Pećanin: Tegeltija nima prav, snemanje in objava "podkupovanja" ni kaznivo dejanje

Piše: odvetnik in novinar Senad Pećanin / media.ba

Predsednik Visokega sodnega in tožilskega sveta Bosne in Hercegovine Milan Tegeltija je napisal in objavil na strani Združenja BH novinarjev, besedilo z naslovom "Zakaj novinar nima pravice objaviti nezakonito posnetega posnetka".

Tegeltija je napisal, da je poskusil "laikično" pojasniti problem "konflikta med kazensko-pravno inkriminacijo kaznivega dejanja in pravico javnosti, da ve".

Zaključki navedenega besedila so naslednji:

- pravica do zasebnosti spada v osnovno kategorijo osnovnih pravic in svoboščin državljanov, ki jo lahko kršijo izključno s posebnimi preiskovalnimi dejanji po odobritvi sodišča;

- osebe, ki v nasprotju s to proceduro izvedejo tajno avdio in vizualno snemanje, so zajete s kazensko-pravno inkriminacijo kaznivega dejanja nepooblaščenega avdio ali video snemanja, kar predstavlja kaznivo ravnanje;

- novinar nima pravice objaviti nezakonito posnetega posnetka.

Tudi če v svojem besedilu ne navaja pravnega sistema in zakonov, na katere se v svojih zaključkih sklicuje, Tegeltija nima prav, ne glede na to, ali gre za sprejete pravne standarde v več demokratičnih državah in prakso Evropskega sodišča za čljanske pravice, ne glede na to, ali gre za pozitivne zakone v Bosni in Hercegovini.

V kolikor gre za prvi primer, se neupučeni Tegeltija lahko pouči o Kazenskem zakonu sosednje Republike Hrvaške. Namreč, v členu 143. tega zakona so inkriminirani nepooblaščeno zvočno snemanje in prisluškovanje, ter kvalificiran oblika tega dejanja (v kolikor je storilec uradna oseba pri opravljanju službe ali javne oblasti). Vendar pa stavkom 4. istega člena navaja razlog izključitve protipravnosti nepooblaščenega snemanja in prisluškovanja v situacijah, ko je to "izvršeno v javnem interesu ali drugem interesu, ki je pretežžni od interesa zaščite zasebnosti posnete ali prisluškovane osebe". Torej, jasno kot dan: ni kaznivega dejanja, če je "nepooblaščeno snemanje ali prisluškovanje izvršeno v interesu javnosti ali drugem interesu, ki je večji od interesa posnete ali prisluškovane osebe." Seveda, to pomeni tudi, da ni kazenske odgovornosti novinarja ali medija, ki objavi posnetek od interesa javnosti ali drugega interesa, ki je važnejši od interesa posnete ali prisluškovane osebe.

Da bi tudi laiki in gospod Tegeltija razumeli, o čemu gre tukaj, jih bom spomnil na primer javno objavljenega tajno posnetega posnetka, čeger je prav gospod Tegeltija. Državljan BiH, ki je več let trpel posledice postopanja glavne tožilke Kantonalnega tožilstva v Sarajevu Dalide Burzič, je več let pisal in pošiljal pritožbe predsedniku VSTV-ja Milanu Tegeltiji, zahtevajoči uradni sprejem. Po večkratnih neuspelih poskusih zakazovanja uradnega sestanka mu je uspelo dogovoriti sestanek z gospodom Tegeltijo – v kavarni. Tam mu je izpovedal svojo problematiko postopanja tožilke Burzič, nakar je od Tegeltije dobil obljubo, da bo "poklical Dalido", z zahtevo, da mu državljan pošlje številko, pod katero se več let (ne) vodi preiskava. Ob izhodu iz kavarne ga je pospremil prijatelj gospoda Tegeltije, ki mu je obljubil, da bo Tegeltija "uredil stvar pri Dalidi", predlagal mu je, naj mu da denar, s katerim bo "podkoval" gospoda Tegeltijo. Državljan je to nerad storil, izročil je prijatelju gospoda Tegeltije določeno vsoto denarja, pri čemer je pogovore s Tegeltijo in njegovim prijateljem, ter izročitev denarja – tajno posnel.

