Perić: Če citiram Mamića, je sodniku bolje iti z Rolexom kot z dobrim odvetnikom!

Napisal: Branko Perić/Buka.ba

Azra Miletić, nekdanja sodnica Apelacijskega oddelka Sodišča BiH (upokojena konec lanskega leta), je Bosno in Hercegovino tožila za odškodnino premoženjske in nepremoženjske škode v višini okoli 200.000 KM, ki ji je bila povzročena z nezakonitim aretiranjem in priporom, suspenzijo in kazenskim postopkom, ki je trajal sedem let in se je končal z oprostilno sodbo.

V teh sedmih letih je Azra Miletić od države prejemala polno sodniško plačo. Vendar pa Azra trdi, da so ji z odvzemom prostosti, suspenzijo in kazenskim postopkom narušili ugled in čast, da je pretrpela duševne bolečine in trpljenje, ter da je utrpela premoženjsko škodo v obliki izgubljenega dobička, ki bi ga kot sodnica ustvarila v komisiji za pravosodni izpit in kot edukatorica sodnikov in tožilcev.

Sodnica Azra Miletić je bila aretirana v začetku leta 2015 v svoji sodni dvorani pod sumom, da je prejela podkupnino od obsojenega Rame Brkića, nekdanjega policijskega komisarja v Bihaću, da bi mu ugodila v pritožbenem postopku z oprostitvijo ali znižanjem kazni.

Glede pravice do odškodnine sodnice Azre Miletić ni nič spornega. V tem osvrtu ne bomo obravnavali postavljenih tožbenih zahtevkov. Ne bomo obravnavali niti njene krivde, niti nedolžnosti. Sodišča so imela o tem različna mnenja, vendar je končni izid oprostilna sodba. Primer je pravno zanimiv zaradi proceduralnih posebnosti in zmedenih pravnih razlag. Redkokateri sodni primer ponuja tako jasno sliko napačnega delovanja pravosodnega sistema, ne glede na to, s katerega vidika ga gledamo.

Sredi leta 2015 so bili Azra Miletić, Ramo Brkić in Senad Šabić med drugim obtoženi kaznivih dejanj dajanja in sprejemanja podkupnine. Obtožnica je bila potrjena 22. junija 2015. Kmalu po začetku glavne obravnave sta obtožena Ramo Brkić in Senad Šabić pobegnila. Sodišče BiH, ki je v tistem času vodilo kazenski postopek, je zoper njiju odredilo pripor in razpisalo mednarodno tiralico. Postopek zoper njiju je bil ločen in se je nadaljeval samo zoper sodnico Miletić. Po skoraj dveh letih sojenja je Sodišče BiH sodnico Miletić obsodilo na dve leti in pol zapora zaradi sprejemanja podkupnine.

V pritožbenem postopku je Apelacijski oddelek Sodišča BiH ugodil pritožbi obsojene Azre Miletić in nadaljnje vodenje kazenskega postopka prenesel na Okrožno sodišče v Sarajevu. Prenos postopka z enega specializiranega sodišča najvišjega ranga na sodišče najnižjega ranga je z zakonom dodeljen Sodišču BiH. Res je, da to predstavlja svojevrsten absurd, saj ni splošno veljavno in zanemarja nekatere zelo pomembna pravna načela.

V konkretnem primeru Apelacijski oddelek poudarja načelo nepristranskega sodišča, ob upoštevanju dejstva, da je Azra Miletić sodnica v istem oddelku. (Takšna praksa odpira vprašanje, kdo bi bil pristojen soditi sodnikom vrhovnih sodišč entitet, katerih procesni zakoni ne predvidevajo možnosti prenosa vodenja postopka v enakem primeru!).

Postopek pred sarajevskim Okrožnim sodiščem je trajal do 12. aprila 2021, ko je bila sodnica Miletić oproščena obtožbe. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da so bili dokazi, na podlagi katerih je bila vložena obtožnica, razglašeni za nezakonite, ker so bili pridobljeni s kršitvijo zakona o kazenskem postopku.

Prvo vprašanje, ki povzroča nedoumico, je, zakaj je postopek dokazovanja krivde sodnice Azre Miletić trajal sedem let? Kaj je bilo v primeru ene sodnice tako zapleteno, da je za dokazovanje bilo potrebnih sedem let? Je to razumen rok sojenja? Je primer ene sodnice merilo učinkovitosti pravosodnega sistema? Če se eni sodnici sodi sedem let, koliko let naj potem trajajo sojenja organiziranim kriminalnim skupinam, ki so zagrešile več hudih kaznivih dejanj?

Neučinkovito delo Okrožnega sodišča v Sarajevu v primeru Azre Miletić je državo BiH stalo več kot pol milijona KM. Vendar Azra Miletić ni edini takšen primer. Hkrati se pred istim Okrožnim sodiščem v Sarajevu že sedem ali več let vodijo kazenski postopki tudi zoper suspendiranega glavnega tožilca Tožilstva BiH Gorana Salihovića in tožilca Boža Mihajlovića, ki sta bila na enak način prenesena s Sodišča BiH. Nihče ne ve, koliko časa še bomo čakali na njuno pravnomočnost. Tako Salihović kot Mihajlović v vseh teh sedmih ali več letih sojenja prejemata polno plačo. Neučinkovitost sodišča v njunih dosedanjih sojenjih je državo BiH stala več kot milijon KM.

