Patria v Obrovcu, vasi, kjer je babica Aleksandre Pandurević držala Sidiko Hajruli kot sužnjo

Sidika Hajruli ni več med živimi, da bi pričala o mučenju, ki ga je prestala v ujetništvu v kleti hiše Tomane Kukričar - babice Aleksandre Pandurević - poslanke SDS v Parlamentu BiH.

Novinarja bosanske tiskovne agencije Patria sta obiskala vas Obrovac, nedaleč od Hadžićev, kjer o pošastnih dejanjih babice Tomane priča le propadajoča hiša Kukričarjevih. Vse deluje sablasno. Sidika je umrla pred nekaj leti. Tudi babica Tomana. Aleksandra Pandurević, ki bi lahko odgovarjala za to in podobna nedela med agresijo na BiH, že vrsto let uživa politično zaščito.   

Sidika Hajruli: V hiši poslanske babice Pandurević je bila sužnja več kot tri leta

O zločinih babice Tomane, pa tudi o tistih, za katere pravijo, da jih je storila Aleksandra Pandurević, je prva spregovorila sestra pokojne Sidike, Izeta Omeragić, ki je svoja spoznanja najprej predstavila v Združenju pogrešanih iz Hadžićev, nato pa zgodbo delila z novinarji in preiskovalci SIPA. Vendar primer nikoli ni bil obravnavan.

Rešetke na oknu Sidikine celice še danes stojijo (Foto: Patria)  

Sekretarka Združenja pogrešanih v Hadžićih Ferida Nišić, ki prav tako išče posmrtne ostanke brata, očeta pa je že ekshumirala – pravi, da je nezadovoljna z delom tožilstva BiH v primeru Sidike Omeragić, pa tudi v primerih drugih umorjenih prebivalcev Hadžićev. Za umore več kot sto ljudi s področja te občine še nihče ni bil obravnavan, družine pa še vedno iščejo posmrtne ostanke okoli 90 prebivalcev Hadžićev.

- Spomnim se, da je bila Izeta polna ogorčenja in žalosti, kot vsi mi, ko nam je povedala usodo sestre Sidike. Člani združenja so obiskali klet, kjer je bila Sidika zaprta, pogovarjali smo se tudi s kriminalisti SIPA, a po tem ni bilo storjeno nič, da bi se primer obravnaval. Ne vemo več, na koga naj se obrnemo, družine žrtev so prepuščene same sebi – pravi Nišićeva za agencijo Patria.

Pravi, da ne ve, zakaj tožilstvu BiH v 20 letih ni uspelo privesti pred sodišče tistih, ki so zagrešili pošastna dejanja v Hadžićih. Priče zločinov počasi izgubljajo potrpljenje, mnoge od njih pa umrejo, ne da bi dočakale pravico.

- Skoraj smo imeli sestanek na tožilstvu BiH, kjer sem jim odkrito povedala, da so traljavi in nezainteresirani. Do zdaj smo jim poslali veliko dokazov, izjav prič, razne dokumentacije..., a nikoli niso ničesar storili glede umorjenih prebivalcev Hadžićev – ogorčena je Nišićeva.

Nišić: Tožilstvo BiH je traljavo, dokaze jim prinašamo na noge, a oni še vedno nič ne delajo (Foto: Patria)  

V Združenju pogrešanih zid z imeni in fotografijami pogrešanih in umorjenih pričuje o pretekli agresiji v tej občini, Nišićeva pa pripoveduje, da bodo dali še zadnji atom moči za resnico, ne glede na to, da trenutno niso zadovoljni s podporo organov oblasti.

Tudi knjiga Aziza Tafre in Alena Almina Bašića z naslovom „Hadžići – zločin brez kazni“ priča o pošastnih dejanjih posameznikov v Hadžićih. V tej knjigi se na kar petih straneh omenjajo zločini Aleksandre Pandurević. Pomembno je omeniti, da je knjigo priznal tudi Inštitut za raziskovanje genocida Kanada, v knjigi pa so navedene izjave prič in dokumenti, ki potrjujejo resnico.

Bašić je v pogovoru za Patrijo prav tako dejal, da ni prepričan, koliko ljudi bo še dolgo imelo zaupanje v pravosodni sistem, saj je težko živeti z zavedanjem, da zločinci hodijo po svetu svobodni.

- Vem, da je morilec mojega očeta policist v Črni Gori. Pisal sem tožilstvom, policiji, vendar nikoli ni bilo konkretnejših premikov – pripoveduje Bašić.

Hiša babice Aleksandre Pandurević je bila prodana novemu lastniku, ki okoli nje postavlja zid, zato bodo tudi zadnji dokazi o zločinih v tej hiši kmalu uničeni (Foto: Patria)  

V knjigi Tafre in Bašića so prenešene tudi besede predsednika Združenja logorovnikov Hadžići Fadila Vlajičića, ki se spominja trditev starih žen iz Hadžićev, ki so pričale, da jim je poslanka Pandurević skupaj s svojo kolegico Slobodanko Bobo Poliganović iz Hadžićev jemala zlato in druge dragocenosti.

- Aleksandra ne govori resnice, ko pravi, da je med vojno bivala v Beogradu, saj je leta 1993 bila v Hadžićih. Aleksandra je iz Raštelice pri Tarčinu, v Hadžiće je prišla 26. junija 1992 in se naselila pri svoji babici Tomani – pravi Vlajičić. V knjigi se nadalje navaja, da je nemogoče, da Aleksandra ni vedela, da je pri njeni babici Tomani kot sužnja kar tri leta zaprta Sidika Hajruli.

- Dobro se spomnim, da so nas 23. februarja 1993 obvestili, da je Sidika ujeta pri babici Tomani in da doživlja Jezusove muke. Na žalost nismo mogli storiti ničesar in pri Aleksandrini babici je ostala vse do marca 1996 – je pojasnil Vlajičić. Spomni se, da so zapornice vedno najprej omenjale Aleksandro Pandurević, kot zelo nesramno in nevarno dekle, ki je med letom 1993 v spremstvu srbske policije obiskovala bošnjaške hiše zaradi odvzemanja raznih dragocenosti, na punktih v Hadžićih in Mostarskem križišču pa je preiskovala bošnjaške ženske in otroke.

Se nadaljuje...