bodite ponosni in še naprej pogumni v dojemanju človečnosti in Boga danega in ustvarjenega, v končni fazi, kar tudi neposredno preučujete in zelo dobro poznate, tako da vas nobena hinavščina in lažnivost ne moreta omajati, ne glede na to, od kod prihajata.

Lep pozdrav,

S spoštovanjem iz Mostarja,

Mr. Milan Jovičić, dipl.ing.el