Petorka je resen izziv za Čovića, sarajevska samouničevalnost potiska HDZ v zagotovljeno zmago!

Napisal: Rasim Belko

Pet hrvaških strank (HDZ 1990, HRS, HNP, HSS in HDS) se je končno prebudilo iz večdesetletnega spanca. Napovedali so skupen nastop na volitvah leta 2026 in podpis sporazuma do decembra. Na prvi pogled je mogoče, da je to še eno srečanje in še ena obljuba. Vendar pa bi to v bistvu lahko bil resen politični potres z še resnejšim vplivom na prihodnost Bosne in Hercegovine.

Prvič po dvaindvajsetih letih HDZ BiH in Dragan Čović ne bosta sama na terenu. Imela bosta konkurenco, in to v svojem dvorišču.

In to marsikaj spremeni. Pravzaprav je to napoved konca monopola, ki bosansko-hercegovske Hrvate drži ujetnike v političnem latinščini enega človeka.

Čovićev HDZ je leta gradil svojo moč na mitu o „legitimnem predstavljanju Hrvatov“. Ta mit sta Sarajevo in bošnjaške stranke zvesto hranili, zavestno ali nezavedno. Kadarkoli so ponavljale mantro „brez HDZ-ja se ne da“, so bh. Hrvate potiskale v politični kavez, iz katerega so lahko izšli le pod zastavo Dragana Čovića.

Tako je HDZ postal stranka, država in usoda. Vsi, ki so poskusili drugače, so bili razglašeni za izdajalce.

No, zdaj se ta mit začenja razpadati. Petorka, ne glede na to, kako različna je, je razumela tisto, o čemer se v Mostarju šepeta, v Sarajevu pa nikoli ni hotelo slišati. Čović ne predstavlja Hrvatov, ampak samega sebe, zgodba o „legitimnosti“ pa je postala maska za zasebni interes, privilegije in politični posel, v katerem narod služi le kot argument.

In ravno ko se je nekaj začelo premikati, Sarajevo – kot običajno – zaspi za volanom. Medtem ko petorka napoveduje odpor proti monolitu, iz Sarajeva prihaja sporočilo: „HDZ je zagotovljena zmaga v povojnih kombinacijah leta 2026“.

Kakšna samouničevalnost političnega amaterizma, kajne. Včasih je mučno in ogabno že samo razmišljati o politični nedoraslosti Sarajeva, liki, ki se s njegovih ulic podajajo v igro političnih voditeljev, pa to ogabnost še dodatno začinijo.

Kajti kakšen politični NOOB moraš biti, da v istem tednu, ko se končno rodi resnejša opozicija Čoviću, tega istega Čovića cementiraš. To ni realizem. To je prodaja vsake možnosti spremembe.

Petorka s predznakom H je pokazala, da zna drugače, saj svojega sporazuma ni vezala na „prestolnico“, ampak na Parlament države Bosne in Hercegovine.

Kako je mogoče, da politično Sarajevo, po vseh napakah in prevarah, že zdaj Čoviću podarja mesto za mizo oblasti? Kako je mogoče, da se nihče ne uči iz izkušenj Trojke, ki je v imenu „stabilnosti“ vstopila v zavezništvo z Dodikom in s tem podpisala lastno propad, pa tudi blokado države.

Rezultat te „stabilnosti“ vidimo vsak dan. Dodik blokira, izsiljuje, grozi z odcepitvijo – in spet drži ključ oblasti. Če Sarajevo ponovi to napako s Čovićem, naj se nikoli več ne čudi, zakaj BiH stagnira. Ker ni problem v Dodiku in Čoviću, problem je v tistih, ki jih nenehno vračajo v igro.

Ta petorka, če bo držala besedo, je lahko prelomnica. Lahko pokaže, da Hrvati v BiH niso ničiji talci. Da jim ni treba izbirati med poslušnostjo in izginotjem. Da so tudi med njimi tisti, ki si BiH želijo kot skupno hišo, ne pa kot hercegovski tor.

Da bom jasen, pred njimi je težka pot. Čovićev aparat, denar in medijski stroj bodo udarili s polno močjo. Označeni bodo, napadeni, satanizirani. Če pa bodo vzdržali, bodo podrli sistem, ki temelji na strahu.

Sarajevo pa, če nič drugega, jih mora obravnavati enako, dokler glasovnice ne pokažejo drugače. Kajti vsakič, ko nekdo iz mesta ob Miljacki sporoči, da je „Čović zagotovljena zmaga“, je države manj, alternativa temu pa očitno obstaja. In dokler imata HDZ in SNSD monopol nad svojimi volivci, bo BiH talec njunih interesov. Ko pa se pojavi nekdo, ki ta monopol ruši, je po naravi stvari zaveznik, ne sovražnik.

In za konec, malo resnice brez ličenja.

Sarajevo mora prenehati iskati „zagotovljene zmage“. Mora prenehati s politiko, v kateri sta izdaja in pragmatizem eno. Kajti vsaka nova oblast, ki Čovića in Dodika obravnava kot partnerja, ne pa kot oviri, sodeluje pri razgradnji države.

Petorka med Hrvati morda ni popolna, je pa prva resna razpoka v sistemu, ki nas duši. Zato jim je treba dati priložnost.

Kajti če ne uspejo niti oni, potem nismo propadli zaradi Dodika in Čovića. Propali smo zato, ker smo privolili, da večno živimo pod njunimi pogoji.