Preden pokažm, zakaj ta državljan ni kazensko odgovoren za tajno snemanje čakaj po pozitivnih zakonih v Bosni in Hercegovini, bom izpostavil tudi prakso Evropskega sodišča za čljanske pravice.

To mednarodno sodišče je vrhovna sodna instanca za tolmačenje in uporabo Evropske konvencije za zaščito temeljnih čljanskih pravic in svoboščin. Namreč, glede poseganja v zasebnost se Sodišče ravna po načelu sorazmernosti, oziroma išče odgovor na vprašanje: ali je poseganje v zasebnost posameznika sorazmerno namenu, zaradi katerega je do tega poseganja prišlo, oziroma ali je upravičeno z vidika javnega interesa, varovanja javnega reda, miru in varnosti, preprečevanja motenj v družbi in pojava kriminala, ter zaščite pravic drugih? Hrvaški zakonodajalec je prepoznal zelo jasno tolmačenje in prakso Evropskega sodišča za čljanske pravice, ter v obrazložitev navedenega stava 4. člena 143. Kazenskega zakona, ki izključuje protipravnost nepooblaščenega prisluškovanja ali snemanja, navedel, da je "snemanje, ki se opravi z namenom odkrivanja kaznivega dejanja, čigarčno odkrivanje je v javnem interesu" pretežžni javni interes. Hkrati se v Obrazložitev navaja, da se "drugi interes, ki je pretežžni od zasebnega interesa posameznika, ki je posnet ali prisluškovan, ugotavlja s tehtanjem teh interesov v vsakem konkretnem primeru." Iz navedenega je jasno, da so skladno s tolmačenjem in prakso Evropskega sodišča za čljanske pravice, ki jo je hrvaški zakonodajalec pretočil v Kazenski zakon, tako javni interes kot interes državljana, ki je posnel sestanek s Tegeltijo v kavarni in "podkupovanje", nad zasebnim interesom gospoda Tegeltije, ter da s tem navedeni državljan ne podleže kazensko-pravnemu procesuiranju.

Tudi po pozitivnih zakonih v Bosni in Hercegovini navedeni državljan ni kazensko odgovoren. Pravim "tudi" iz razloga, ker kazenski zakoni ne Federacije BiH, ne Republike Srpske niso usklajeni (in bi morali biti!) z Evropsko konvencijo in prakso Evropskega sodišča za čljanske pravice (ki je sestavni del Ustave BiH). Namreč, ne člen 188. Kazenskega zakona Federacije BiH, ne člen 155. Kazenskega zakona Republike Srpske, ki normirata kaznivo dejanje nepooblaščenega prisluškovanja in tonskega snemanja, ne predvidevata izključitve protipravnosti navedenega kaznivega dejanja.

Vendar pa čakaj to ne pomeni, da ima gospod Tegeltija prav in da je po zakonih BiH državljan, ki je tajno posnel "podkupovanje", kazensko odgovoren. Namreč, v tem konkretnem primeru morajo biti uporabljeni splošni razlogi izključitve protipravnosti, ki so normirani čakaj v zakonih BiH. Gre za institute nujne obrambe in skrajne nuje. (V hrvaškem Kazenskem zakonu je obseg izključitve protipravnosti še večji kot v primerih nujne obrambe in skrajne nuje! Medtem ko skrajna nuja zajema samo primere, v katerih se še ni realizirala nevarnost nastopa kršitve pravne dobrine, razlog izključitve protipravnosti iz stavka 4. zajema tudi primere, v katerih je kršitev pravne dobrine že nastopila, tj. v katerih je dejanje že dokončano, vendar že ni odkrito, ali je odkrito, vendar že ni dokazano.) V konkretnem primeru gre za nujno obrambo, ko državljan - žrtva snema besede storilca, s katerimi ga izsiljuje. V primeru trajne nevarnosti (izgube svojih zakonskih prav zaradi ravnanja tožilke Burzič in predsednika VSTV-ja BiH) se državljan nedvomno nahaja v skrajni nuji. To je nevarnost, ki traja, kot na primer, žrtva, ki jo storilec nenehno žali, izsiljuje ali ji grozi preko telefona, sme "iz previdnosti" snemati telefonske pogovore s storilcem tudi v primeru, če že niso začeli ali so že prenehali z uvrede ali grožnjami v konkretnem pogovoru. Takšno zvočno snemanje je primeren način odpravljanja nevarnosti, ko se upočeva možnost identifikacije storilca.

