Ping-pong med Beogradom in Zagrebom: Dačić ve, da se bo RS odcepila, Kolinda zahteva spremembe Daytonskega sporazuma

Franjo Tuđman in Slobodan Milošević nista skakala od veselja leta 1995, ko sta morala podpisati Daytonski mirovni sporazum.

Richard Holbrooke jima je zvil roke, pripeljal ju je v Dayton v vojaško bazo in nista se mogla več premakniti niti za milimeter, piše novinarska agencija Patria.

Da Srbija nikoli ni prostovoljno sprejela sporazuma niti dejstva, da je bila ustavljena pri ustvarjanju velike Srbije, ter da zaradi tega obžaluje, najbolje ponazarja stališče Dobrice Ćosića v njegovi knjigi „Bosanska vojna“.

- V nekakšnem Daytonu, v letalski bazi, v ameriški zvezni državi Ohio, nam poteka „Berlinski kongres“. Repriza sojenja srbskemu narodu; repriza obsodbe njegove težnje po združitvi in svoji državi; repriza krojenja meja srbskemu narodu; repriza nagrajevanja srbskih sovražnikov... Sedaj je naše stanje porazno in žalostno. Izgubili smo Mostar in Sarajevo, dva kulturna centra srbskega naroda preko Drine, je zapisal Dobrica Ćosić, „oče naroda“ in avtor dveh zloglasnih dokumentov SANU I in SANU II.

Prvi je bil realiziran, krvavi pohod na Balkanu s ciljem ustvarjanja velike Srbije, drugi je prav zdaj na odru.

Znotraj Bosne in Hercegovine, neodvisne, mednarodno priznane, suverene in nedeljive države, vsake toliko časa podpihujemo etnične strahove in širimo napetosti, za kar sta zadolžena Beograd in Zagreb.

Včasih to počneta izmenično, včasih pa hkrati, kot je to primer zadnji mesec dni.

Vodja srbske diplomacije Ivica Dačić je v gostovanju na FACE TV dejal: „Beograd ni podprl izvedbe referenduma o dnevu RS.“ Vidno razjarjen zaradi novinarskih vprašanj je v nekem trenutku spregovoril, kot da je to že končana stvar: „Ko se bo RS odcepila, potem vprašajte, ali je to isto kot Kosovo ali ne?“

Torej, Dačić ve, da bo referendum o odcepitvi. Le še ni povedal, da bo RS dobila samostojnost, ko se bo Srbija javno odpovedala Kosovu (storitev za storitev – dogovor z mednarodno skupnostjo?).

S svojimi izjavami, ki so tako intonirane, za katere bo seveda zdaj rekel, da so hipotetične (samo za BiH je bilo prelito preveč krvi zaradi hipotetike), potrjuje, da bo Beograd kot do zdaj deloval pri podkopavanju državnih temeljev BiH tajno, javno pa se bo oglašal, da je proti.

To je neposredno mešanje v notranje zadeve BiH, tako kot je v istem intervjuju potrdil, da je bila Srbija neposredno udeleženka agresije na BiH in da je upravljala z bosanskimi Srbi.

- Poglejte, tudi v času Karadžića Beograd ni vedno podpiral tistega, kar sta počela Banja Luka ali Pale. Včasih sva imela različna stališča, je dejal Dačić.

Srbija se je že pred 24 leti predstavljala kot jamstvo miru, Slobodan Milošević pa je, tako kot Dačić četrt stoletja kasneje, sporočal, da spoštuje BiH.

Tako z vzhoda kot z zahoda se mešajo v notranje zadeve BiH. Neprekinjeno.

Najprej so v Stolac prispeli Božo Petrov in Miro Kovač, kot izvidnica predsednice Hrvaške Kolinde Grabar Kitarović, da bi zapečatili hrvaško ozemlje in podprli Dragana Čovića v njegovih secesionističnih idejah.

Nato je nekaj dni kasneje Kolinda odšla v Bruselj in govorila o potrebi po spremembi Daytonskega mirovnega sporazuma. Med vrsticami je bilo mogoče prebrati, da je potrebna sprememba zaradi reševanja „hrvaškega vprašanja“.

Napovedala je, da bo Hrvaška začela pogovore in pobudo z ZDA.

Ni nobenega srbskega ali hrvaškega predsednika, premierja ali ministra, ne glede na levo ali desno usmerjenost, ki ne bi uporabil mantre o Srbiji in Hrvaški kot jamstvih Daytonskega sporazuma.

S sklicevanjem na podpise, dane v vojaški bazi v Daytonu, spretno opravičujejo vsakršno vmešavanje na politični sceni v BiH.

Dobro bi bilo, če bi se Beograd, še posebej pa Zagreb kot glavno mesto države članice Evropske unije, ukvarjal s svojimi političnimi in ekonomskimi težavami, BiH pa bi „omenjal v ustih“ le toliko, kolikor to počne glede drugih držav v regiji, Evropi ali svetu.

Tako Srbija kot Hrvaška bi se, če se že sklicujeta na daytonske podpise, morali potruditi, da bi BiH pomagali, ne pa da vsake toliko časa igrata z njenim obstankom.

Vsakič, ko sporočita, da spoštujeta BiH in njeno ozemeljsko celovitost in suverenost, kot duh preteklosti pred očmi priplava leto 1992.

Tako kot pred nekaj dnevi, ko je v Banja Luki predsednik RS Milorad Dodik sprejel voditelje Srbske akademije znanosti – SANU.

Navidezno sodelovanje s sorodno Akademijo iz Banja Luke. Če gre za kulturno in znanstveno sodelovanje, zakaj se voditelji SANU niso soočili s svojo odgovornostjo iz preteklosti za krvave vojne na Balkanu s ciljem ustvarjanja velike Srbije, nato pa iz Banja Luke nadaljevali pot v Sarajevo na Akademijo znanosti in umetnosti BiH, namesto da bi se ustavili pri Dodiku, kjer se je spet govorilo o „spletenju velikosrbske namesto bruseljske srajce BiH, s čimer bi se slekla daytonska“.