Trenutno je pet sodnikov in tožilcev z ravni državnega pravosodja suspendiranih! Skoraj eno malo sodišče je izven funkcije! Poleg Gorana Salihovića in Boža Mihajlovića sta suspendirana sodnika Dalida Burzić in Ranko Debevec, ter tožilka Dijana Kajmaković. Zoper Dijano Kajmaković in Dalido Burzić preiskave trajajo približno dve leti, nihče pa ne ve, v kateri fazi so in zakaj še niso končane.

Ta kratka zgodovina (ne)funkcionalnosti in vladavine prava in pravice pojasnjuje popoln zlom pravosodnega sistema. Če so to rezultati reforme, potem je treba razglasiti stečaj in razmišljati o novem modelu distribucije pravice. Takšno pravosodje je poklicna, institucionalna in državna sramota! Danes je sistem, od katerega ima država ogromno škodo. Namesto da bi bil paradigma učinkovitega in poklicnega sistema, je pravosodje postalo poligon nepredstavljivih zlorab, kršitev zakonov in neodgovornosti.

Sploh ni vprašanje, ali bosta Salihović, Mihajlović, Burzić in Kajmaković obtožena, obsojena ali oproščena (bolj verjetno bo slednje!), problem je, zakaj postopki zoper sodnike in tožilce trajajo tako dolgo, da tega nihče ne vidi kot problem, celo sodniki in tožilci, zoper katere se postopki vodijo. Neshvatljivo ravnanje neodvisnega regulatorja do sistema, za katerega je odgovoren!

Ampak, vrnimo se k primeru Azre Miletić. Danes ne bi bil zanimiv, kot množica podobnih, ki so padli v pozabo zaradi dolgotrajnosti, če se v njem ne bi dogajale še druge težko razumljive stvari. Namreč, pobegli Ramo Brkić je v Švedski aretiran po tiralici našega sodišča in izročen BiH. Tudi postopek zoper njega vodi Okrožno sodišče v Sarajevu, vendar se obravnava odvija pred drugim sodnikom. Po končanem dokaznem postopku, 9. marca 2020, je s sodbo št. 65 0 K 776874 19 K, obtoženi Ramo Brkić obsojen za dajanje podkupnine sodnici Azri Miletić. V opisu dejanskih dejanj, kot tudi v obrazložitvi sodbe, je jasno navedeno, kdaj, na kakšen način in kako je sodnica Azra Miletić prejela podkupnino. Leto kasneje, 12. aprila 2021, je isto sodišče s sodbo št. 65 0 K 704016 18 K, oprostilo obtožbe za sprejemanje podkupnine Azro Miletić. Obe sodbi sta pravnomočni.

Po pravnomočnem končanju obeh primerov, ki izhajata iz enotnega dejanja izvršitve, smo dobili paradoksalne izide: obtoženi Ramo Brkić je obsojen za dajanje podkupnine, sodnica Azra Miletić pa za sprejemanje iste podkupnine oproščena! Ramo Brkić bo štiri leta in 11 mesecev prestajal zaporno kazen za dajanje podkupnine, ki je sodnica Azra Miletić ni prejela! Isto sodišče ugotovi, da obstajajo dokazi in da ni dokazov!

Seveda, tukaj ne gre za pravni paradoks ali aporijo pravniškega uma. Gre za protislovje, ki ga zdrava pamet ne more sprejeti, in ki je lahko nastalo bodisi zaradi različne ocene dokazov, napačnega razumevanja prava in nerazumevanja pravice, ali pa zaradi kriminalne dejavnosti pravosodnih struktur. Podobni pravni in sodni idiotiizmi (obrazlaganje odredb, odpiranje predmetov!) v zadnjem času postajajo najresnejša grožnja vladavini prava in družbeni pravici. Vrstijo se primeri, v katerih so očitni krivci oproščeni, nedolžni pa obtoženi in obsojeni. Nihče več ne more biti prepričan, da ne bo nedolžno obsojen. In vsak bo verjel, da lahko uide kazni, če za njim stojijo vladajoče politike in korumpirani sodniki. Sodniku je bolje iti z “Rolexom” kot z dobrim odvetnikom, kot bi rekel neponovljivi Zdravko Mamić.

Že dolgo javno govorim o pravosodno-politični in medijski mafiji, ki uničuje pravosodni sistem. Kot odgovor na moja javna opozorila me je ta ista mafija privedla pred disciplinski sod nekaj mesecev pred odhodom v pokoj in Tožilstvu BiH vložila kazensko ovadbo zaradi ločenega mnenja v primeru “Novalić in dr.”. Potem pa je komedijantski primer zrežiral ključni dokaz mojih dvomov – aretacijo predsednika Sodišča BiH zaradi uničevanja službenih spisov in različnih zlorab. Nato je sledila še suspenzija predsednika Gospodarskega sodišča v Banjaluki. In tukaj smo pred vprašanjem vseh vprašanj: če predsedniki sodišč uničujejo dokaze in kršijo zakone, kaj šele počnejo njihovi sodniki? Je mogoče verjeti, da sodniki v sodiščih uporabljajo zakone in izvajajo pravico? Zakaj tožilci obtožujejo nedolžne, a amnestirajo krivce? Kdo so ljudje v VSTV, ki izbirajo in imenujejo nevredne in korumpirane tožilce in sodnike?

Širi se krog vprašanj in polje dvoma, odgovorov pa nikjer. Namesto strokovnih analiz in javnih razprav, iz Bruslja prihajajo projekti o celovitosti, ki se sistematično uničuje. Kje je konec sonovrata?