Torej, določbi splošnih delov kazenskih zakonov Federacije BiH in Republike Srpske izključujejo protipravnost dejanja nepooblaščenega prisluškovanja in tonskega snemanja. čakaj niso izrecno navedeni, splošni razlogi izključitve protipravnosti dejanja se vsekakor nanašajo tudi na nepooblaščeno prisluškovanje in tonsko snemanje. V konkretnem primeru je tonsko snemanje absolutno primeren način odpravljanja nevarnosti nadaljevanja ogrožanja pravic državljana, od katerega je bilo zahtevano "podkupovanje" Tegeltije v situaciji, ko naveza tožilke Burzič in predsednika VSTV-ja Tegeltije predstavlja vir ogrožanja njegove pravice. To posebej velja, ko, kot v navedeni situaciji, tonsko snemanje predstavlja tudi ustrezen in neizpodbojen dokaz, ki omogoča identifikacijo storilca kaznivega dejanja. Pri tem je ta razlog izključitve protipravnosti večji obsega kot skrajna nuja, ker se ne zahteva obstoj istočasne nevarnosti. (V tem konkretnem primeru ni reference na člen 189. Kazenskega zakona FBiH - "Nepooblaščeno optično snemanje" - ker ta inkriminira samo snemanje druge osebe "v njenih prostorih"; na člen 156. Kazenskega zakona Republike Srpske - "Nepooblaščeno fotografiranje" - se nanašajo navedene določbi splošnega dela zakona enako kot za člen 155.)

Vprašanje javnega interesa se po pravilu veže na vprašanje medijskih svoboščin. O pomenu medijskih svoboščin Evropsko sodišče za čljanske pravice navaja: "čakoli mediji ne smejo prečiti določenih meja, zlasti glede zaščite ugleda in pravic drugih, je njihova naloga zagotavljati – na način, ki je skladen z njihovimi obveznostmi in odgovornostmi – informacije in ideje o vseh predmetih javnega interesa. Ne samo, da imajo mediji nalogo zagotavljanja takih informacij in idej, temveč ima javnost pravico prejeti jih. V nasprotnem mediji ne bi mogli opravljati svoje vloge "javnega psa varuha"."

V konkretnem primeru nepooblaščenega snemanja in objave v medijih "podkupovanja" se postavlja vprašanje: ali je večji interes gospoda Tegeltije, da posnetek ne bo objavljen in s tem ohranjena njegova pravica do zasebnosti, ali javni interes preganjanja kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj? Interesi preganjanja zajemajo interese odkrivanja in dokazovanja kaznivih dejanj. Zanimivo je, da so vsi č lani Visokega sodnega in tožilskega sveta BiH, kot tudi Upravni odbor Odvetniške zbornice FBiH, po objavi posnetka "podkupovanja" v medijih, prednost dali navedeni "pravici do zasebnosti" predsednika VSTV-ja. Na osnovi te činjenice bi bilo zmotno zakljuěevati o pravnem znanju č lanov navedenih forumov, vendar bi se druge vrste zaključkov o njih vsekakor lahko sprejeli. Seveda, tudi o gospodu Tegeltiji in to ne samo na osnovi njegovega besedila, ki je povod temu osvrtu.