Upokojenci, na ulice: Nikšić z vašim denarjem kupuje Dodikovo zadovoljstvo!

Piše: Rasim Belko

V Federaciji BiH danes nihče več resno ne postavlja vprašanja, ali je premier Nermin Nikšić politično zvest tistim, ki delujejo proti interesom države BiH in entitete FBiH. Ker vse, kar počne že mesece, kaže na to, da državljani Federacije niso prioriteta, niso cilj, niso obveznost. So le kolateral v političnih dogovorih Trojke, v katerih sta Milorad Dodik in Dragan Čović edina sogovornika, ki resnično kaj dobita.

Zadeva o 120 milijonih KM v proračunu RS namesto v Federaciji, vprašanje, ki bi ga moral odpreti premier, ne pa strokovnjak Zijad Krnjić, je Nikšića razgalila do konca. Namesto da bi vzel stvari v svoje roke, poslušal ljudi, kot je Zijad Krnjić, ki imata tako znanje kot integriteto, je Nikšić izbral najslabšo možno pot – distancirati se od institucionalnih pravil in resnice, da bi zaščitil politične potrebe SNSD-ja. S tem je dobesedno opravil delo za Dodika bolje kot katerikoli minister SNSD-ja.

A to ni incident; to je vzorec.

Saj ni to prva epizoda političnega samoponiževanja. Ne smemo pozabiti, kako se je mandat začel. SDP je trobil, da bodo prevzeli UIO, da bodo končno ustavili dolgoletne manipulacije in uvedli red. Govorili so samozavestno, kot da se bo sistem odprl pred njimi, ker »prihaja nova oblast«. In kaj se je zgodilo? Dodikov Zoran Tegeltija se je mirno naselil v kabinet direktorja UIO brez odpora, brez boja, brez enega samega resnega poskusa, da bi izpolnili obljubo. SDP je utihnil, kot da nikoli ni rekel tistega, kar je rekel. Kot da ne gre za ključno institucijo državnih in entitetskih financ, ampak za neko vaško zadrugo.

Trojka je v oblast vstopila na vrat na nos, gnana s pohlepom po položajih, nesposobna razumeti, da so pristali na mehanizem, v katerem nimajo ne moči ne integritete. In kar je najhuje, zdi se, da jim to povsem ustreza. Kajti s časom postaja njihova popustljivost groteskna.

Spomnimo se le epizod glede Ministrstva za varnost, kjer je Trojka pristala na kadrovske rešitve, ki bi jih v vsaki vsaj malo normalni politični strukturi obravnavali kot ponižanje. Potem vratolomije glede direktorja SIPA-e, njegovega namestnika. Vsaka točka je bila novo kapitulacijo. In vsakič je bilo obrazloženje isto: »Stabilnost«. Stabilnost koga? Čigava stabilnost? Stabilnost države zagotovo ne, ker ta država nikoli ni bila bolj nestabilna. Stabilnost državljanov ne, ker oni nikoli niso živeli težje. Stabilnost Dodika in Čovića, ja, to že ima smisel.

Danes smo v točki, ko Nikšić in Trojka, hladnokrvno, želita odobriti 120 milijonov KM entiteti RS. Denar Federacije. Denar, ki bi lahko povečal pokojnine za veliko več kot tisto, kar Nikšić ponuja upokojencem. Denar, ki bi lahko bil prelomnica za stotine tisoč ljudi. A ne, pomembneje je, da bo »politični mir«, da se ne bo razburil Milorad Dodik, da se ne bo zameril Dragan Čović.

Paradoks je tako brutalen, da celo Toni Kraljević, finančni minister FBiH iz HDZ-ja, glasneje brani interese Federacije kot njen premier. Ko HDZ izgleda bolj načelen od SDP-ja, vemo, da nekaj v tej državi ni le zmešano, ampak popolnoma polomljeno.

Kljub temu je najbolj žalosten element celotne zgodbe tišina upokojencev. Najštevilčnejše, najbolj ogrožene, najbolj zapostavljene kategorije. Ljudje, za katere ta denar resnično pomeni življenjsko spremembo. Izostanek njihove reakcije je najboljši pokazatelj, kako izčrpana je družba, kako je strah zamenjal upor, upanje pa postalo luksuz. A resnica je preprosta: če oni ne dvignejo glasu, nihče ne bo. Nikšić pa bo nadaljeval delati tisto, kar najbolje zna – glasovati proti interesom entitete, ki jo vodi, in v korist politik, ki ga držijo v šaci.

Zaradi vsega tega vprašanje ni več, zakaj Nikšić molči. Vprašanje je, kje je rdeča črta? Ali jo je? Če danes oprostimo 120 milijonov, kaj je jutri na jedilniku? Elektroprenos? Meje? Državno premoženje, oprostite, njiva? Vse to smo že videli, vsakič malo globlje, malo nevarneje, malo bolj sramotno.

Federacija BiH ima danes premierja, ki se obnaša, kot da je njegova največja odgovornost »ne pokvariti odnosov« s SNSD-jem in HDZ-jem. Kaj pa državljani Federacije? Zanje so le opomba, podpisana z majhnim fontom pod avtorskim besedilom, ki ga pišeta Dragan Čović in Milorad Dodik.

In zato je morda najbolj točna trditev, ki jo danes lahko izrečemo: Trojka je obljubljala spremembe. Spremembe smo tudi dobili. Le da niso bile tiste, ki so jih zahtevali državljani, ampak ravno tiste, ki so jih upali Dodik in Čović.

Zato, upokojenci, čas je, da izstopite na ulice, denarja je za veliko višje pokojnine, le Nikšić ga podarja Dodiku. Izstopite in se borite, sicer boste še naprej živeli na robu revščine in čakali, da se za decembrsko meglo pojavi sonce, da se malo ogrejete!